Jedro

Ugovori tožnikov, ki se nanašajo na določitev zemljiškokatastrske točke 560 oziroma točke A, so neutemeljeni, saj je iz zapisnika mejne obravnave razvidno njuno nedvoumno izraženo soglasje o njeni določitvi. Če se z določitvijo te točke ne bi strinjala, bi morala to uveljavljati že na mejni obravnavi in pokazati svojo točko, sicer se šteje, da s predlagano mejo (oziroma v tem primeru (tudi) s točko 560 glede na obravnavani potek meje) soglašata.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v 1. točki izreka odločil, da se v katastrski občini A. kot urejeni evidentirajo deli mej: - med parcelo 2537/1 in parcelama 2983 in 2537/2 (del meje se dotika parcele 2538) in – med parcelo 2544/2 in parcelami 2544/1, 2544/4 in 2983, v 2. točki izreka odločil, da je grafični prikaz urejenih delov mej z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami priloga temu aktu, ter v 3. točki izreka, da stroškov postopka ni. V obrazložitvi je navedel, da je B.B. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) vložil zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenih delov mej med parcelo 2537/1 in parcelama 2983 in 2537/2 in med parcelo 2544/2 in parcelami 2544/1, 2544/4 in 2983. Zahtevi je bil priložen ustrezen elaborat. Iz elaborata je razvidno, da so kot stranke v postopku mejne obravnave sodelovali poleg vlagatelja zahteve tudi lastniki: za parcelo 2983 Občina Semič in za parcele 2537/2, 2544/1, 2544/4 in 2538 tožnika. Organ je ugotovil, da je bila vsem lastnikom zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi, vse stranke pa so na zapisnik mejne obravnave podale soglasje k predlaganima deloma meje. Ker so podatki o mejah omogočili njeno evidentiranje, je organ v skladu z drugim odstavkom 40. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 3532-68/2011 z dne 20. 9. 2011, zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da prvostopni organ o delu meje, ki je za (pri)tožnika sporen, še ni odločil, saj je zanju sporna meja med parcelama 2537/1 in 2538, obe k.o. A., za katero je predlagatelj postopka B.B. vložil dodatno novo zahtevo. Po mnenju organa dodatna zahteva glede na vsebino zahteve z dne 1. 3. 2011 sicer sploh ni bila potrebna, kar pa ni nezakonito, prvostopni organ pa bi glede obsega, za katerega je ugotovil, da je zrel za odločitev, moral odločiti z delno odločbo (216. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), glede preostalega pa odločiti z dopolnilno odločbo, vendar pa s tem ni vplival na pravice in koristi (pri)tožnikov, zaradi česar je odločbo pustil v veljavi. Iz navedb (pri)tožnikov izhaja bojazen, da bosta zaradi določitve točke 560 (s katero sta se strinjala in ki označuje tromejo med parcelami 2538, 2537/2 in 2537/1) bila prikrajšana oziroma zavedena v nadaljevanju, ko se bo urejala meja med parcelama 2537/1 in 2538, ker pa v tem delu ugotovitveni postopek še poteka, se organ do tega ni opredeljeval. Tožnika sta tožbo vložila zaradi razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. V tožbi sta navedla, da se je v postopku opravila le ena mejna obravnava, nato pa je geodet vložil dva elaborata, tako, da se postopka vodita pod dvema opravilnima številkama, pri čemer organ zmotno šteje, da je predmet teh postopkov različen, zaradi česar ni zavrgel druge zahteve, ki se vodi pod št. 02112-186/2011. Izpodbijana odločba dejansko predstavlja tudi določitev tromeje med parcelami 2537/1, 2537/2 in 2538 v zemljiškokatastrski točki 560, čeprav evidentiranje meje s parcelo 2538 sploh še ni bilo predmet obravnavanja. Tromejo med temi parcelami bi bilo mogoče določiti le v primeru, da bi bila hkrati kot urejena evidentirana tudi meja med parcelama 2537/1 in 2538, kar pa ni, ker se tožnika na mejni obravnavi nista strinjala s predlagano mejo, pri čemer je zemljiškokatastrska točka 560 del te predlagane meje. Ta meja še ni urejena in se bo predvidoma urejala v sodnem postopku za določitev meje. Glede na določbe ZEN je meja parcele več daljic, ki so med seboj povezane v zaključen poligon. Krajišča daljic so zemljiškokatastrske točke, slednja pa ima koordinate določene v državnem koordinatnem sistemu. Meja se evidentira s koordinatami zemljiškokatastrskih točk. Glede na to zemljiškokatastrska točka 560 predstavlja krajišče daljice, ki tvori mejo med parcelama 2538 in 2537/1, o kateri pa še ni bilo odločeno, zaradi česar ni izključeno, da se bo v sodnem postopku pokazalo, da ta točka ne predstavlja tromeje. Z izpodbijano odločbo je bila tako tožnikoma odvzeta pravica do ureditve sporne meje ob upoštevanju 37., 38. in 39. člena ZEN in na njuno škodo storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3 točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na opisane okoliščine elaborat evidentiranja meje ne izpolnjuje pogojev za evidentiranje, ker ne omogoča evidentiranja meje v zemljiškem katastru, ter je zato neskladen s Pravilnikom o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru, saj se nanaša tudi na tromejo. Glede na obrazloženo sta tožnika predlagala, da sodišče prvostopno odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Stranki z interesom Občina Semič in B.B. na tožbo v danem roku nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljnjem besedilu ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz podatkov izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ na zahtevo v tem upravnem sporu stranke z interesom B.B. izvedel upravni postopek evidentiranja urejenih delov meje med parcelo 2537/1 in parcelama 2983 in 2537/2 in med parcelo 2544/2 in parcelami 2544/1, 2544/4 in 2983, ki se je vodil pod št. 02112-171/2011. Tožnika ugovarjata, da bi moral organ zahtevo, ki se je vodila oziroma se še vodi pod št. 02112-186/2011, vloženo s strani stranke z interesom naknadno v postopku (in ki se nanaša na evidentiranje urejenih delov meje med parcelama 2537/1 in 2538), zavreči, ker gre za isti predmet zahtevka, saj je stranka z interesom vložil zahtevo za evidentiranje urejenih delov meje tudi med zadnje navedenima parcelama, opravila se je ena mejna obravnava, le da je potem geodet vložil dva elaborata. Tudi po presoji sodišča opisano postopanje organa ni v nasprotju z ZEN oziroma ZUP. Po tem, ko je bilo na mejni obravnavi ugotovljeno, da je med strankami (tožnikoma in stranko z interesom) ostala sporna meja med parcelama 2537/1 in 2538, je prvostopni organ glede na naknadno (sicer ponovno vloženo zahtevo v tem delu glede na vsebino prvotno vložene zahteve) vloženo zahtevo stranke z interesom za evidentiranje urejenih delov meje med parcelo 2537/1 in 2538 (vodeni pod št. 02112-186/2011) imel podlago, da je o zahtevi, vodeni pod št. 02112-171/2011, ki se nanaša na evidentiranje urejenih delov meje med 2537/1 in parcelama 2983 in 2537/2 in med parcelo 2544/2 in parcelami 2544/1, 2544/4 in 2983, smel odločiti s samostojno odločbo, saj so bili za to izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka 40. člena ZEN (elaborat ureditve meje je izpolnjeval vse pogoje iz prvega odstavka 35. člena tega zakona, njegova dopolnitev ni bila zahtevana, mejne obravnave, ki je bila opravljena 23. 2. 2011, pa so se udeležili vsi lastniki – tudi tožnika, ki so s predlagano mejo soglašali). V zvezi z določitvijo zemljiškokatastrske točke 560 oziroma točke A je bilo tožnikoma na mejni obravnavi tudi pojasnjeno, da gre za mejno točko med 2537/1 in 2537/2 z dotikom 2538 (prvi odstavek, 4. stran zapisnika). Tožnika temu ugovarjata, saj menita, da njena določitev oziroma evidentiranje meje s parcelo 2538 sploh še ni bila predmet obravnavanja oziroma da bi bilo mogoče tromejo med parcelami 2537/1, 2537/2 in 2538 (ki jo ta točka predstavlja) določiti le v primeru, če bi bila hkrati določena meja med parcelo 2537/1 in 2538. Že glede na iz zapisnika mejne obravnave z dne 23. 2. 2011 razvidno nedvoumno izraženo soglasje tožnikov o določitvi zemljiškokatastrske točke 560 (tožnika na vsebino zapisnika mejne obravnave nista imela pripomb, kar sta potrdila s svojim podpisom), sodišče tega ugovora ne more sprejeti, saj bi morala tožnika, če se z določitvijo te točke ne bi strinjala, to uveljavljati že na mejni obravnavi in pokazati svojo točko, sicer se šteje, da s predlagano mejo (oziroma v tem primeru (tudi) s točko 560 glede na obravnavani potek meje) soglašata (peti odstavek 31. člena ZEN). Sodišče pa še dodaja, da če zemljiškokatastrska točka 560 v tem postopku ne bi bila določena, potem bi to glede na potek meje med 2537/1 in 2537/2 pomenilo tudi, da ta meja ne bi bila urejena in posledično zato tudi ne bi mogla biti evidentirana, saj se ta meja (ki za tožnika ni sporna) v tej točki konča. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnikov je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.