Jedro

Odločitev je sporna v delu, ki se nanaša na sredstvo izvršbe: tožeča stranka namreč kot dolžnikova dolžnica trdi, da dolg iz posojilne pogodbe (delno) več ne obstoji. Vendar tega po presoji sodišča ni uspela dokazati. Iz bančnih računov ni razvidno nobeno vračilo denarja. Knjiženja, na katera se sklicuje, pa so bila nesporno opravljena naknadno in so zato neverodostojna. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo ter zatrjevanje (v tožbi), da je zmanjšala svoj dolg z izplačilom plač delavcem v gotovini, na drugačno odločitev ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnico A. d.o.o. začel davčno izvršbo dolžnega zneska, ki izhaja iz seznama izvršilnih naslovov in ki znaša na dan 14. 1. 2014 skupaj 63 931,73 EUR, in sicer z rubežem terjatev dolžnice do tožeče stranke na podlagi posojilne pogodbe 1/2013 z dne 1. 5. 2013 v znesku 37 087,90 EUR, ki zapade v plačilo 1. 5. 2014. Dolžnici se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njeni dolžnici – tožeči stranki pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga na predpisan podračun.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-29-289/2014 z dne 30. 12. 2014 ugovor tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljen. V razlogih se strinja z odločitvijo in z razlogi prve stopnje. V zvezi z ugovorom tožnice, da je do 31. 12. 2013 posojilo vrnila v višini 35.223,86 EUR, ko je gotovinsko izplačevala plače zaradi blokade na TRR, preostanek posojila pa bo vrnjen najkasneje do 1. 5. 2014, pa navaja, da je prvostopni organ na podlagi posojilne pogodbe št. 1/2013 z dne 1. 5. 2013, sklenjene med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. ter na podlagi knjigovodskih podatkov družbe ugotovil, da opravljena knjiženja na dan 6. 1. 2014 izkazujejo nevrnjeno posojilo v višini 37.087,90 EUR. Iz spisov nadalje sledi, da je davčna dolžnica - družba A. d.o.o., katere edina lastnica in direktorica je tožeča stranka, davčnemu organu naknadno posredovala knjigovodsko dokumentacijo ter navedla, da knjižno stanje, ki ga je ugotovil davčni organ 6. 1. 2014, ni bilo realno, ker poslovni dogodki za mesec december 2013 niso bili knjiženi ter da je to storila naknadno.

3. Po pregledu podatkov, ki so v spisih, pritožbeni organ ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da je obveznost po posojilni pogodbi iz razlogov, ki jih navaja v ugovoru, delno prenehala. Ugotavlja namreč, da se datumi izplačil plač, ki so navedeni v REK obrazcih, ne ujemajo z datumi na blagajniških izdatkih niti se ne ujemajo zneski izplačil. Iz izpisov prometa na bančnem računu družbe ni razvidno nobeno vračilo, čeprav se po določbi 1. člena posojilne pogodbe vračilo denarja opravi na poslovni račun podjetja. Iz listin povečanje terjatve za 2 072,00 EUR ni razvidno. Ustrezno dokazilo pa tudi niso naknadno predložene konto kartice z obrazložitvijo, da gre za naknadno knjižene dogodke iz meseca decembra 2013, saj v tem primeru predloženih listin ni mogoče šteti za verodostojne listine v smislu Slovenskih računovodskih standardov. Zato ostajajo po presoji pritožbenega organa navedbe tožeče stranke neizkazane in kot takšne ne morejo vplivati na odločitev.

4. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je bilo dolgovani znesek nemogoče nakazati na račun podjetja, saj od decembra 2013 podjetje ni imelo več transakcijskega računa. Zato je tožeča stranka razliko dolga v višini 35.223,86 EUR vrnila podjetju A. d.o.o. z izplačilom plač zaposlenih delavcev. Dne 30. 1. 2014 je zato podjetju dolgovala le še 3.936,04 EUR.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja, da je pri pregledu registra davčnih zavezancev in registra transakcijskih računov ugotovila, da je imelo podjetje A. d.o.o. pri banki B. d.d. odprt račun od 14. 8. 2012 do 3. 2. 2014. Zato je navedba tožbe o zaprtem računu od decembra 2013 v nasprotju s podatki evidenc in ji kot takšni ni mogoče slediti.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Odločitev v zadevi je sporna v delu, ki se nanaša na sredstvo izvršbe, saj tožeča stranka kot dolžnikova dolžnica trdi, da dolg iz posojilne pogodbe več ne obstoji.

8. Sodišče se v celoti strinja z izpodbijano odločitvijo, to je s presojo navedb tožeče stranke o vračilu posojenega zneska in dokazil, ki so bila predložena v postopku. Zato razlogov davčnih organov v tej zvezi ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje. Tudi sodišče namreč po pregledu izpodbijanega sklepa, drugostopne odločbe ter listin, ki so v upravnih spisih, meni, da tožnica ni uspela dokazati, da je njena obveznost do davčne dolžnice iz posojilne pogodbe (delno) prenehala. Tako kot iz predloženih listin ni razvidno povečanje terjatve za 2 072,00 EUR, tudi ni iz bančnih računov razvidno nobeno vračilo denarja. Knjiženja, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa so bila nesporno opravljena naknadno in so zato že iz tega razloga neverodostojna. Poleg tega se podatki na predloženih listinah med seboj ne ujemajo, kar še dodatno prestavlja razlog, iz katerega ponujenim dokazom ni mogoče slediti in čemur tožeča stranka, tako kot vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam v zvezi z zatrjevanim vračilom posojila v gotovini, v tožbi niti ne oporeka. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo ter zatrjevanje (v tožbi), da je zmanjšala svoj dolg z izplačilom plač delavcem v gotovini, pa na drugačno odločitev od tiste, ki sta jo po presoji vseh predloženih dokazil sprejela davčna organa, ne vpliva.

9. Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je odločitev obeh davčnih organov pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

10. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).