Jedro

Zmotno je stališče, da gre v individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnik delavec Ministrstva A. za dve toženi stranki - Vlado RS in Ministrstvo A.. Pravdna stranka je glede na določbe 76. člena ZPP lahko le ena, to je Republika Slovenija, ki je pravna oseba. V skladu s 5. členom Zakona o Vladi Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 4/93 do 23/99) vlada zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno. Niti vlada niti ministrstva niso pravne osebe, s posebnimi predpisi pa tudi ni določeno, da so ministrstva lahko pravdne stranke.

Tožnik je pravočasno, to je ob vložitvi ugovora zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje, prijavil stroške nagrade za odvetnika v disciplinskem postopku, kar je predpogoj za priznanje stroškov po določbah ZPP. Pravno podlago za priznanje stroškov postopka delavcu, zoper katerega je tekel disciplinski postopek, ki je bil pri delodajalcu ustavljen, predstavlja določba 103. člena ZDR, po kateri se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe ZPP. Po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrne stroške. Ob smiselni uporabi navedene določbe je delodajalec dolžan v primeru, kadar zoper delavca neutemeljeno vodi disciplinski postopek, ki se pri samem delodajalcu zaključi z ustavitvijo postopka, delavcu povrniti stroške, ki so mu zaradi tega nastali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko Republiko Slovenijo - Vlada RS, zavrne (1. točka izreka sodbe), ter da je drugotožena stranka Republika Slovenija - Ministrstvo za ... dolžna plačati tožniku znesek 39.002,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2000 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od glavnice 39.002,00 SIT za čas od 10.3.2000 do 4.5.2000 (3. točka izreka sodbe). Obenem je sklenilo, da se ustavi postopek zaradi umika tožbe glede zahtevka za plačilo zneska 36.402,00 SIT (1. točka izreka sklepa) ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 25.104,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se glede dela, v katerem je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožuje tožena stranka Republika Slovenija. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je v uvodu sodbe kot stranki navedlo Vlado RS in Ministrstvo za .., čeprav je lahko stranka le Republika Slovenija, ki jo zastopa državno pravobranilstvo. Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju, ker je v 1. točki izreka tožbeni zahtevek zavrnjen, v 2. točki pa je zahtevku zoper isto pravno osebo ugodeno. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je štelo, da je tožeči stranki nastala škoda na podlagi priglasitve stroškov - tožeči stranki bi škoda nastala šele s plačilom računa, tožnik pa ni izkazal, da je bil račun izstavljen ter plačan in zato ni dokazal nastanka škode in njene višine. Ker nastanka škode tožeča stranka ni izkazala, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče je tožniku prisodilo stroške disciplinskega postopka kot odškodnino, ker naj bi bili izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki jih ni natančno opredelilo. Tožena stranka je zakonito izvedla disciplinski postopek zoper delavca, zato ne gre za nedopustno ravnanje. Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče po mnenju pritožbe določbe ZPP razlagalo v korist delavcu, in ga ni uporabilo enako za obe stranki, saj se je postavilo na stališče, da je do povrnitve stroškov postopka upravičen le delavec, ne pa tudi delodajalec. Tožena stranka smiselno predlaga razveljavitev oz. spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba utemeljeno opozarja na napačno označbo tožene stranke v uvodu sodbe oz. na zmotno stališče tožnika, ki mu je sledilo prvostopenjsko sodišče, da gre v tem individualnem delovnem sporu za dve toženi stranki - Vlado RS in Ministrstvo za .... Pravdna stranka je glede na določbe 76. člena ZPP lahko le ena, to je Republika Slovenija, ki je pravna oseba. V skladu s 5. členom Zakona o Vladi Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 4/93 do 23/99) vlada zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno. Niti vlada niti ministrstva niso pravne osebe, s posebnimi predpisi pa tudi ni določeno, da so ministrstva lahko pravdne stranke. Stališče, da je v sporih, kot je obravnavani, lahko tožena stranka le Republika Slovenija (kot delodajalec delavca v državnem organu), je že večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svojih odločbah (npr. VIII Ips 145/96 ipd.). Na navedeno napako pri označbi tožene stranke je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo (l. št. 7), vendar tekom postopka do ustreznega popravka označbe tožene stranke ni prišlo. Sodišče prve stopnje pa je tudi v izreku sodbe odločilo o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo in drugotoženo stranko (čeprav gre za eno samo toženo stranko), kar je napačno. Opisana pomanjkljivost ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka brez navedbe, za katero kršitev po 2. odstavku 339. člena ZPP naj bi šlo. Ne gre namreč za kršitev po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, po kateri je bistvena kršitev vselej podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, saj je v postopku sodeloval zakoniti zastopnik "prave" tožene stranke Republike Slovenije, le označba tožene stranke je bila napačna.

Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je izrek sam s seboj v nasprotju, ker je v 1. točki izreka tožbeni zahtevek zavrnjen, v 2. točki pa je zahtevku zoper isto pravno osebo, torej Republiko Slovenijo, ugodeno. V obravnavanem primeru ni podano nasprotje v izreku, ker je v 1. točki izreka sodbe zavrnjen tožbeni zahtevek (zoper prvotoženo stranko) za spremembo odločbe disciplinske komisije št. 172-7/00 z dne 10.3.2000, v 2. točki izreka pa je ugodeno tožbenemu zahtevku za povrnitev stroškov disciplinskega postopka v znesku, ki je razviden iz izreka. Poleg tega pa je zavrnilni del sodbe pravnomočen in vanj v nobenem primeru ni mogoče posegati.

Odločitev prvostopenjskega sodišča v 2. točki izreka sodbe, da je drugotožena (pravilno tožena) stranka Republika Slovenija - Ministrstvo za ... dolžna plačati tožniku znesek 39.002,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2000 dalje do plačila, je materialnopravno pravilna. Gre za denarni zahtevek za povračilo stroškov, ki so tožniku nastali v disciplinskem postopku, ki je bil z odločbo Disciplinske komisije Vlade Republike Slovenije ustavljen. Tovrstne denarne zahtevke lahko delavec uveljavlja direktno s tožbo pred sodiščem, zato je pravilno stališče, da sprememba odločbe disciplinske komisije oz. njena dopolnitev z odločitvijo o stroških ni potrebna (iz tega razloga tudi zavrnitev dela tožbenega zahtevka pod 1. točko izreka sodbe ni v nasprotju z odločitvijo v 2. točki izreka sodbe). Ob tem je potrebno pripomniti, da glede na določbe 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) sprememba oz. dopolnjevanje sklepa delodajalca z odločitvijo o stroških postopka sploh ni dopustna.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik pravočasno, to je ob vložitvi ugovora zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje, prijavil stroške nagrade za odvetnika v disciplinskem postopku (priloga B3), kar je predpogoj za priznanje stroškov po določbah ZPP. Pravno podlago za priznanje stroškov postopka delavcu, zoper katerega je tekel disciplinski postopek, ki je bil pri delodajalcu ustavljen, predstavlja določba 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), ki določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij, to pa so določbe ZPP (14. člen ZDSS). Po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrne stroške. Ob smiselni uporabi navedene določbe je torej delodajalec dolžan v primeru, kadar zoper delavca neutemeljeno vodi disciplinski postopek, ki se pri samem delodajalcu zaključi z ustavitvijo postopka, delavcu povrniti stroške, ki so mu zaradi tega nastali. Povsem jasno je, da mora delavec svojemu pooblaščencu - odvetniku, ki delavca v disciplinskem postopku zastopa, plačati nagrado, zato so povsem nesprejemljive pritožbene navedbe, da tožniku škoda ni nastala (ker ni izstavljen račun ...). Neutemeljen pa je tudi očitek, da naj sodišče ne bi enako uporabljalo določb ZPP za obe stranki, ker delodajalci niso upravičeni do povračila stroškov v primeru, kadar je disciplinska odgovornost ugotovljena, saj je potrebno upoštevati položaj delodajalca in položaj delavca v tovrstnih postopkih, ki nikakor nista enakopravna subjekta (tako kot v civilni pravdi). Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).