Jedro

Ilegalno spravljanje ljudi čez državno mejo že samo po sebi predstavlja nevarnost za ljudi zaradi stalne možnosti nastanka nepredvidljivih zapletov pri prehodih čez mejo in tudi zaradi slabih pogojev, v katerih poteka njihovo izvajanje, in sta tako ogrožena njihova varnost kot tudi zdravje ljudi, ki se na tak način spravljajo čez mejo. Poleg tega pa morajo za opravljanje takih "uslug" plačevati glede na njihovo socialno stanje visoke denarne zneske.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 3.6.2002 po preizkusu, opravljenem na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), odločilo, da se pripor zoper obt. M.G. podaljša iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 12.6.2002 pritožbo obtoženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obt. M.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa predlaga, da naj za obtoženca odredi hišni pripor.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva delno utemeljena, pri čemer navaja, da je zoper obtoženca vložena obtožnica, ki je že pravnomočna, zaradi hudih kaznivih dejanj, da je v sklepu prvostopenjskega sodišča priporni razlog ponovitvene nevarnosti obrazložen, prav tako pa je ta razlog obrazložen tudi v sklepu drugostopenjskega sodišča, da pa o neizogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi niti prvostopenjski sklep in tudi ne drugostopenjski sklep nimata razlogov, zaradi česar je podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva zagovornika obt. M.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obt. M.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je kazenski postopek zoper obtoženca v fazi, ko sta bili po vročitvi obtožnice že dve glavni obravnavi, na katerih je bilo zaslišanih več prič. Zato po njegovem mnenju za potek kazenskega postopka ni več neogibno potrebno, da bi bil obtoženec priprt, saj v nadaljnjem dokaznem postopku niso predvidena nobena taka nujna procesna dejanja, da bi moral biti obtoženec na razpolago sodišču vsak trenutek, razen na glavnih obravnavah, katerih bi se udeleževal, saj je v njegovem interesu, da se zadeva čimprej konča. V zvezi s takimi navedbami zagovornika obtoženca je potrebno pripomniti, da zoper obtoženca ni podaljšan pripor zaradi begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, pač pa zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora so navedene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zoper obt. M.G. je vložena obtožnica, v kateri se mu očita, da je kot član združbe storil kazniva dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ ter neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ. Razen te okoliščine je bilo pri oceni, da je podana realna nevarnost, da bi na prostosti s takimi kaznivimi dejanji nadaljeval, upoštevano tudi, da je bil že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, saj mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 24.11.2000 izrečena pogojna obsodba, kazniva dejanja, ki jih je obtožen, pa naj bi storil v preizkusni dobi, da je zoper obtoženca vložena tudi obtožnica zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ ter da tudi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju teče zoper njega kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ.

Ni mogoče pritrditi stališču zagovornika obt. M.G., da ni podan tudi drugi razlog za pripor v smislu 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, torej da pripor zoper obtoženca ni neogibno potreben zaradi varnosti ljudi. V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora je obrazloženo, sicer bolj skopo, da je pripor zoper obtoženca neizogibno potreben zaradi varnosti njihovega zdravja in življenja ter da te nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom. Vendar je že v prejšnjih sklepih o podaljšanju pripora, zlasti pa v sklepu Vrhovnega sodišča z dne 14.9.2001, podrobno obrazloženo, zakaj pomeni kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili nevarnost za zdravje in celo za življenje ljudi, torej da gre za kaznivo dejanje, s katerim se varnost ljudi močno ogroža, zaradi česar je podano sorazmerje med posegom v pravico obtožencev do prostosti na eni strani ter med zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani. To velja tudi glede kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ, kot je bilo že pojasnjeno v sodbi Vrhovnega sodišča z dne 4.7.2002, opr. št. I Ips 193/2002, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva zagovornika obt. S.P. zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, in sicer, da ilegalno spravljanje ljudi čez državno mejo že samo po sebi predstavlja nevarnost za ljudi zaradi stalne možnosti nastanka nepredvidljivih zapletov pri prehodih čez mejo in tudi zaradi slabih pogojev, v katerih poteka njihovo izvajanje, in sta tako ogrožena njihova varnost kot tudi zdravje ljudi, ki se na tak način spravljajo čez mejo in morajo za opravljanje takih "uslug" glede na njihovo socialno stanje plačevati visoke denarne zneske.

Z navedbami, da obtoženca niti v zvezi s kaznivim dejanjem po 3. odstavku 311. člena KZ niti v zvezi s kaznivima dejanjema po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ ni nihče obremenil ter da se obtožencu v dosedanjem dokaznem postopku ni ničesar dokazalo, zagovornik obt. M.G. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Razen tega zagovornik obt. M.G., tako kot je navajal že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se je življenska situacija pri obtožencu povsem spremenila, ker je postal oče in ker je zaživel v izvenzakonski skupnosti s svojo partnerko, je pa tudi zaposlen. Te navedbe je ocenilo že pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da to niso okoliščine, ki bi utemeljevale odpravo pripora. Sicer pa se je s takimi navedbami ukvarjalo tudi že Vrhovno sodišče, ko je s sklepom z dne 14.9.2001 odločalo o podaljšanju pripora, in je v razlogih sklepa pojasnilo, da take navedbe ne morejo omajati ugotovitve o realni nevarnosti, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Prav tako je zagovornik obt. M.G. že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora navajal, da je njegova mati duševno zbolela. Res je sicer, da iz medicinske dokumentacije izhaja, da obtoženčeva mati boluje zaradi depresivnih motenj, vendar pa brez psihotičnih motenj, in zaradi tabletomanije, vendar tudi to ni okoliščina, ki bi utemeljevala odpravo pripora zoper obtoženca, zlasti še, ker iz podatkov spisa izhaja, da obtoženec ni živel v družinski skupnosti z materjo, saj le-ta prebiva v L., medtem ko je obtoženec s svojo izvenzakonsko družico in otrokom prebival v K. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona in Ustave Republike Slovenije, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. M.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).