Jedro

Rok za odkup stanovanja po določbah SZ je bil prekluzivne narave, zato odkup stanovanja po izteku roka ni več možen niti osebam, ki so bile v času trajanja roka izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, zato realizacija odločbe US RS, št. U-I-246/2002, ki pravi, da bodo državljani drugih republik, na katere se nanaša ta odločba, ki zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljavljati določenih pravic, z vzpostavitvijo stalnega bivanja za nazaj, te pravice lahko uveljavljali v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna področja, ni mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo za nakup dvosobnega stanovanja št. 67 v večstanovanjski hiši na naslovu Ulica F. proti plačilu kupnine, določene po kriterijih iz Stanovanjskega zakona, plačljive v višini 10 % od pogodbene cene v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, preostanek pa v 20 letih, pri čemer morajo biti mesečni obroki ves čas odplačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja in dovoliti vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika ter mu povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 533,83 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi pojasnjuje, da ima sodba pomanjkljivosti, zato je ni mogoče preizkusiti, saj obstaja nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotavlja, da je bil tožnik 26.2.1992 izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Tedaj sicer rok za odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona še ni iztekel, vendar pa zaradi izbrisa te pravice ni mogel uveljaviti. Sodišče prve stopnje pa je napačno razlagalo odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02 (Ur. l. RS, št. 36/2003), na podlagi katere je Ministrstvo za notranje zadeve dne 5.4.2004 izdalo ugotovitveno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik od 25.2.1992 do 25.9.1995 v Republiki Sloveniji stalno prebivanje. S takšno odločitvijo pa ni bila spoštovana odločitev Ustavnega sodišča vključno s 23. točko zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča kot napačno meni prvostopno sodišče. S to odločitvijo je bila namreč realizirana le 8. točka ustavne odločbe. Po napotilu iz 23. točke ustavne odločbe pa ima tožnik pravico uveljavljati določene pravice, ki jih zaradi neurejenega pravnega položaja ni mogel uveljavljati z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna področja. Po mnenju pritožnika se sodišče tudi napačno sklicuje na pogoj državljanjstva, saj pravica do odkupa po določbah Stanovanjskega zakona ni bila vezana na državljanstvo. To je bil pogoj le pri realizaciji prodajne pogodbe. Napaka v zapisu EMŠO, ki jo je ugotovilo sodišče, je nastala po krivdi tretje osebe in ne tožnika, zato bi morali reševati situacijo na human in pravičen način. Napačno je tudi stališče sodišča, da je privatizacija po Stanovanjskem zakonu zaključena, saj še vedno velja za stanovanja, ki so bila predmet denacionalizacije. Država ni uredila na podoben način problematike za skupino ljudi, v katero sodi tožnik, ki je bila določen čas v neenakopravnem položaju. Zato je potrebno po mnenju pritožnika ustavno odločbo uporabiti neposredno. Sodišče prve stopnje nadalje po stališču pritožnika napačno tolmači Sporazum o vprašanjih nasledstva, saj ne uporabi določbe 2. člena priloge G, v katerem so bile urejene tudi pravice na stanovanjskem področju.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno odločati v tem pritožbenem postopku na podlagi odločitve predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, s katero je bila nanj prenesena pristojnost. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti nista postopek na prvi stopnji ali sodba obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi ni nasprotij, nasprotij tudi ni z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno uporabilo materialne določbe Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91, v nadaljevanju SZ), ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema vsa dejanska in pravna stališča prvostopnega sodišča in se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje svojo odločitev. Na posamezne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju US RS) iz odločbe št. U-I-246/02, da bodo državljani drugih republik, na katere se nanaša ta odločba, ki zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljavljati določenih pravic, z vzpostavitvijo stalnega bivanja za nazaj, te pravice lahko uveljavljali v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna področja. Ugotovilo je tudi, da je bil tožnik dne 25.2.1992 izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva in je imel status tujca do 25.9.1995. Njegov status glede stalnega prebivanja je bil urejen z ugotovitveno odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 5.4.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik od 25.2.1992 do 25.9.1995 v Republiki Sloveniji stalno prebivanje. Vendar pa ta dejstva ne morejo vplivati na odločitev ob upoštevanju nesporne okoliščine, da je rok 2 let za vložitev zahteve za odkup stanovanja pod ugodnimi pogoji SZ, določen v 123. členu, prekluziven in je potekel že 18.10.1993. To pa pomeni, da tožnik svoje pravice uveljavljati odkup stanovanja pod pogoji iz 117. člena SZ, ki v smislu obrazložitve citirane odločbe US RS ureja področje odkupa družbenih stanovanj, ne more več uveljavljati, saj je bila ta pravica omejena v trajanju le na 2 leti. V roku 2 let tožnik zahteve za odkup stanovanja ni vložil. Takšna zahteva po izteku prekluzivnega roka ne more biti utemeljena, saj sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je s potekom privatizacije in preoblikovanjem družbene lastnine vzpostavljen drugačen družbeni sistem in nov režim lastninske pravice, ki je prav tako ustavno zajamčena pravica, zato tožene stranke kot sedanje lastnice spornega stanovanja ni mogoče zavezati k sklenitvi takšne pogodbe kot jo zahteva tožnik. To bi namreč pomenilo poseg v njeno lastninsko pravico in nastanek novega neravnotežja.

Dejstvo, da določbe SZ o lastninjenju stanovanj ob upoštevanju določbe 196. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03, v nadaljevanju SZ-1) veljajo še vedno za imetnike stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila predmet denacionalizacije, pa denacionalizacijski upravičenci z zahtevki niso uspeli, ne more vplivati na odločitev v tem postopku, saj niti SZ, niti SZ-1 posebej ne urejata pravic za primere kot je obravnavani. Tudi če so očitki o kršitvi načel enakosti in pravičnosti utemeljeni, pa neposredna uporaba ustavne odločbe ni mogoča, saj US RS glede ostalih pravic napotuje na predpise, ki urejajo posamezna področja.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno tudi stališče prvostopnega sodišča, da tožnik v času, ko bi upoštevaje določbo 123. člena SZ lahko vložil zahtevo za odkup stanovanja, ni izpolnjeval pogojev za odkup, ker ni bil državljan Republike Slovenije, saj je 68. člen Ustave Republike Slovenije omejeval pridobitev lastninske pravice na nepremičninah tujcem. Tožnik je postal državljan Republike Slovenije šele v letu 1998 z odločbo Ministrstva za notranje zadeve. Napaka v zapisu njegove enotne matične številke ne more vzpostavljati pravic v njegovo korist, saj sicer odločba o državljanstvu ne bi bila potrebna kot pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnika o napačni razlagi Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS - MP št. 20/02). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Sporazum o nasledstvu začel veljati 2.6.2004, zato določba 6. člena priloge G, ki pravi, da se notranja zakonodaja vsake države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami enako uporablja za vse osebe, ki so bili državljani SFRJ in so imeli te pravice brez kakršnegakoli razlikovanja, ni mogoče uporabiti za odločitev o zahtevku tožnika, s katerim uveljavlja pravico, ki je veljala v obdobju od 19.10.1991 do 18.10.1993. Tudi v pritožbi citirana določba 2. člena priloge G Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki pravi, da pravica do premičnega in nepremičnega premoženja, ki je v državi naslednici in do katerega so bili upravičeni državljani na dan 31.12.1990, ta država priznava, varuje in ponovno vzpostavlja s sprejetimi standardi in normami mednarodnega prava ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno bivališče teh oseb, po presoji pritožbenega sodišča ne more privesti do drugačne odločitve, saj tožnik na dan 31.12.1990 ni bil lastnik stanovanja, pač pa imetnik pravice uporabe. Lastnik bi lahko postal le v primeru, če bi podal zahtevo za odkup stanovanja v roku iz 123. člena SZ in če bi izpolnjeval vse ostale pogoje za nakup stanovanja.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP nosi te stroške sam, saj s pritožbo ni uspel.