Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da tožniku v spornem obdobju pripada dodatek za nevarnost oprlo na ocene varnostnih razmer za Palestinska območja, sprejete s strani Sveta za nacionalno varnost. Ker je tožnik v obdobju, za katerega zahteva višji dodatek za nevarnost, opravljal delo v Palestini, in ne v Izraelu, sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo ocene stopnje nevarnosti za Izrael, sprejete za obdobje od 6. 11. 2012 dalje. Drugačno zavzemanje tožnika tako ni utemeljeno, saj vztraja pri sklicevanju na oceno sekretariata, ki se nanaša na Izrael, in ne na Palestinska območja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 30. 1. 2018 v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21. 3. 2018, plačilo razlike med pripadajočim in že izplačanim dodatkom za nevarnost v višini 1.361,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odvod in plačilo zakonsko določenih davkov in prispevkov od 1.361,48 EUR (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne 93,64 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v tožbi določno zatrjeval primarni element diskriminacije, tj. neenako obravnavo, in sekundarni element diskriminacije, tj. neenako obravnavo glede na premoženjsko stanje. Navaja, da je opravljal delo v sklopu Mednarodne civilne misije EUPOL COPPS v Palestini v obdobju od 7. 11. 2013 do 6. 11. 2015, mesečni dodatek za nevarnost v pravilni višini 605,11 EUR pa mu je bil izračunan le za obdobje od 19. 12. 2014 do 6. 11. 2015. Navaja, da je sekretariat Sveta za nacionalno varnost z oceno stopnje nevarnosti z dne 12. 11. 2012 za območje Izrael/Palestina zvišal stopnjo nevarnosti na drugo stopnjo v smislu 2. alineje prvega odstavka 15. člena Uredbe, na podlagi katere je Ministrstvo za zunanje zadeve izdalo sklep o izplačevanju dodatka za nevarnost za javne uslužbence v Veleposlaništvu RS v A., na podlagi katerega so ti prejemali dodatek za nevarnost v višini 605,11 EUR mesečno. Navaja, da bi tudi tožnik kot javni uslužbenec v času službovanja v Palestini moral za čas od 7. 11. 2013 do 18. 12. 2014 na podlagi zvišane ocene stopnje nevarnosti prejemati dodatek za nevarnost v višini 605,11 EUR, saj je bila z navedeno oceno stopnje nevarnosti z dne 12. 11. 2012 jasno in določno opredeljena zvišana stopnja nevarnosti za Izrael in za Palestino. Graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da Izraela in Palestine ni mogoče enačiti, saj tega tožnik ni ne zahteval niti to ni potrebno za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sklicuje se na predloženi sklep tožene stranke, s katerim je v identični zadevi javnemu uslužbencu izplačala vtoževano razliko med že izplačanim dodatkom za nevarnost v višini 504,26 EUR in 605,11 EUR, ki bi moral biti izplačan tudi tožniku, kar utemeljuje uveljavljanje neenake obravnave glede premoženjskega stanja. Trdi, da je na ta način postavil določno trditveno podlago glede obstoja osebne okoliščine. Opisuje zadevo B.B., na katero se sklicuje, in zatrjuje, da je tožena stranka prišla sama s seboj v nasprotje, ker je tožniku zavrnila izplačilo pravične višine mesečnega dodatka za nevarnost, čemur je zmotno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Uveljavlja kršitev 14. člena Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o upravičenosti tožnika do dodatka za nevarnost na podlagi 15. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/09 in nasl. - Uredba), ki je v času napotitve tožnika na delo v tujino v prvem odstavku določala, da dodatek za nevarnost pripada javnim uslužbencem za tisti mesec, ko v pretežnem delu mesečne delovne obveznosti opravljajo delo na kriznem območju ali območju, na katerem je njihova varnost ogrožena, zlasti pa na katerem: - je občasno kršeno premirje ali obstajajo oboroženi spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij, oziroma se pojavljajo občasni incidenti oziroma teroristični napadi, - so pogosti incidenti ali oboroženi spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij, - obstajajo nenehni spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij.

V drugem odstavku pa je določala, da dodatek za nevarnost na območju delovanja iz prve alineje prvega odstavka tega člena znaša do 504,26 EUR, iz druge alineje prvega odstavka tega člena do 605,11 EUR in iz tretje alineje prvega odstavka tega člena do 1.210,22 EUR. V četrtem odstavku je določala, da so javni uslužbenci upravičeni do dodatka iz prvega in tretjega odstavka tega člena od uvedbe varnostnih ukrepov, ki so glede na stopnjo nevarnosti potrebni za zaščito življenja, zdravja in premoženja javnih uslužbencev in njihovih družinskih članov. Oceno stopnje nevarnosti, s katero se ugotovi intenzivnost nevarnosti iz prvega odstavka tega člena, izda Sekretariat Sveta za nacionalno varnost na predlog organa, ki napotuje javne uslužbence na delo v tujino.

7. Sodišče prve stopnje je kot nesporna dejstva ugotovilo: - da je bil tožnik s pogodbo o zaposlitvi napoten na civilno mednarodno misijo EUPOL COPPS - PALESTINA na podlagi Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (Ur. l. RS, št. 20/06 - ZNOMCMO), - da je v zvezi z napotitvijo sklenil pogodbi o zaposlitvi 25. 10. 2013 in 16. 6. 2014 ter Aneks k pogodbi o zaposlitvi 29. 1. 2015, - da mu je tožena stranka priznala za čas od 7. 11. 2013 do 18. 12. 2014 dodatek za nevarnost v višini 504,26 EUR, za obdobje od 19. 12. 2014 do 6. 11. 2015 pa 605,11 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da tožniku v obdobju od 7. 11. 2013 do 18. 12. 2014 pripada dodatek za nevarnost v višini 504,26 EUR oprlo na ocene varnostnih razmer za Palestinska območja, sprejete s strani Sveta za nacionalno varnost (listini B3 in B4), in sicer za čas od 17. 5. 2010 do 15. 9. 2014 in od 16. 9. 2014 do 23. 12. 2014 ta ustreza 1. alineji prvega odstavka 15. člena Uredbe, za čas od 23. 12. 2014 dalje pa 2. alineji. Ker je tožnik v obdobju, za katerega zahteva višji dodatek za nevarnost, opravljal delo v Palestini, in ne v Izraelu, sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo ocene stopnje nevarnosti za Izrael, sprejete za obdobje od 6. 11. 2012 dalje. Drugačno zavzemanje tožnika tako ni utemeljeno, saj vztraja pri sklicevanju na oceno sekretariata, ki se nanaša na Izrael, in ne na Palestinska območja.

9. Tudi s sklicevanjem na primer B.B. tožnik ne more doseči, da bi mu tožena stranka v nasprotju z določbami Uredbe in sprejeto oceno stopnje nevarnosti sekretariata Sveta za nacionalno varnost za sporno obdobje sodišče priznalo razliko v dodatku za nevarnost. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikovo sklicevanje na diskriminacijo in pravilno ugotovilo, da tožnik v sodnem sporu ni opredelil osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bil neupravičeno neenako obravnavan. Iz pritožbe izhaja, da tožnik razume osebno okoliščino kot dejstvo, da mu dodatek ni bil priznan, zaradi česar je bilo njegovo premoženjsko stanje nižje od premoženjskega stanja B.B., to pa je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na šesti odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR‑1), po katerem mora delavec v primeru spora navajati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, zatrjevati pa mora, da je bil neenako obravnavan ter tudi, da je bila razlog neenake obravnave ene od v zakonu naštetih okoliščin. Takšne okoliščine so naštete v prvem odstavku 6. člena ZDR-1, in sicer gre za narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali druga osebna okoliščina v zvezi s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in prepisi o enakih možnostih žensk in moških. V predlogu Zakona o varstvu pred diskriminacijo (Poročevalec DZ z dne 17. 2. 2016) je posebej pojasnjeno, da so osebne okoliščine prirojene ali pridobljene osebne značilnosti, stanje in statusi, ki so praviloma trajno in nerazdružljivo povezani z določenim posameznikom in njegovo osebnostjo, zlasti identiteto ali pa jih posameznik ne spreminja zlahka. Tako ni mogoče šteti, da je v predmetni zadevi tožnik uveljavljal neenako obravnavo na podlagi osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR-1 oziroma prvega odstavka 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (Ur. l. RS, 21/18 in nasl - ZVarD), saj takšne osebne okoliščine ni navajal. 10. Tudi pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. člen Ustave RS ni utemeljeno, saj je pri zatrjevanju diskriminacije ključno, da je tudi primerljivi pravni položaj skladen z Ustavo, saj ni ustavne zahteve po enakosti v nepravu.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).