Jedro

Predlog stranke, da v pravdo stopi intervenient, ima naravo obvestila o pravdi po 204. členu ZPP. O utemeljenosti predloga sodišče ne odloča, ga ne preverja, ampak ga le posreduje tistemu, ki mu je namenjen. Po prejemu obvestila se intervenient odloči, ali je za vstop v pravdo zainteresiran. Pravna oseba, ki je bila obveščena o konkretnem sporu, je presodila, da za intervencijo nima pravnega interesa in se zato na obvestilo sodišča prve stopnje ni odzvala. Tožena stranka ji sodelovanja v postopku ne more naložiti, svoje interese pa je zavarovala z obvestilom o pravdi, saj tako v morebitni prihodnji pravdi zaradi intervencijskega učinka ne bo dopusten ugovor zoper dejanske in pravne zaključke v tej sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za fizične bolečine v višini 1.251,88 EUR, za strah v višini 834,59 EUR, za skaženost v višini 2.086,46 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.000,00 EUR – skupaj 9.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2006 do plačila (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožnika v višini 2.008,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. točka izreka) in zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka (3. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in prisojeni znesek odškodnine zniža oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je v odgovoru na tožbo predlagala, da se k stranski intervenciji pozove Zavarovalnico Triglav. Sodišče prve stopnje je predlogu na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 10. 2007 ugodilo, vendar v nadaljevanju postopka oziroma v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj stranski intervenient ni sodeloval v postopku oziroma zakaj je predlog tožene stranke zavrnilo. Prav tako ni pojasnilo, zakaj in katere dokazne predloge je zavrnilo.

Tožena stranka v pritožbi ni ugovarjala stališčem sodišča prve stopnje glede načina nastanka škode in glede odškodninske odgovornosti po temelju, ugovarjala je le višini prisojene odškodnine. Za škodo, ki jo je tožnik utrpel, sicer odgovarja objektivno, vendar je podana tudi krivdna odgovornost tožnika, ki je soprispeval k nastanku škode, ker ni upošteval opozoril strokovnjakov za varstvo pri delu, opustil je dolžnostno ravnanje in ni odklonil nevarnega dela. Sodišče prve stopnje je po posameznih postavkah odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo zahtevani znesek odškodnine, kar ni skladno s sodno prakso, ter zmotno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti, ker ni upoštevalo, da je bila tožena stranka pripravljena skleniti poravnavo in izplačati del odškodnine, tako da tečejo zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Glede povrnitve stroškov postopka pa je toženi stranki naložilo povračilo stroškov za sodno takso za tožbo in za sodno takso za sodbo, kljub temu da je tožnik podal predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita.

Izrek izpodbijane sodbe je napačno formuliran, ker so navedeni zneski po posameznih postavkah odškodnine za nepremoženjsko škodo, namesto da bi bil zapisan le celotni prisojeni znesek odškodnine. Ker je bilo kljub opisanemu izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj v postopku ni sodelovala Z.T. kot stranski intervenient in zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Zaradi tega ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Citirana absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba ne vsebuje razlogov ali niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 10. 2007 sprejelo sklep, da se k intervenciji pozove Z.T., vendar je slednja na poziv sodišča z dne 24. 10. 2007 z dopisom z dne 27. 11. 2007 odgovorila, da ne vstopa v pravdo, ker nima pravnega interesa. Pojasnila je, da je imela s toženo stranko v času škodnega dogodka sklenjeno polico za zavarovanje odgovornosti, s katero je bila dogovorjena integralna franšiza, kar pomeni, da zavarovalnica ne krije škode na osebah, če je priznana invalidnost, ki je posledica škodnega dogodka, manjša ali enaka 5,0 %. Na podlagi zbrane dokumentacije je ugotovila, da je tožnik dne 27. 8. 2004 utrpel škodo, ki je po nezgodnih pogojih povzročila invalidnost v višini 2,0 %.

Skladno z določbo 1. odstavka 199. člena ZPP se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, stranki pridruži. S tem varuje svoje pravne interese: na eni strani ima možnost nadzorovati stranko, od uspeha katere je odvisna njegova pravna situacija, na drugi strani pa ima možnost s svojimi dejanji nadomestiti strankino pasivnost. ZPP sicer ne ureja intervencijskega učinka, to je pravnih posledic udeležbe v pravdi oziroma pravnih posledic neudeležbe v pravdi, s katero je intervenient seznanjen. Iz smisla in namena intervencije pa izhaja sledeča materialno pravna posledica: intervenient ne more v razmerju do stranke, ki se ji je v postopku pridružil, trditi, da spor ni bil pravilno rešen, če je imel vse možnosti, da bi v korist stranke opravljal procesna dejanja, in če mu opravljanja procesnih dejanj ni preprečila stranka s svojimi dejanji. Enaka materialno pravna posledica nastane, če je intervenient seznanjen s sporom, kot v konkretnem primeru s posebnim obvestilom o pravdi po določbi 204. člena ZPP, pa se na obvestilo ne odzove. V morebitni nadaljnji pravdi, ki bi jo vodila stranka zoper intervenienta v zvezi z njunim medsebojnim razmerjem, ne more podati ugovora slabega pravdanja.

Stranska intervencija je dopustna le, če ima intervenient pravni interes, da v pravdi zmaga ena od strank, ki je podan, kadar je intervenient s stranko v takšnem pravnem razmerju, da odločitev vpliva na njegov civilno pravni ali javno pravni položaj. Stranki se lahko pridruži na lastno pobudo, pri čemer poda izjavo o vstopu v pravdo po določbi 3. odstavka 199. člena ZPP na naroku ali s pisno vlogo, ali na podlagi predloga stranke. Predlog stranke, da v pravdo vstopi intervenient, ima naravo obvestila o pravdi po 204. členu ZPP. O utemeljenosti predloga sodišče ne odloča, ga ne preverja, ampak ga le posreduje tistemu, ki mu je namenjen. Po prejemu obvestila se intervenient odloči, ali je za vstop v pravdo zainteresiran. Z.T., ki je bila obveščena o konkretnem sporu, je presodila, da za intervencijo nima pravnega interesa in se zato na obvestilo sodišča prve stopnje ni odzvala. Tožena stranka ji sodelovanja v postopku ne more naložiti, svoje interese pa je zavarovala z obvestilom o pravdi, saj tako v morebitni prihodnji pravdi zaradi intervencijskega učinka ne bo dopusten ugovor zoper dejanske in pravne zaključke v izpodbijani sodbi.

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila 27. 8. 2008, ko je na delovnem odru višine približno štiri metre pomagal pri demontaži nosilca končnih stikal z ohišja lopute. Ko je sodelavec J.S. odvil enega izmed vijakov, se je nosilec končnih stikal sprostil, zasukal navzdol in padel tožniku na levo roko, s katero se je držal za ograjo, tako da mu je poškodoval prstanec.

Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). V 1. odstavku citiranega člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01), ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost. V 1. odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi 2. odstavka 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo.

Demontaža petdesetkilogramskega nosilca končnih stikal na višini štirih metrov brez uporabe dvigala predstavlja nevarno dejavnost, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pri takšnem delu obstaja večja nevarnost za okolico, saj bi bilo za varno delo glede na izpoved pooblaščene osebe za varstvo pri delu E.M., ki je povzeta v obrazložitvi izpodbijane sodbe, treba uporabiti dvigalo, enako kot pri montaži nosilca končnih stikal. Iz izpovedi priče J.S. in tožnika, ki je bil zaslišan kot stranka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dvigala nista uporabila, tožnik je dodal še, da je uporabo dvigala predlagal, a je bilo zasedeno.

Tožena stranka je kot izvajalec nevarnega dela oziroma nevarne dejavnosti po določbi 150. člena OZ za škodo, ki jo je tožnik utrpel, objektivno odgovorna, kljub temu, da 3. odstavek 153. člena OZ, na katerega se sklicuje v pritožbi, določa, da je imetnik nevarne stvari (izvajalec nevarne dejavnosti) deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec soprispeval k nastanku škode. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni soodgovoren za škodo, četudi ob oceni, da gre za nevarno delo, dela ni odklonil. V zvezi s tem je izpovedal, da je bil za delo, ki je bilo rutinsko, usposobljen, da pa ni predvidel predčasnega padca nosilca končnih stikal oziroma da je menil, da bo vijak obdržal nosilec končnih stikal na ohišju lopute.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel, v celoti odgovorna tožena stranka. Poleg objektivne odgovornosti je njena odgovornost po oceni pritožbenega sodišča tudi krivdna, saj je bilo tožniku naloženo oziroma dopuščeno opravljanje dela v nasprotju z navodili za varno delo – brez uporabe dvigala.

Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo. 2 odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke prim. I.J., dr. med., specialista kirurga-travmatologa in izpoved tožnika. Odmerilo je primerno in pravično odškodnino. Upoštevalo je odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Glede na to, da izvira škodni dogodek iz časa pred uvedbo EUR, je pretežno izhajalo iz zneskov, izraženih v SIT.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prisojeni znesek neskladen s sodno prakso. Prisojena odškodnina je po oceni pritožbenega sodišča prej prenizka kot previsoka, pritožbene navedbe glede domnevno previsoko odmerjene odškodnine so pavšalne. Zaradi škodnega dogodka dne 27. 8. 2004 je tožnik utrpel nekompletno amputacijo zadnjega členka prstanca leve roke, kar je huda telesna poškodba. Pet dni je trpel hude, trideset dni srednje in dva do tri tedne lahke bolečine, v času zdravljenja je prestal kirurški poseg v lokalni anesteziji, pet pregledov pri izbranem zdravniku, bil je cepljen proti tetanusu, jemal je antibiotike, tako da prisojeni znesek 1.251,88 EUR (300.000,00 SIT) predstavlja pravično denarno odškodnino, saj ustrezno upošteva tako intenzivnost in trajanje bolečin kot potek in čas zdravljenja. Enako velja za znesek 834,59 EUR (200.000,00 SIT), ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo kot odškodnino za duševne bolečine zaradi primarnega strahu, ki je trajal eno uro do pregleda pri zdravniku, in sekundarnega strahu za izid zdravljenja, ki je trajal v hudi obliki petnajst do dvajset dni in v blažji obliki en mesec.

Poleg odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi strahu je tožnik zahteval odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po škodnem dogodku sicer opravlja svoje delo ključavničarja-monterja, v katero mora vlagati več napora, saj sta fizična moč in spretnost leve roke zmanjšani. Pri delu in pri vsakodnevnih aktivnostih je počasnejši. Iz tega naslova znaša pravična denarna odškodnina 5.000,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Prav tako je ustrezno odmerilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT), saj so tožniku delno amputirali zadnji členek prstanca leve roke, kar predstavlja trajno spremembo zunanjosti, zaradi katere trpi.

V celoti je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo. Prav tako pravilno je odločilo, da jo je dolžna tožena stranka plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2006 dalje, to je od dne, ko je bila tožba z dne 15. 1. 2006 vročena. Zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zapadejo z nastankom zamude, to je, ko povzročitelja škode oškodovanec prvič opomni na plačilo (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002, ki se pri opredelitvi zamude sklicuje na 299. člen OZ). Dejstvo, da je bila tožena stranka pripravljena skleniti poravnavo, na tek zakonskih zamudnih obresti ne vpliva, prenehale bi teči le, če bi v času od nastanka zamude dalje delno ali v celoti plačala zahtevano odškodnino.

Tožnik je s tožbo z dne 15. 1. 2006 predlagal oprostitev plačila sodne takse za tožbo in sodne takse za sodbo. Kljub predlogu je z vlogo z dne 20. 1. 2006 sodišču prve stopnje sporočil in dokazal, da je sodno takso za sodbo poravnal, sodno takso za sodbo je poravnal s plačilnim nalogom 15. 12. 2008 na podlagi naloga z dne 5. 12. 2008. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje toženi stranki, ki v postopku v pretežni meri ni uspela, po določbi 3. odstavka 154. člena ZPP utemeljeno naložilo, naj tožniku povrne poleg stroškov za zastopanje stroške sodne takse za tožbo in sodne takse za sodbo. Svojo odločitev je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije prijavljene stroške za sestavo pritožbe.