Jedro

Glede na ugotovitev, da je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da uporabnik (in ne tožena stranka) tožnikovega dela ne potrebuje več in da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato zakonita, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožena stranka tožnikovega dela ne potrebuje več pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem odločilnim dejstvom je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je postopku zatrjeval, da je potreba po njegovem delu še vedno obstajala in da ni res, da bi uporabnik toženo stranko obvestil, da je tožnikovo delo pri njem postalo nepotrebno. Tega obvestila, ki naj bi bilo poslano strokovnemu sodelavcu tožene stranke po elektronski pošti, tožena stranka ni predložila. Sodišče prve stopnje dokazov v zvezi s tem dejstvom ni izvajalo (kljub tožnikovim dokaznim predlogom), zato je tudi v zvezi z navedenim dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev in odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2015 in za ugotovitev, da ta nima nobenih pravnih učinkov. V drugem odstavku I. točke izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu od 9. 2. 2015 dalje vzpostaviti delovno razmerje, ki ne bo prekinjeno, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel pri toženi stranki pred 9. 2. 2015, obračunati in izplačati plače za vsak mesec posebej od 9. 2. 2015 dalje v bruto mesečni višini 791,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, do izplačanih plač odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo davka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja. V tretjem odstavku I. točke izreka je zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške tega individualnega delovnega spora.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del (tožnik zoper odločitev, da tožena stranka sama nosi svoje stroške tega individualnega delovnega spora, nima pravnega interesa), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, čeprav je bilo dokazno in trditveno breme na njej. Poudarja, da ni res, da družba A. d.d., B. ne bi imela več potreb po delu na delovnem mestu „komisionar viličarist ...“, saj je delovni proces pri tem delodajalcu tekoč in ni v ničemer moten ter da delodajalec vedno potrebuje delavce tovrstnega profila. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza s poizvedbami pri družbi A. d.d., niti ni pozvalo tožene stranke za predložitev listin glede tega, ali je res, da bi delo tožnika, napotenega k družbi A. d.d., postalo nepotrebno. Prav tako ni res, da je družba A. d.d. obvestila toženo stranko, da pri njej za tožnika ni dela in da je njegovo delo postalo nepotrebno. Tožena stranka v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazov, niti ni predložila obvestila družbe A. d.d., kar je pomembna okoliščina tega primera.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Tožnik v pritožbi povsem nekonkretizirano navaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe storilo bistvene kršitve določb postopka, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe glede bistvenih kršitev določb postopka preverilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v 2. odstavku 350. člena ZPP.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (prvi odstavek 59. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) s tožnikom dne 26. 7. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi (A2), na podlagi katere je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od 1. 7. 2013. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za delovno mesto „A. komisionar viličarist ...“, kamor je bil tožnik tudi napoten na delo. Tožena stranka je tožniku 9. 1. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z obrazložitvijo, da jo je uporabnik A. d.d. obvestil, da je potreba po tožnikovem delu pri njemu (uporabniku) prenehala in da je tožena stranka preverila možnost napotitve tožnika k kakšnemu drugemu uporabniku, vendar je ugotovila, da potreba po tožnikovem delu pri nobenem od uporabnikov ne obstaja. Drugi uporabniki so sicer izkazovali potrebe po delu, vendar druge smeri in stopnje strokovne izobrazbe (elektro, gostinstvo,...; V., VI., VII. stopnja strokovne izobrazbe), tožnik pa teh izobrazbenih pogojev ni izpolnjeval. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil poslovni razlog na strani uporabnika (A. d.d.) in da je bil to utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ob upoštevanju dejstva, da se tožena stranka ukvarja s posredovanjem delovne sile.

8. ZDR-1 v členih od 59 do 63 ureja posebnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Za druge medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti, ki niso posebej urejene v zgoraj citiranih določbah ZDR-1, pa veljajo vse ostale določbe ZDR-1. Ker torej v teh členih ni posebej opredeljen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi prvega ostavka 59. člena ZDR-1, veljajo tudi za prenehanja takšne pogodbe o zaposlitvi splošne določbe ZDR-1, vključno z 84. členom ZDR-1, ki se nanaša na dokazno breme in 89. členom ZDR‑1, ki opredeljuje tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (podobno sodba VDSS opr. št. Pdp 353/2015 z dne 18. 12. 2015). Po prvi alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Če delodajalec ne dokaže (glede na prvi odstavek 84. člena ZDR-1 je dokazno breme na njem), da je pri njem prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga, navedenega v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je takšna odpoved nezakonita.

9. Glede na ugotovitev, da je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da uporabnik (in ne tožena stranka) tožnikovega dela ne potrebuje več, in da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato zakonita, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožena stranka tožnikovega dela ne potrebuje več pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem odločilnim dejstvom je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnik v postopku zatrjeval, da je potreba po njegovem delu še vedno obstajala in da ni res, da bi uporabnik toženo stranko obvestil, da je tožnikovo delo pri njem postalo nepotrebno. Tega obvestila, ki naj bi bilo poslano strokovnemu sodelavcu tožene stranke po elektronski pošti (izpovedba zakonitega zastopnika), tožena stranka ni predložila (kljub temu, da je tožnik to predlagal v pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2015 in da je na to izrecno opozoril tudi na naroku za glavno obravnavo dne 2. 11. 2015). Sodišče prve stopnje dokazov v zvezi s tem dejstvom ni izvajalo (kljub tožnikovim dokaznim predlogom), zato je tudi v zvezi z navedenim dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Kolikor bi bilo v postopku ugotovljeno, da je uporabnik tožnikovo delo še potreboval (oziroma, da tožene stranke ni obvestil o nepotrebnosti tožnikovega dela), bi bil že to lahko razlog za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Upoštevaje zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v tem sklepu in nato ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, saj bi se dejansko stanje v zvezi z nepotrebnostjo tožnikovega dela pri toženi stranki (od tega je odvisna zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), posledično pa tudi v zvezi z njegovim reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, prvič ugotavljalo šele na pritožbenem sodišču. Kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljen, se bo moralo v zvezi z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom opredeliti tudi do predloga tožene stranke za sodno razvezo, ki ga je podala v svoji pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2015. 11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.