Jedro

Definicijo neplačujočega gospodarskega subjekta določa Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004, ki v 1. točki 2. člena določa, da neplačujoči gospodarski subjekt pomeni gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2007 naložil v plačilo DDV: za obdobje november 2006 znesek 10.307,12 EUR z obrestmi in za obdobje december 2006 znesek 9.889,88 EUR s pripadajočimi obrestmi (točki I. 1. in 2. izreka), pri čemer mora tožnik izvršiti to odločbo v roku 30 dni od njene vročitve, po preteku tega roka pa se bodo tožniku zaračunale zamudne obresti in začel se bo postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Iz III. točke izreka pa izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ; iz IV. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora DDV za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2007 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 3. 4. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Inšpekcijski nadzor je bil usmerjen le na preveritev upravičenosti do odbitka vstopnega DDV po posameznih prejetih računih s strani dobavitelja A. d.o.o..

Pregledana sta bila prejeta računa družbe A. d.o.o. - račun št. 573/06 z dne 20. 11. 2006 in račun št. 574/06 z dne 20. 11. 2006. V povezavi s prejetima računoma so bili pregledani tudi knjiga prejetih in izdanih računov ter davčni obračun tožnika in druga dokumentacija.

Prejeti račun št. 573/06 z dne 20. 11. 2006 se glasi: ob zaključku testiranja nulte serije vam zaračunavamo prvi del pogodbenega zneska po pogodbi z dne 15. 7. 2006 v skupnem znesku 14.820.000,00 SIT (od tega DDV po stopnji 20 % v znesku 2.470.000,00 SIT od osnove 12.350.000,00 SIT). Po računu št. 574/06 z dne 20. 11. 2006 pa je bilo tožnik zaračunano: ob zaključku testiranja nulte serije vam zaračunavamo drugi del pogodbenega zneska po pogodbi z dne 15. 7. 2006 v skupnem znesku 14.220.000,00 SIT (od tega DDV po stopnji 20 % v znesku 2.370.000,00 SIT od osnove 11.850.000,00 SIT).

Davčni organ je opravil inšpekcijski nadzor tudi pri družbi A. d.o.o. in ugotovil, da je ta družba missing trader ter nadrobno obrazložil njene značilnosti, na primer da ne zaposluje delavcev, da ne posluje na naslovu, kjer je naveden sedež družbe, da ni razvidno, da bi najemala podizvajalce, da davčni organ ni mogel priti v stik z odgovorno osebo, da je iz prilivov in odlivov na transakcijskem računu razvidno, da je bila večina nakazanega denarja dvignjena v gotovini z oznako materialni stroški, in sicer dnevno po prilivu na račun, da je izdajala račune za storitve, ki jih ni opravila, nima niti materialnih niti kadrovskih virov za opravljanje zaračunanih storitev, ter da ni oddajala obračunov DDV. Prvostopenjski organ je poslovanje med družbo A. d.o.o. in tožnikom natančno opisal, opisal je tudi vsebino pogodbe, na podlagi katerih sta bila izdana oba računa, ter navedel seznam dokumentov, ki jih je podal pritožnik. Iz knjige prejetih računov, ki jih je davčnemu organu predložil tožnik je razvidno, da si je po obeh računih tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ je podrobno opisal način, kako je bila pogodba o naročilu storitve sestavljena in izvajana, zaslišana je bila direktorica in njen mož, kako so tekla pogajanja in denarni tok med strankama. Direktorica tožnika je ob svojem zaslišanju izpovedala, da ne ve, kdo je storitve naredil pri družbi A., da samo ve, da so bile storitve narejene. Kontakte je imela le z mladim fantom po imenu B.B., katerega priimka ni navedla. Iz vse pregledane dokumentacije pri tožniku izhaja, da ni razvidno, kdo je storitve naredil. Na dobavnicah, ki jih je direktorica osebno prinesla dne 14. 3. 2008, je poleg žiga A. d.o.o. tudi podpis, ki pa je nečitljiv. Dobavnica s strani pravne osebe tožnika niso podpisane. Prav tako je davčni organ ugotovil, da se določila gospodarske pogodbe, ki sta jo sklenila A. d.o.o. in tožnik, ne ujemajo z računom 574/06 in preostalo dokumentacijo. V 7. členu pogodbe je namreč navedeno, da bo tožnik nakazal 12.350.000,00 SIT v roku 30 dni po uspešnem zaključku testiranju te serije, znesek 11.850.000,00 pa v roku 30 dni po uspešnem zaključku testiranja preostalih prototipov. Na obeh računih, ki se oba glasita na isti datum 20. 11. 2006, pa je navedeno, da sta izdana ob zaključku testiranja nulte serije, medtem ko preostali prototipi na računih niso navedeni. V pogodbi je bilo med drugim tudi določeno, da ima naročnik oziroma tožnik pravico poljubno pogosto nadzirati izvajalca in njegove podizvajalce. Po ugotovitvah davčnega organa pa A. d.o.o. nima zaposlenih, prav tako ni razvidno, da bi najemal podizvajalce. Direktorica tožnika ne ve s katero fizično osebo se je dogovarjala o poslu, kdo je dostavljal papirje ter katere osebe naj bi dejansko opravile storitev in kje. Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/2007 – UPB, v nadaljevanju OZ) v 34. členu določa, da je pogodbena obveznost lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi. Biti mora mogoča, dopustna in določena oziroma določljiva. Skladno s 35. členom OZ je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Davčni organ tako ugotavlja, da je pogodba, sklenjena med A. d.o.o. in tožnikom nična zato, ker je nedopustna. Nedopustnost pa je v kršitvi davčnih predpisov, to je razvidno tudi iz tega, da predmeta pogodbe (razvoj modula za prenos podatkov iz vodomera na server po GSM sistemu) ni izpolnil A. d.o.o. niti ga ni mogel izpolniti. Iz navedb direktorice je razvidno da niso preverili s kom sklepajo pogodbo, kdo naj bi opravljal storitev, kje in kdaj. Zaradi tega bi zavezanec za davek moral vedeti, da gre za simulirano pogodbo. Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) v 3. odstavku 74. člena določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če je bila storitev razvoja modula za prenos podatkov iz vodomera na server po GSM sistemu opravljena, potem ta simulirani posel prikriva drug pravni posel, saj je to storitev opravil nekdo drug (zaposleni pri tožniku ali nekdo tretji). Po navedbah direktorice naj bi storitev opravil mlad fant po imenu B.B., o katerem pa ne ve ne priimka ne drugih podatkov, iz davčnih evidenc pa je razvidno, da v A. d.o.o. ni bilo zaposlenih z imenom B.B. niti ta ni najemal podizvajalcev. Davčni organ tako ugotavlja, da družba A. d.o.o. navedenih storitev ni opravila, saj nima zaposlenih in nima drugih sredstev, s katerimi bi lahko te storitve opravila, prav tako pa teh storitev za družbo A. d.o.o. ni opravil nihče drug, saj je iz prometa na transakcijskem računu vidno, da ni bilo nobenih plačil podizvajalcem. Skladno z 2. odstavkom 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/2006 – UPB4, v nadaljevanju ZDDV; od 1. 1. 2007 pa se uporablja ZDDV-1, Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDV-1) je, da pravica do odbitka vstopnega DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Deseti odstavek 40. člena ZDDV določa, da če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV kot vstopnega DDV, ne glede na to, če nepooblaščena oseba ta DDV plača. Na enak način odbitek vstopnega DDV ureja tudi ZDDV-1, in sicer v členih od vključno 62 do vključno 72. Davčni organ tako ni priznal uveljavljanja vstopnega DDV tožniku po dveh računih, ki jih je prejel od pravne osebe A. d.o.o., saj je šlo v tem primeru za navidezen pravni posel in tako ni izpolnjen pogoj iz 40. člena ZDDV oziroma a) točka 1. odstavka 63. člena ZDDV-1. Če so bili zavezancu izdani le računi za dobave blaga oziroma storitev, dobave pa niso bile verodostojno izkazane oziroma dokazane, potem ni mogoče, da bi tožnik uveljavljal s takimi računi zaračunan DDV kot svoj vstopni DDV, saj ni dokazal resničnosti nastanka poslovnega dogodka, to je dobav. Za take navidezne dobave pa tudi ni mogoče ugotoviti oziroma zanje zatrjevati, da so bile ali bodo uporabljene za namene upravljanja z DDV obdavčenih dejavnosti. Prvostopenjski organ se v svoji obrazložitvi odločitve o nepriznavanju vstopnega DDV sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti št. C-439/04 in C-440/04 (združena zadeva Axel Kittel proti državi Belgiji z dne 6. 7. 2006. Prav tako je prvostopenjski organ ugotovil, da je pravna oseba A. d.o.o., ki se je pri tožniku, torej v njegovih poslovnih knjigah in davčnih evidencah izkazovala kot dobavitelj, missing trader oziroma neplačujoči subjekt in da je šlo v konkretnih primerih odbijanja vstopnega DDV pri tožniku za to, da je bila pravica do odbitka vstopnega DDV izvedena z goljufijo in da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnik namreč ni navedel, kdo naj bi storitve sploh opravil oziroma njegovih navedb o mladem fantu B.B. ni mogoče preveriti.

Drugostopenjski organ je potrdil odločitev prvostopenjskega organa in še dodal, da je bil tožnik pri sklepanju poslov z družbo A. d.o.o. premalo skrben. Nenavadno je, da pri veliki vrednosti know-howa tožnik, ki je želel dobavo storitve, ne ve, kdo je bil strokovnjak, ki naj bi deloval v imenu A. d.o.o.. V konkretnem primeru namreč ni sporno, da storitve ne bi bile opravljene, temveč je sporno, ali jih je opravil A. d.o.o.. Nespornih dokazov za to pa tožnik ni predložil. V konkretnem primeru je dejstvo, da se je gospod B.B. programer predstavil kot oseba, ki je v imenu družbe A. d.o.o. sposobna razviti modul, ki ga je tožnik nujno potreboval. Drugostopenjski organ se strinja s tožnikom, da je račun v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava oziroma nabava (tako tudi Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi C-342/87, Genius Holding BV, z dne 31. 12. 1989) ter da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden. Na računu mora biti zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg države oziroma da nastane pravice do odbitka vstopnega DDV. Če pa izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga in storitev ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. V konkretnem primeru pa je že prvostopenjski organ tožniku obrazložil, da vsi navedeni računi, ki jih je izdajala prej navedena družba, izkazuje opravljene storitve, za katere pa tožnik ni uspel dokazati z verodostojnimi dokazi, da so mu jih opravili prav na teh računih navedeni izdajatelji računov. Zato za namene uveljavljanja konkretne pravice do vstopnega DDV ni pomembno, če so bile dane storitve dejansko opravljene. Drugostopenjski organ pa opozarja tudi na druge objektivne okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku in kažejo na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da posluje s subjektom, ki je tudi z vidika davčnih zatajitev rizičen (podatki iz poslovnega registra Slovenije dajejo razvid ali določena pravna oseba oddaja letne obračune, velikost družbe, število zaposlenih in druge osnovne informacije o tej pravni osebi). Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik v AJPES-u podatkov o navedeni družbi A. d.o.o. ni preverjal. Prav tako ni preverjal njenih referenc. Tožnik bi moral pri sklepanju gospodarske pogodbe ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kot to zahteva OZ. Okoliščine poslovanja, ugotovljene s strani prvostopenjskega organa pa kažejo ravno nasprotno. Iz prej navedene sodbe Sodišča Evropskih skupnosti izhaja, da se zavezancu, ki je uveljavil pravico do vstopnega DDV z goljufijo, tako pridobljena korist odvzame. Pravica do odbitka vstopnega DDV se zavezancu prav tako ne prizna, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV in to tudi, če sporna transakcija ustreza objektivnim merilom, na katerih temeljita pojma dobava blaga, ki jo opravi davčni zavezanec, ki deluje kot tak in gospodarske dejavnosti.

Tožnik vlaga tožbo, ker se z navedeno odločitvijo ne strinja in meni, da je tožena stranka storila kršitve pravil postopka, nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo. Po njegovih navedbah bi moral organ druge stopnje preveriti, ali je organ prve stopnje zakonito ugotovil dejansko stanje oziroma ali ga je sploh ugotavljal, ali je zakonito uporabil materialni predpis ta organ ter ali je organ prve stopnje kršil pravila postopka s tem, ko se na dokaze stranke sploh ni opredelil. Tožnik se ne strinja z navedbo, da za odločitev v njegovi zadevi ni bistveno, ali je bila storitev prevzeta ali opravljena ter da naj bi bili posli navidezni. Trdi, da „sodba Kittel“, na katero se sklicuje davčni organ ne more biti merodajna v tej zadevi. Zato tožnik zahteva jasno opredelitev sodišča do uporabe „sodbe Kittel“. Tožnik vidi kršitev tudi v delu, ko je v odločbi zapisano, da bi morala stranka dokazati z verodostojnimi listinami, katera oseba je opravila posel. Nemogoče je stranki naložiti opravo kontrole osebnih dokumentov oseb, ki delujejo za druge pravne osebe in je to tudi nezakonito. Organ druge stopnje je po mnenju tožnika od njega zahteval, da bi moral pred sklenitvijo posla in v času izvajanja posla najprej identificirati vse osebe, ki delujejo v okviru svojih dobaviteljev, jih predhodno zaslišati in od njih zahtevati pogodbe, iz katerih bi bilo nedvoumno jasno v kakšnem poslovnem odnosu oseba deluje. Šele na tej podlagi bi dovolil opravljanje storitve in prevzel blago. Tako se v demokratičnih državah stvari ne počnejo in sodišču predlaga, da se odločba v celoti odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in še navaja, da nikakor ne držijo navedbe tožeče stranke, da davčni organ od njega zahteva, da mora pred sklenitvijo posla in v času izvajanja posla najprej identificirati vse osebe, ki delujejo v okviru svojih dobaviteljev. Tožena stranka le poudarja, da so za knjiženje poslovnih dogodkov potrebne verodostojne knjigovodske listine, iz katerih je razviden poslovni dogodek kot se je dejansko zgodil. Na računu mora biti zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oziroma da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga in storitev ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. V konkretnem primeru naj bi šlo za sklenitev gospodarske pogodbe v smislu 13. člena OZ, saj naj bi pogodbo sklepala dva gospodarska subjekta, za njih veljajo temeljna načela obligacijskega prava in je potrebno v primeru poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. Tožnik sam navaja, da je k njemu v imenu družbe A. d.o.o. hodil mlad fant B.B., ki je tudi osebno dobavljal dobavnice. Zapisniki so bili pisani sproti, sestavljeni so bili pri tožniku, zastopnika družbe A. d.o.o. C.C. pa direktorica tožnika ni nikoli videla in tudi ne verjame, da je bil pri njih. Misli, da C.C. ni podpisal zapisnika o prevzemu z datumom 6. 8. 2006, čeprav je na zapisniku naveden, temveč meni, da ga je podpisal fant B.B.. Z B.B. so se tudi pogovarjali o pogodbi o razvoju telemetrične opreme vodomerov, sama pogodba pa je prišla po pošti že podpisana s strani A. d.o.o.. B.B. je tudi osebno prinesel tehnično dokumentacijo mobilnega modula, navodilo za sestavljanje tiskanega vezja, popis materiala, električno shemo in shemo SIM kartice, kode zapisov, sliko in načrt ter izris vezja, kar so sestavili v A. d.o.o.. Če je vse to res naredil A. d.o.o., pa tožnikova direktorica ne ve. Kot izhaja iz upravnih spisov, pa je prvostopenjski organ tožnika tudi seznanil z ugotovitvami, da A. d.o.o. nima zaposlenih in tudi ni sklepal nobenih pogodb s podizvajalci za opravljanje storitev, torej tudi ni mogel opraviti zaračunanih storitev, kar pomeni, da je na spornih računih zaračunana transakcija, ki se ni zgodila. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno vprašanje nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožeči stranki za računa, ki jih je izstavila pravna oseba A. d.o.o., za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da je tako imenovani neplačujoči gospodarski objekt oziroma tako imenovani missing trader, tožniku pa očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso Sodišča Evropske unije (C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi). Tudi po presoji sodišča je možno v predmetni zadevi zaključiti, da je bila navedena pravna oseba tako imenovani neplačujoči gospodarski subjekt. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1).

Obveznost za DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno oziroma takrat, ko je storitev opravljena. Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Odbitni DDV se davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Izpodbijana odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi izdajatelj računov A. d.o.o. dejansko opravil storitve, ki mu jih je zaračunal z računoma, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka. Bistveno v tej zadevi je torej vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala, da so bile storitve na računih zanjo opravljene po navedeni pravni osebi. Ugotovitve, na katerih temelji zaključek davčnega organa, da sta računa, s katerim je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka, fiktivna, res izhajajo iz okoliščin, iz katerih je davčni organ utemeljeno sklepal, da je družba A. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt. Kot že navedeno, je iz ravnanja tožeče stranke in okoliščin, ki jih je davčni organ podrobno opisal, tudi po presoji sodišča pravilen zaključek davčnega organa, da ni izkazano, da bi storitve opravljala navedena družba. Družba A. d.o.o. ne izkazuje nobenih dejanskih pogojev, da bi lahko zaračunane storitve tudi opravila. Pri tej družbi prvostopni organ na podlagi okoliščin, ki jih navaja, zaključuje, da gre za missing traderja, kakor take subjekte opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004 z dne 29. oktobra 2004 kot gospodarske subjekte, registrirane kot davčne zavezance za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobijo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV državnemu organu. Zato sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa.

Prvostopenjski organ tožniku očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV, ter se pri tem sklicuje na ugotovljene objektivne okoliščine. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da družba A. d.o.o. ni imela pogojev, da bi lahko tožniku opravila storitve, kot so bile zaračunane na spornih računih, kar je prvostopenjski organ tudi obširno pojasnil. Samo sklicevanje na izdana računa sodišče zavrača, saj gre tudi po mnenju sodišča za navidezni posel in za fiktivna računa, saj glede na ugotovitve v postopku navedena družba zaračunanih storitev ni mogla opraviti. Davčni organ je ugotovil za družbo A. d.o.o. značilnosti, da nima zaposlenih delavcev, da ne najema podizvajalcev..., v postopku pa tožnik ni dokazal, kako naj bi (poslovno davčno pravilno) tekli posli v zvezi z zaračunanimi storitvami. Okoliščine, ki jih oba organa poudarita, tudi po mnenju sodišča, kažejo na obstoj subjektivnega elementa pri tožniku, saj bi moral iz vseh okoliščin, ki jih je ugotovil davčni organ v inšpekcijskem postopku, sklepati, da je poslovanje pravne osebe A. d.o.o. neobičajno. Tožbene razloge, ki so enaki pritožbenim, je zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrnilo.

Definicijo neplačujočega gospodarskega subjekta določa Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004, ki v 1. točki 2. člena določa, da neplačujoči gospodarski subjekt pomeni gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, je na strani zavezanca za davek (1. in 3. odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi ( 77. člen ZDavP-2). Ker je davčni organ v postopku podvomil v to, da predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi moral tožnik za svoje trditve predložiti dokaze. Tožnik v postopku ni dokazal, da v poslovanju z družbo A. d.o.o. ni prihajalo do nepravilnosti. Po presoji sodišča je tako na podlagi vseh navedenih objektivnih okoliščin, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ, utemeljeno njegovo sklicevanje na sodbo Axel Kittel Sodišča Evropskih skupnosti z dne 6. 7. 2006 št. C-439/04 in C-440/04, saj je iz ugotovljenih objektivnih okoliščin razvidno, da bi tožnik lahko vedel ali bi moral vedeti, da s poslom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje davka na dodano vrednost. Posledično torej tudi ni potrebe po presoji sodišča, da bi tozadevno Sodišču EU postavljali dodatna vprašanja v zvezi s citirano sodbo. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.