Jedro

Ker je ureditev iz 197. člena ZGO-1 odstop od splošne ureditve postopka pridobivanja uporabnega dovoljenja, jo je treba razlagati restriktivno. Trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev za izdajo potrdila zato v celoti nosi predlagatelj postopka. Tožnica je tako tista, ki je v tem primeru dolžna dokazati, kakšna je bila namembnost objekta na dan 31. 12. 1967 in da se v času do uveljavitve ZGO-1 ni bistveno spremenila

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnice za izdajo potrdila, da ima poslovni prostor v objektu ..., na zemljišču parc. št. 3289/5, k.o. ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu, za opravljanje gostinske dejavnosti. V obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre za ponovno odločanje po sodbi, I U 56/2018 z dne 7. 11. 2019. Pojasnil je, da so bile listine iz upravne zadeve, št. 351-1580/2009, na katere se je skliceval v odločbi z dne 29. 9. 2017 (in ki jih tudi navede), že posredovane tožnici, vendar ji jih je ponovno posredoval, tožnica pa je poslala dopis z dne 2. 3. 2020. Po preučitvi navedb je prvostopenjski organ ugotovil, da ni dokazano, da so izpolnjeni vsi pogoji po 1. točki prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev po tej določbi je na strani predlagatelja postopka. Ni sporno, da je bil objekt, kjer se nahaja lokal, zgrajen pred 31. 12. 1967, v sklopu izgradnje ..., za kar je bilo izdano gradbeno dovoljenje, št. 5481/33 z dne 12. 10. 1933. Prav tako ni sporno, da je objekt evidentiran v zemljiškem katastru, kot tudi, da je bil na dan 1.1. 2003 v uporabi. Sporno je, ali se je poslovni prostor, v katerem se danes nahaja gostinski lokal, na dan 31. 12. 1967 uporabljal za gostinsko dejavnost oziroma ali se mu je po tem datumu bistveno spremenila namembnost. Po pregledu listin, ki jih je organ pridobil iz arhiva, ni razvidno, da bi se v tem prostoru pred 1980 opravljala gostinska dejavnost oziroma da je bil prostor namenjen opravljanju te dejavnosti. Iz listin (ki jih organ našteje), je razvidno, da je bil lokal pred 1980 neizkoriščen in nevzdrževan, torej se gostinska dejavnost tu ni mogla opravljati. Ob tem organ izpostavlja predvsem potrdilo Skupščine Občine Ljubljana Center z dne 13. 5. 1980, s katerim je bilo potrjeno, da so priglašena dela, ki so obsegala ''preureditev dosedaj neizkoriščenih prostorov ..., v gostinske prostore, brez posega v zunanjost in velikost prostorov, takega značaja, da za ta poseg ni potrebno lokacijsko dovoljenje''. Gre za javno listino po prvem odstavku 169. člena ZUP. Iz dopisa Skupščine Občine Ljubljana Center, Oddelka za gradbene in komunalne zadeve z dne 12. 12. 1979 tudi izhaja, da je za isto namembnost, kot sta kasneje zaprosila tudi stranki D., tj. za gostinsko dejavnost zaprosil že A. A. V takratnem postopku je bil opravljen tudi ogled prostorov in sestavljen zapisnik z dne 18. 10. 1979, iz katerega izhaja, da je bil prostor, kjer naj bi se uredil gostinski lokal, mestnega komunalnega značaja in da so zaradi tega odklanjali dotedanje kandidate za najem prostora. Da je bil prostor neizkoriščen že tudi pred 1970, potrjuje lokacijsko dovoljenje z dne 13. 5. 1970 za graditev prostorov za ''disco kljub''... To potrjujejo še druge listine. Da bi bil v tem prostoru leta 1967 urejen gostinski lokal, ne potrjuje nobena dokumentacija. Edina dokaza, ki jih je predložila tožnica, sta pisni izjavi prič B. B. in C. C. z dne 19. 12. 2016. Organ jih je tudi zaslišal ter ugotovil, da se navedbe iz njune izjave razlikujejo od navedb, podanih na obravnavi dne 15. 6. 2017. To kaže na neverodostojnost in nezanesljivost prič, kar je povsem razumljivo glede na časovno oddaljenost dogodkov. Tudi iz sodbe, I U 56/2018, izhaja, da gre pri vsebini izpovedb prič za pomembno vsebinsko neujemanje, zlasti, ker je priča C. C. povedal, da je lokal obiskoval po leta 1967 in da je njegovo izjavo napisal B. B. Iz upravne zadeve, št. 351-1580/2009, ki se nanaša na isti lokal, zaradi česar lahko organ (po sodbi sodišča) uporabi dokaze tudi v tem primeru, pa tudi izhaja, da je bil v predmetnem poslovnem prostoru gostinski lokal šele po letu 1980 oziroma 1989 (zapisnik o zaslišanju prič ...).

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil in odločil, da stroškov postopka ni. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da ni prišlo do kršitve materialnega prava, saj je organ pravilno ugotovil, da se na dan 31. 12. 1967 v lokalu ni opravljala gostinska dejavnost, temveč šele cca. 10 let kasneje, torej se je namembnost poslovnega prostora po 31. 12. 1967 bistveno spremenila. Prvostopenjski organ je ugotovil resnično in dejansko stanje stvari, pravilno ocenil dokaze ter izdal odločbo, ki vsebuje obrazložitev, kot jo predpisuje 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pri 197. členu ZGO-1 gre za izjemo od splošnega postopka pridobitve uporabnega dovoljenja, zato jo je treba razlagati restriktivno.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnica je vložila tožbo iz tožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, samo odloči o zadevi tako, da obe odločbi odpravi in odloči, da se potrjuje, da ima poslovni prostor v objektu ..., na zemljišču s parc. št. 3289/5, k.o. ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu za opravljanje gostinske dejavnosti na podlagi 197. člena ZGO-1, podredno, da se odločbi odpravita ter zadeva vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. V nadaljevanju postopka je odpravila pomanjkljivosti tožbe in navedla, da izpodbija prvostopenjsko odločbo.

4. V tožbi je navedla, da je po njenem mnenju sporni pogoj izpolnjen in je bil med postopkom dovolj zanesljivo izkazan (s pričama C. C. in B. B.). Ni podlage za stališče organa o 197. členu ZGO-1 kot izjemi od obveznosti investitorjev po pridobitvi uporabnega dovoljenja, zaradi česar naj bi bilo trditveno in dokazno breme na strani predlagatelja. Ta izjema je bila v zakonu očitno dana zato, ker je bilo tovrstnih primerov veliko in je bilo treba urediti zatečeno stanje. Novi Gradbeni zakon (GZ) je v 117. členu še bolj poenostavil pogoje za objekte daljšega obstoja. Torej ne gre za poseg v javni interes. Glede na v novem zakonu še razširitev možnosti za legalizacijo, je razlaga organa o restriktivni uporabi te določbe napačna, glede vsebin in dokaznega standarda. Če bi organ zahtevi ugodil, ne bi prišlo do posega v javno korist. Prostor je bil zgrajen pred več kot polovico stoletja, uporablja se že več desetletij za gostinsko dejavnost in ima takšno namembnost, zato ne drži, da ni izkazano, da je bila takšna namembnost že 31. 12. 1967. Tožnica se je do ugotovitev prvostopenjskega organa opredelila z vlogo z dne 28. 2. 2020, ki je prvostopenjski organ ni ustrezno upošteval, zato je odločitev napačna. Organa sta napačno enačila izpolnjenost pogoja bistvene spremembe namembnosti po 31. 12. 1967 z izkazanostjo dejstva, ali se je poslovni prostor 31. 12. 1967 uporabljal za gostinsko dejavnost. Materialni predpis ne zahteva, da bi se moral poslovni prostor na dan 31. 12. 1967 uporabljati za dejavnost, za katero se uporablja še danes, temveč zahteva, da se mu namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila, kar je manj strogo formuliran pogoj. Pojma namembnosti in uporabe prostora na dan 31. 12. 1967 nista identična. Prostor je bil lahko na presečni dan namenjen za določeno (v konkretnem primeru gostinsko) dejavnost tudi v primeru, da se točno na ta dan ni uporabljal za to dejavnost. Zato je bilo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Iz sodbe, I U 56/2018, po mnenju tožnice izhaja le, da je mogoče namembnost ugotavljati tudi preko dokazov o uporabi. V vsakem primeru je treba ugotoviti namembnost na ta dan, ne pa uporabe, česar organa nista storila. Iz listine z dne 13. 5. 1980 je prvostopenjski organ prezrl vsebino: da priglašena dela niso posegala v zunanjost in velikost prostorov in da so bila takšnega značaja, da zanje ni bilo potrebno lokacijsko dovoljenje. Iz te listine torej ne izhaja, da ta prostor na dan 31. 12. 1967 ne bi mogel biti namenjen za gostinsko dejavnost in tudi ne, da se ni takrat uporabljal za gostinsko dejavnost, temveč, da je bil prostor neizkoriščen v času izdaje potrdila, tj. 1980. Stranki D. sta morala zaprositi za izdajo takšnega potrdila oziroma priglasiti dela v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Tudi v zvezi z listino z dne 12. 12. 1979 tožnica meni, da je zaključek organa napačen. Bistveno pa je, ali je bil poslovni prostor 31. 12. 1967 namenjen za gostinsko dejavnosti. Poleg tega iz te listine izhaja, da je A. A. zaprosil za isto namembnost (torej ne za spremembo namembnosti). Uporaba prostora oziroma njegova namembnost na dan 31. 12. 1967 tudi ne izhaja iz zapisnika o ogledu in obravnavi z dne 18. 10. 1979 in lokacijskega dovoljenja z dne 1. 5. 1970. 5. Ker listine ne izkazujejo ne namembnosti, ne uporabe, bi moral organ to dejstvo ugotavljati na podlagi drugih izvedenih dokazov, izjav in izpovedb prič. Dokazi so med sabo enakovredni in ni podlage za stališče, da bi moralo biti določeno dejstvo izkazano z listinsko dokumentacijo. Razhajanja v pisnih izjavah in izpovedbah prič niso ključnega pomena. Ravno za neverodostojne priče je značilno, da se njihove izpovedbe povsem ujemajo, ker so vnaprej naučene in prirejene. Sicer je pa razlaga prič zgolj posledica tega, da je prvostopenjski organ želel z razlago njunih izpovedb potrditi razlago listin. Organ v dopisu z dne 7. 8. 2017 ni pojasnil, zakaj pričama ne verjame in zakaj je kljub njunima izpovedbama zaključil nasprotno. Določena neskladja ne pomenijo neverodostojnosti, saj bi bilo neživljenjsko in neprepričljivo, da se priče podrobno in popolno spominjajo dogodkov izpred 50 let. Sklicuje se še na 10. in 164. člen ZUP. Meni, da mora organ, kadar je v postopku udeležena le ena stranka in v primeru, da posamezni dokazi kažejo na obstoj določenega dejstva, drugi dokazi pa na njegov neobstoj, odločiti stranki v korist, ne pa v breme. Organ v tem primeru neutemeljeno ni upošteval dokazov, ki so tožnici v prid. V zvezi z dokazno oceno je tožnica (poleg kršitve 10. člena ZUP) uveljavljala tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Organ je napačno interpretiral določene dokaze, s tem pa tudi zmotno ugotovil dejansko stanje. B. B. je izrecno izpovedal, da je bil prvič v gostinskem lokalu ... kmalu po letu 1960, opisal je notranji izgled, da je bil bar, kjer so ponujali pijače, dejal je še, da ne bi mogel trditi, da je obratoval ves čas od 1960 dalje. Tudi C. C. je izpovedal, da je lokal zagotovo obratoval že leta 1967. Dokumentacijo je mogoče razlagati tudi tako, da se je gostinska dejavnost opravljala že leta 1967, vendar se je enkrat v tem obdobju po tem letu in pred letom 1980 začasno prenehala opravljati, zato je bil prostor neizkoriščen in nevzdrževan. To tudi ni v ničemer v nasprotju z izpovedbama prič, kar pomeni, da vsi dokazi vodijo do enakega zaključka.

6. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

7. Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča sprejelo sklep, I U 1378/2020 z dne 18. 1. 2022, da v zadevi sodi sodnik posameznik (13. člen ZUS-1). Presodilo je namreč, da so pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani, ker gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča ter za presojo ugovorov, v zvezi s katerim obstaja uveljavljena sodna praksa.

8. Sodišče je razpisalo glavno obravnavo 10. 2. 2022. Glavne obravnave se je udeležila tožnica, toženka je svojo odsotnost opravičila. Na glavni obravnavi je tožnica vztrajala pri tožbi in tožbenem predlogu. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v prvostopenjsko, drugostopenjsko odločbo, pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo ter vse ostale listine v upravnem spisu.

**Razlogi in odločitev sodišča**

9. Tožba ni utemeljena.

10. V primeru je predmet upravnega spora zavrnitev zahteve tožnice za izdajo potrdila, da ima gostinski lokal ... uporabno dovoljenje po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1. 11. Po tej določbi se šteje, da imajo ne glede na določbe tega zakona, ki predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru.

12. Kot že v prejšnjem postopku (gre namreč za odločanje po sodbi, I U 56/2018 z dne 7. 11. 2019), je tudi v tem postopku ostala sporna izpolnjenost pogoja, da se namembnost objekta po 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila.

13. Že v sodbi, I U 56/2018, se je sodišče opredelilo do tožničinega očitka napačne uporabe materialnega prava, ker naj bi organ namesto spremembe namembnosti ugotavljal, ali se je lokal na presečni datum uporabljal za gostinsko dejavnost, ter presodilo, da ta ni utemeljen. Gre za vprašanje namembnosti objekta sploh na navedeni presečni datum. Ugotavljanje namembnosti objekta na podlagi načina njegove uporabe pa samo po sebi ni v nasprotju z zakonom, ne glede na to, da gre za dva različna pojma, saj je ob odsotnosti listinskih dokazov o dovoljeni namembnosti objekta v relevantnem času nanjo mogoče sklepati prav na podlagi dokazov o njegovi uporabi. Tudi tožnica sama namembnost dokazuje z navedbami o načinu uporabe objekta in ne z navedbami (ter dokazi) o namembnosti na presečni datum. Način uporabe objekta pa dokazuje z zaslišanjem prič, ki naj bi izpovedovale _o uporabi obravnavanih prostorov_ v gostinske namene pred presečnim datumom.

14. Sodišče tudi sledi stališču, zavzetemu v sodbi, I U 56/2018, v zvezi z razlago v tem primeru uporabljene materialnopravne določbe in ga v bistvenem ponavlja ter še dodaja:

15. Ker je ureditev iz 197. člena ZGO-1 odstop od splošne ureditve postopka pridobivanja uporabnega dovoljenja, jo je treba razlagati restriktivno. Trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev za izdajo potrdila zato v celoti nosi predlagatelj postopka. Tožnica je tako tista, ki je v tem primeru dolžna dokazati, kakšna je bila namembnost objekta na dan 31. 12. 1967 in da se v času do uveljavitve ZGO-1 ni bistveno spremenila. Tožnica se tako moti, da je stopnja gotovosti, s katero se ugotavljajo pravno odločilna dejstva, kakorkoli nižja zgolj zato, ker gre za postopek, v katerem ne nastopa stranka z nasprotnim interesom. Upravni postopki pridobivanja dovoljenj so namreč predpisani zlasti zaradi varstva javne koristi. Ko gre za izjemo od splošne ureditve, kar je, kot rečeno, tudi ureditev iz 197. člena ZGO-1, je zato treba tako izjemo tudi z vidika dokaznega standarda razlagati restriktivno. Tožnica sicer trdi, da z izdajo zahtevanega potrdila javna korist v ničemer ne bi bila prizadeta, vendar tega ugovora sodišče ne sprejema. Namen gradbene zakonodaje je (kot tudi že rečeno) zaščita javnega interesa pri graditvi objektov, kamor se prišteva varnost objektov, spoštovanje načela enakih možnosti, spodbujanju trajnostne gradnje, skladnosti umeščanja objektov v prostor, _evidentiranju in uporabnosti objektov_, njihovi učinkovitosti, kakovosti in usklajenosti z okoljem, itd. Zato ni mogoče trditi, da z izdajo uporabnega dovoljenja v nasprotju s predpisi javna korist v ničemer ne bi bila prizadeta. Na drugačno razlago zato ne more vplivati niti tožbena navedba, da sedaj veljavni GZ razširja možnosti legalizacije (npr. 117. člen GZ), saj morajo biti tudi za legalizacijo po 117. členu GZ izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji (med drugim tudi v tem primeru sporni pogoj ''bistveno enaka namembnost'') in če niso, stranka objekta legalizirati na tej podlagi (tudi) ne more.

16. Upravni organ je sporno dejansko okoliščino ugotovil z izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožnica, ter z vpogledom v listine, ki jih je pridobil iz svojega arhiva, vključno z vpogledom v zapisnik o zaslišanju prič in drugimi listinami v upravni zadevi št. 351-1580/2009. 17. V zvezi z potrdilom Skupščine Občine Ljubljana Center, št. 351-309/79-071/PJ z dne 13. 5. 1980, tožnica izpostavlja, da je organ prezrl vsebino listine: da priglašena dela niso posegala v zunanjost in velikost prostorov in da so bila takega značaja, da zanje lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno. Sodišče se ne strinja z razlago tožnice, da iz listine izhaja zgolj to, da je bil prostor neizkoriščen v času izdaje potrdila (13. 5. 1980), torej 13 let po presečnem datumu, temveč, da so bili ''dosedaj neizkoriščeni'', torej tudi (lahko - op. sod.) na presečni datum. Četudi pa bi se sprejela razlaga tožnice, da sta stranki D. morala zaprositi za izdajo potrdila oziroma priglasiti ta dela že zaradi same nameravane izvedbe del, vendar potem po oceni sodišča iz potrdila ne bi izhajalo, da so prostori ''dosedaj neizkoriščeni''.

18. Enako tožnica izpodbija razlago organa v zvezi dopisa Skupščine Občine Ljubljana Center, Oddelka za gradbene in komunalne zadeve, št. 351-309/79-071/PJ z dne 12. 12. 1979, izdanega A. A., ki je zaprosil za isto namembnost: gostinsko, saj to po mnenju tožnice naj ne bi pomenilo, da se leta 1967 ta prostor ni uporabljal za gostinsko dejavnost, kar je bistveno. Da je A. A. vložil zahtevek za isto namembnost (kot to razloguje organ), po oceni sodišča nedvomno izhaja iz povzete listine, ko organ v prvem odstavku najprej navaja, da je prejel vlogo z dne 10. 12. 1979 strank D. za izdajo dovoljenja za ureditev prostorov ..., _v gostinske prostore_, v nadaljevanju dopisa pa, da je za _isto namembnost_ vložil enak zahtevek A. A., ki bi prostor preuredil _v okrepčevalnico z bosanskimi narodnimi jedmi, strežbo kave in pijače_.

19. Sodišče se sicer v določenem oziru strinja s tožnico, da iz zapisnika o ogledu in obravnavi z dne 18. 10. 1979 in lokacijskega dovoljenja z dne 13. 5. 1970 ne izhaja, vsaj ne neposredno, kakšna je bila uporaba prostora na dan 31. 12. 1967, še manj pa njegova namembnost, saj iz teh listin izhaja stanje na te datume, torej 18. 10. 1979 in 13. 5. 1970, vendar pa (in kot je povzel že prvostopenjski organ in ob odsotnosti drugih dokazov, pri čemer se bo o tem, ali sodišče šteje pisne izjave in izpovedi prič C. C. in B. B. za verodostojne, sodišče opredelilo v nadaljevanju sodbe) je npr. v zapisniku o ogledu tudi zapisano, da je ''prostor mestnega komunalnega značaja'', kar je bistveno drugačna namembnost kot npr. lokal. 20. Ne drži, da je organ dal prednost listinskim dokazom pred zaslišanjem prič, saj je ocenil vse navedene dokaze. Do kršitve 10. člena ZUP tako ni prišlo. Prav tako se sodišče strinja, da ni potrebno, da bi ravno iz listin moralo izhajati, da je bil v tem poslovnem prostoru že leta 1967 urejen gostinski lokal, vendar pa morajo biti ti drugi dokazi (kot npr. izjave prič, izpovedbe prič, itd.) prepričljivi za to, da jih organ lahko upošteva.

21. Takih dokazov pa tudi po oceni sodišča tožnica ni predložila. Sodišče namreč sprejema oceno organa o izjavah in izpovedbah obeh prič C. C. in B. B., da ti nista zanesljivi in verodostojni. Pri tej presoji je upošteval ugotovljena neskladja med pisnimi izjavami in ustnimi izpovedbami ter časovno oddaljenost dogodkov, kakor tudi da je priča C. C. povedal, da je gostinski lokal obiskoval šele po letu 1967 in da pisne izjave z dne 19. 12. 2016 ni podpisal oziroma da jo je napisal B. B. Sodišče pritrjuje tožnici, da popolno ujemanje izjav in izpovedb prič praviloma bolj kaže na njihovo naučenost in posledično nepristnost, vendar pa je imel v tej zadevi organ podlago za svoj zaključek v ugotovitvi, da gre za pomembno vsebinsko neujemanje, in sicer zlasti v zgoraj povzeti izpovedbi priče C. C. Zato ni možno slediti očitku tožnice, da razlaga izpovedi prič kaže na željo organa, da potrdi svojo razlago listin, saj tožnica tudi ne trdi, da bi organ drugače oziroma narobe povzel izpovedi prič. Navedbe organa v pozivu z dne 7. 8. 2017, da sta priči potrdili, da se je v predmetnem poslovnem prostoru opravljala gostinska dejavnost že leta 1967, nato pa sprejel diametralno nasproten zaključek, pa po presoji sodišča tudi ni nejasen oziroma sam s seboj v nasprotju. Gre za povzetek izpovedi prič, ne pa za že sprejeto dokazno oceno. Tudi če bi bilo mogoče navedeno navedbo organa o izpovedbah prič razumeti kot dokazno oceno, pa v zakonu ni podlage za sklep, da je bil organ na tako dokazno oceno vezan. To namreč ne izhaja iz 164. člena ZUP, niti iz kakšnih drugih določb ZUP. Očitka, da prvostopenjski organ dokazov, ki so tožnici v korist, neutemeljeno ni upošteval, sodišče tako ne sprejema.

22. Ker pa sodišče ne sprejema očitka tožnice o napačni interpretaciji dokazov, tudi ni mogoče slediti ugovoru, da je iz tega razloga prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot že povedano, izjavi oziroma izpovedbi prič nista zanesljivi in verodostojni, drugih dokazov, ki bi potrjevali, da je na presečni datum (31. 12. 1967) namembnost prostora bila opredeljena kot opravljanje gostinske dejavnosti, tožnica ni predložila, zato nedvomno ni izkazano, da se je na presečni datum v tem lokalu opravljala gostinska dejavnost. Odsotnost dokaza/ov namreč ne pomeni potrditve dejstva, kot to meni tožnica. Ugovoru tožnice, da je možno dokumentacijo razlagati tudi na način, da se je gostinska dejavnost v letu 1967 že opravljala, potem pa se je enkrat v obdobju po tem letu in pred 1980 začasno prenehala opravljati, sodišče zato tudi ne more slediti, saj ta ugovor temelji zgolj na po mnenju tožnice prepričljivih izpovedbah prič, ki po oceni organa (in s čimer se, kot že rečeno, strinja sodišče) tega dejstva ne potrjujeta.

23. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in zakonit, izpodbijani akt pa je pravilen in temelji na zakonu, hkrati pa sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

24. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1).

25. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.