Jedro

Tožnik za čas od zakonite prerazporeditve k novemu delodajalcu (na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe) ne more uspešno vtoževati domnevno premalo obračunane plačane plače od tožene stranke - svojega prejšnjega delodajalca za čas zaposlitve pri novem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati posamezne mesečne zneske z zapadlostjo od 21.8.1999 do 21.2.2006 v višini, razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in ji povrniti povzročene stroške tega sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila in vse nakazati v 8-ih dneh pod izvršbo na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 6.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s sodnimi taksami za odgovor na pritožbo tožeče stranke.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Bistvene kršitve ZPP vidi v tem, da sodba nima prav nobenih razlogov o obsežnih in natančnih pravdnih navedbah tožnika. Nima kritičnih razlogov oziroma dokazne ocene o pričanju prič, ki so v delovnem razmerju pri toženi stranki. Priče so se sprenevedale in niso izpovedale po resnici. Sodba nima razlogov o tem, da je priča A. izpovedala, da T. d.d. za zaposlovanje invalidov ni ničesar plačal novim delodajalcem, priča V. pa je nasprotno zatrdila, da je šlo za plačevanje. Nejasni so razlogi, da toženka ni delodajalec in ni dolžna plačati plače, saj gre za brezpredmetno dejstvo, ki ga tožnik ni uveljavljal. Nejasni so razlogi, da je bila prekinjena vzročna zveza med ravnanjem toženke in sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi pri V. d.o.o., saj bode v oči dejstvo, da je šlo za isto delo v istih prostorih, sicer pa je tožnik v novo pogodbo bil prisiljen, kar je logična posledična ravnanja toženke. Razlogi glede zastaranja so povsem nesklepčni, gre za trajno vsakomesečno oškodovanje. Zmotno je vsled navedenega ugotovljeno dejansko stanje oziroma sodišče ga sploh ni ugotavljalo, saj je nekritično sledilo toženi stranki. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožena stranka zlorabila izdajo dopolnilnega mnenja ZPIZ za tožnika, saj je podala opis delovnega mesta, ki pri njej ni obstajal, ampak pri drugem delodajalcu, ki ni stranka postopka. Vsled navedenega pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo oziroma ga sploh ni uporabilo. Gre za škodo, ki je bila povzročena z očitnim hudim kaznivim dejanjem. Delovno razmerje je ustavna kategorija, delavca zanima le plača (kakor tudi sodnika) in bi tožena stranka morala o tem razmišljati, preden je tožnika pahnila v nesrečo. Ne more pa pred sodiščem voditi postopek s pavšalnimi ugotovitvami, da je šlo za zakonito (masovno prerazporeditev, če je pa tožnik ostal brez plače). Gre tudi za vprašanje enakopravnosti do drugih državljanov, ki redno in dolgoletno prejemajo plače. Tako tožnik ni enakopraven do drugih npr. sodnikov, ki redno prejemajo visoke plače, saj je sam sklenil pogodbo o zaposlitvi, dobil odločbo ZPIZ, da je zavarovana kategorija delavcev, le plače ni prejemal, sodišče pa ugotovi, da je vse v redu. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne sodne odločbe do plačila, ki jih priglaša. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da priči V.P. in B.A., o zadevi tožnika nista mogli izpovedati ničesar, saj prva kot socialna delavka tožnika ni obravnavala, druga pa kot članica uprave družbe tudi ni sodelovala pri izvajanju operativnih nalog. To je potrdil tudi tožnik v soočenju s pričami na naroku dne 9.3.2006. Pritožbena navedba o plačilih tožene stranke za zaposlovanje invalidov je neresnična in v nasprotju z izpovedjo priče S.V.. Tožnik je v tožbi z dne 19.7.2000 izrecno zahteval, da sta mu toženi stranki dolžni plačati znesek 545.769,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila, odvesti pristojnemu zavodu dajatve, itd., tako da je iz vtoževanega zneska razvidno in tudi iz tožbenih navedb pod I in III, da gre za neizplačano plačo za mesece od marca do junija 2000 in razliko med plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo po lastni navedbi naj prejel pri toženi stranki. Tudi pri modifikaciji tožbenega zahtevka z vlogo z dne 7.3.2006 se tožnik še vedno sklicuje na tožbene navedbe, to je navedbe o neizplačanih in zato vtoževani plači. Zato je prvostopno sodišče v skladu z napotilom sodbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 130/03-17 z dne 24.11.2005, ki je bila izdana v postopku ustavne pritožbe tožnika, preizkusilo dejansko stanje "s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev" (tč. 7), to je tudi z vidika obveznosti tožene stranke iz naslova izplačila plač. Pritožbena navedba o prisilni sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je prav tako neresnična in v nasprotju z izpovedjo priče S.V. in tudi samega tožnika, kar izhaja iz strani 6 in 7 zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 11.4.2006. Iz opisa delovnega mesta z dne 19.4.1999, ki je služil za preveritev delovne zmožnosti tožnika za delo na delovnem mestu "pletenje izdelkov iz žice" in za izdajo dopolnilnega mnenja ZPIZ z dne 9.6.1999, je popolnoma jasno razvidno, da gre za delovno mesto pri samostojnem podjetniku V.. Zato je pritožbena zahtevka tožnika, da bi sodišče moralo ugotoviti, da je tožena stranka zlorabila dopolnilno mnenja ZPIZ tožnika neutemeljena in bi bila takšna ugotovitev dejanskega stanja tudi v nasprotju s predloženim dopolnilnim mnenjem in pridobljenimi listinskimi dokazi. Tožena stranka je tožniku kot delovnemu invalidu v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotovila zaposlitev pri drugem delodajalcu in izpolnila obveznost po citiranem zakonu. Ustava res opredeljuje svobodo dela in varstvo dela, vendar vsakomur pod enakimi pogoji. Plača ni edina sestavina delovnega razmerja, je res pogodbena obveznost delodajalca, vendar je posledica sklenjenega delovnega razmerja, in sicer gre za plačilo za opravljeno delo. Zato ne more biti edini interes delavca plača, saj mora biti njegov interes tudi, da opravi delo v dogovorjenem obsegu, kvaliteti in roku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršite pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne bistvenih kršitev, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodba nima nobenih razlogov in dokazne ocene o pričanju prič. Sodba je namreč pravilno povzelo izpovedi zaslišanih strank v postopku in priče in jih tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilno ocenilo. Dejstvo, da se tožeča stranka z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršilo določb ZPP, temveč bi bil to lahko le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na zgornje ugotovitve pritožbenega sodišča tudi ni podano.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče nima razlogov o izpovedi priče (pravilno stranke) A., da T. d.d. za zaposlovanje invalidov ni ničesar plačeval novim delodajalcem in da je priča V. nasprotno zatrdila, da šlo za plačevanje. Iz izpovedi A. in priče V. namreč ne izhaja, da naj bi tožena stranka, to je T. d.d. za zaposlovanje invalidov V s.p. izplačeval kakršnakoli sredstva. Iz izpovedi priče V. izhaja, da je za zaposlovanje invalidov prejemal subvencije s strani družbe A.P., ki pa jih je porabil za zaposlene in ne zase. Iz pritožbenih navedb ni jasno, kakšen cilj tožnik zasleduje s to svojo trditvijo, ki pa je neutemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so nejasni razlogi sodbe, da toženka ni delodajalec in zato ni dolžna plačevati plače, ker naj bi šlo za brezpredmetno dejstvo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tega tožbenega zahtevka, saj je tožnik še po razveljavitvi sodb s strani Ustavnega sodišča vztrajal pri svojem zahtevku, da mu je tožena stranka dolžna izplačati plače, sodišče prve stopnje, pa se je po napotilu Ustavnega sodišča RS opredelilo do vseh možnih pravnih temeljev za vtoževani zahtevek.

Neutemeljen je pritožbeni razlog, da so nejasni razlogi o tem, da je prekinjena vzročna zveza med ravnanjem toženke in sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi pri V. s.p. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem podalo povsem jasne razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je bil s strani tožene stranke namreč prerazporejen k V. s.p. in zoper to odločbo ni nikoli ugovarjal, tako da je postala dokončna in pravnomočna. Tako je bilo razmerje med tožnikom, toženo stranko in V. s.p., s kasnejšimi razporeditvami tožnika k drugim delodajalcem pretrgano, saj tožena stranka ni imela več na to nobenega vpliva in zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je vzročna zveza prekinjena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem, nesklepčni. Dejstvo, da se tožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, ne pomeni, da je sodba nesklepčna, temveč lahko pomeni le uveljavljanje nepravilne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo tako po temelju, ko je ugotovilo, da ni izpolnjen temeljni pogoj za odškodninsko odgovornost tožene stranke, to je nezakonito ravnanje, saj je bil tožnik prerazporejen k novemu delodajalcu V. s.p. na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe. Torej ni šlo za nezakonito ravnanje tožene stranke. Poleg navedenega pa je tudi ugotovilo, da je bila s prerazporeditvijo tožnika iz delovnega razmerja pri V. s.p. v V. d.o.o. tudi pretrgana vzročna zveza. To stališče je kot pravilno pritožbeno sodišče ocenilo že zgoraj. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu, da je zavrnilo zahtevek po temelju, odločalo tudi o ugovoru zastaranja in ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po razširitvi tožbe z dne 7.3.2006, ki se nanaša na obdobje od julija 2000 dalje tudi zastaran, in sicer v obeh primerih. V primeru, če tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek kot neizplačano plačo, je zastaralni rok 5 let, glede na določbe 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji) in enake določbe, ki so veljale od 1.1.2002, 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001). V primeru odškodninskega zahtevka pa velja triletni zastaralni rok glede na določbe 376. člena ZOR oziroma 352. člena OZ. Pri tem je pravilno štelo, da zastaralni rok začne teči, ko ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR in 335. člen OZ). Glede na to, da je tožnik zahtevke, nanašajoče se na obdobje od julija 2000 dalje začel uveljavljati šele dne 7.3.2006, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju teh terjatve, vendar le delno. In sicer v kolikor obravnavamo tožnikov tožbeni zahtevek kot odškodninski zahtevek, so zastarale terjatve za obdobje od julija 2000 do vključno 7.3.2003, v kolikor pa obravnavamo njegove zahtevke kot zahtevke za izplačilo plače, pa so zastarali zahtevki, ki se nanašajo na obdobje od julija 2000 do 7.3.2001, glede na sicer pravilno uporabljene pravne podlage. Vendar ta nedoslednost v obrazložitvi sodišča prve stopnje na samo zakonitost odločitve ni vplivala, saj je tožbeni zahtevek neutemeljen že po samem temelju.

Neupoštevne so pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker bi moralo ugotoviti, da je tožena stranka zlorabila izdajo dopolnilnega mnenja ZPIZ in je napačno uporabilo materialno pravo oziroma ga sploh ni uporabilo, ker je bila škoda povzročena z očitnim hudim kaznivim dejanjem. Tožnik skuša očitno s temi pritožbenimi navedbami doseči presojo odločbe tožene stranke z dne 15.6.1999, s katero je bilo ugotovljeno, da tožniku v Z. d.d. ni možno zagotoviti drugih ustreznih del, glede na to, da je delovni invalid III. kategorije invalidnosti in da se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas od 5.7.1999 dalje oziroma od dokončnosti te odločitve na drugem ustreznem delu "pletenje izdelkov iz žice" pri V. s.p. Navedena odločba je namreč postala dokončna in pravnomočna, ker ji tožnik, kljub pravilnemu pravnemu pouku, ni ugovarjal, zato ni možno v tem individualnem delovnem sporu doseči presoje zakonitosti navedene odločbe. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z zakonitostjo navedenih postopkov neupoštevne, saj sodišče te odločitve ni smelo več presojati.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanega zneska iz naslova povrnitve škode skladno z določbo 131. člena OZ oziroma 154. člena ZOR ni utemeljen, ker ni dokazano protipravno ravnanje tožene stranke in tudi v primeru, če bi tako protipravno ravnanje obstajalo, je bila pretrgana vzročna zveza, zato je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, v kolikor ga je obravnavalo kot zahtevek za plačilo odškodnine. Tudi v primeru, ko je tožbeni zahtevek presojalo kot zahtevek za plačilo plače, ga je pravilno zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka v vtoževanem obdobju ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki je bila po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji), oziroma od 1.1.2003 po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), dolžna tožniku plačevati plačo le v primeru, če bi bila njegov delodajalec, zato je odločitev sodišča prve stopnje zakonita.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.