Jedro

Če se postopek, ki je bil končan z odločbo o pridobitvi državljanstva, obnovi po uradni dolžnosti, ni bistveno, zakaj v prejšnjem postopku ni bilo znano, da gre za osebo, ki je bila obsojena za več kaznivih dejanj.

Ocena osebnosti, ki temelji na podatkih iz uradne kazenske evidence, je podlaga za ugotovitev, da bi njen sprejem v državljanstvo RS predstavljal nevarnost za javni red.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 22.2.1992, izdano na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91), je bil tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 250. člena in 2. odstavka 257. člena zakona o splošnem upravnem postopku po uradni dolžnosti obnovila postopek, prejšnjo odločbo z dne 22.2.1993 odpravila in tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja obstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker je po izdaji prejšnje odločbe, ki je postala dokončna 17.3.1993, izvedela, da je tožnik na prestajanju devet in pol letne zaporne kazni. Na podlagi podatkov kriminalistične službe Ministrstva za notranje zadeve ugotavlja, da je bil tožnik do leta 1991 obravnavan šestinpetdesetkrat zaradi vlomov, triinštiridesetkrat zaradi odvzemov motornih vozil ter devetindvajsetkrat zaradi tatvin in spolnega nasilja. Na tej podlagi zaključuje, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red. Navaja še, da bi bila že v prejšnjem postopku njegova vloga zavrnjena, če bi bila navedena dejstva že takrat upoštevana, vendar se zanje ni vedelo, ker se kazenska evidenca za osebe, rojene izven Republike Slovenije, ne vodi v tej republiki.

V tožbi tožnik navaja, da ni res, da se kazenska evidenca zanj ne vodi v tej republiki, saj je rojen v Novem mestu materi, ki ima slovensko državljanstvo, ves čas od rojstva živi v Sloveniji. Ne razume, da ne more biti njen državljan, saj mu gre državljanstvo že po 4. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Čeprav je res storilec kaznivih dejanj, meni, da ne predstavlja nevarnosti za javni red in mir; ko bo kazni odslužil, bo zaživel kot pošten človek. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana v postopku, ki je bil obnovljen zaradi tega, ker je tožena stranka po izdaji odločbe, s katero je tožnik na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije pridobil slovensko državljanstvo, izvedela, da tožnik prestaja več kot devetletno enotno zaporno kazen. To je obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, po kateri se upravni postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo, obnovi med drugim tudi v primeru, če se zve za nova dejstva, ki bi mogla pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila znana v prejšnjem postopku. Ker gre v tem primeru za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti, ni bistveno, zakaj taka dejstva že v prejšnjem postopku niso bila znana. Zato pojasnilo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe o tem, kje naj bi bila v tožnikovem primeru kazenska evidenca, ne vpliva na zakonitost obnove postopka, pa čeprav pojasnilo samo ni pravilno. Zaradi tega tožnik ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu z ugovorom, ki kaže na to, da bi že v prejšnjem postopku tožena stranka mogla ta dejstva ugotoviti, ker je rojen v Novem mestu in se njegova kazenska evidenca vodi v Sloveniji. Neutemeljeno se tožnik tudi sklicuje na 4. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker gre v tem primeru za pridobitev državljanstva po 40. členu navedenega zakona; tožnikova vloga, vložena 20.9.1991, je vloga za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka navedenega člena, po katerem pridobi slovensko državljanstvo državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita (23.12.1990) prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi.

Po določbi 3. odstavka 40. člena navedenega zakona pa ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva, čeprav vlagatelj izpolnjuje pogoje po navedenem 1. odstavku, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Ko tožena stranka v tem primeru ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red, izhaja iz ocene tožnikove osebnosti glede na njegova dosedanja ravnanja, ugotovljena na podlagi podatkov iz uradne kazenske evidence, ki jih je pridobila v obnovljenem postopku in jih je v skrajšanem povzetku navedla v obrazložitvi svoje odločbe, s katero je prejšnjo odločbo odpravila in odločila o tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva tako, da jo je zavrnila. Glede zakonitosti take odločitve sodišče nima pomislekov, ker ne dvomi v pravilnost ocene tožene stranke, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za njen javni red, sama odločitev pa je tudi v skladu z namenom, za katerega je toženi stranki pooblastilo za odločitev po prostem preudarku dano.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).