Jedro

Tožena stranka, ki sicer ves čas govori o stvarnih napakah dobavljenega lesa, ni jasno povedala, katere zahtevke iz 488. člena ZOR zoper tožnika kot prodajalca sploh uveljavlja. Ne drži namreč stališče toženca izraženo v pritožbi, da ni kupec dolžan izrecno izbrati med ponujenimi možnostmi, to je zahtevo za odpravo napake, dobavo nove stvari, znižanje cene ali razdor pogodbe

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. 688/2001 z dne 4.10.2001 v točkah 1. in 3. v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.321.291,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2001 do plačila in 149.298,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2001 do plačila, vse v roku 15 dni, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči v znesku 325.506,00 SIT v 15 dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni utemeljila, na kakšne stvarne napake se sklicuje, saj je bil dobavljen les tretje kvalitete namesto les prve in druge kvalitete, to pa pomeni, da bi šlo za stvarno napako po 3. točki 479. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Dobavljen les je bil namreč plesniv in slabše kvalitete kot je bilo dogovorjeno. Prav tako ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni pojasnil, kolikšna količina lesa je imela stvarno napako. Do tega je prišlo zato, ker sodišče prve stopnje ni dopustilo zaslišanje priče, ki jo je tožena stranka predlagala, ta priča pa bi znala povedati tudi glede količine lesa z napako. Prav tako je neupravičen očitek sodišča prve stopnje tožencu, da ni predložil dokazov o tem, da je stvarne napake res reklamiral. Ta možnost tožencu ni bila dana, glede na to, da sodišče prve stopnje ni dovolilo zaslišanja predlagane priče. Po mnenju pritožbe ni dolžnost kupca, da izbere eno od možnosti, gre le za pravice, ki jih po lastni volji uveljavi ali ne. Pogodbeni stranki sta se v predmetnem primeru dogovorili za drugačno rešitev, torej za izdelavo plošč iz lesa, ker ni bil ustrezne kvalitete za drugačno obdelavo. Sodišče prve stopnje je napačno razložilo tudi pomen podpisa toženca na obrazcu IOP, kar naj bi se štelo kot dokaz pripoznave dolga. Navedeni obrazec je potrebno presojati v luči dogovora o izdelavi plošč med pogodbenima strankama. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper izrek o stroških.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti drugih takih kršitev v postopku, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tudi če bi bila utemeljena navedba tožene stranke o tem, da je iz njenih trditev vendarle mogoče sklepati, kakšno stvarno napako je uveljavljala in tudi glede tega, za kakšno količino lesa, ki je stvarno napako imel, je šlo, pa ima po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tako v dejanskem kot pravnem pogledu prav, ko ugotavlja, da tožena stranka ni niti jasno povedala niti dokazala, ali je napake lesa reklamirala in ali jih je reklamirala pravočasno. Tožena stranka se tudi v pritožbi sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje dopustiti dokaz z zaslišanjem priče, pri čemer ne pove, za katero pričo po imenu in priimku gre, očitno pa naj bi šlo za pričo B.Z., tožnikovega brata. Kot je razvidno iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 8.10.2003 pa toženec te priče ni predlagal v zvezi z dejstvom, da je blago reklamiral in kdaj ga je reklamiral, ampak v zvezi z zatrjevanim dogovorom med pravdnima strankama o tem, da se bo plačilo računa pobotalo z izdobavo plošč iz tega materiala tožniku. Zato sklicevanje tožene stranke na zaslišanje te priče v pritožbi glede teh okoliščin ni upoštevno. Pritožbeno sodišče pa sicer tudi meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo pomen in vsebino obrazca IOP dne 25.5.2001, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi povsem sprejemljivo obrazložilo, zakaj niso verjetne toženčeve navedbe o tem, da naj bi bil sklenjen s tožnikom dogovor o poravnavanju obveznosti z uslugami in izdelki iz kupljenih plošč. Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da tožena stranka, ki sicer ves čas govori o stvarnih napakah dobavljenega lesa, ni jasno povedala, katere zahtevke iz 488. člena ZOR zoper tožnika kot prodajalca sploh uveljavlja. Ne drži namreč stališče toženca izraženo v pritožbi, da ni kupec dolžan izrecno izbrati med ponujenimi možnostmi, to je zahtevo za odpravo napake, dobavo nove stvari, znižanje cene ali razdor pogodbe. Kar pa se tiče pritožbe o stroških postopka, pa toženec ne konkretizira, v čem naj bi bila odločitev o stroških napačna. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.