Jedro

Dejanski status žrtve vojnega nasilja iz te odločbe je povezan z vzročno zvezo med nasilnim dejanjem okupatorskih sil, ki osebo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselijo, oziroma z nasilnim dejanjem požiga, porušenja ali izropanja njihovega doma od okupatorja ali njegovega sodelavca, v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 ter najmanj trimesečno trajanje tega ukrepa. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni podana vzročna zveza med tožnikovim odhodom od doma in povračilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem okupatorja ali njegovih sodelavcev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote z dne 19. 11. 2002 in tožniku ni priznala statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 16. 4. 1943 do 15. 5. 1945. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo ob reviziji prvostopne odločbe opravljene po uradni dolžnosti ugotovljeno, da je tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja v nasprotju z materialnim predpisom. Tožnik je z vlogo z dne 5. 6. 1997 uveljavljal status žrtve vojnega nasilja na temelju pobega pred vojnim nasiljem, to je 1. odstavka 2. člena ZZVN, ki jo je prvostopni organ zavrnil ter tožena stranka pritožbi tožnika ugodila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. V skladu z napotilom drugostopnega organa je prvostopni organ zaslišal predlagane priče in ponovno zaslišal samo stranko, ki je med postopkom spremenila svoj zahtevek. S prvo vlogo je tožnik uveljavljal status žrtev vojnega nasilja - begunca za čas od marca 1942 do maja 1945, v ponovnem postopku pa uveljavlja status begunca (pregnanca) zaradi nasilnega pregona z doma na temelju novele ZZVN iz leta 1999. Priče, tožnikova sestra in svak ter AA so potrdile njegove navedbe, da je z družino živel v kraju B, ki ni spadalo v izselitveno območje, da je oče sodeloval v NOB in se vključil v NOV, da je bila na njihovem domu partizanska obveščevalna služba in bunker, kjer so se skrivali partizani in imeli skrito orožje in razni material. Ker so se bali, da bi Nemci ob občasnih kontrolah kaj izvedeli tudi od tožnika, ki je vedel za skrivališče, ga je mati spomladi 1943 odpeljala k stricu, ki je živel v C., kjer je ostal do konca vojne. Na podlagi izvedenih dokazov je po mnenju tožene stranke dokazano le to, da je tožnik med vojno živel v D, na neizselitvenem območju in to s svojo družino v B., za tem pa je bil leta 1943 odpeljan k stricu v C. Ni dokazano, da je bil nasilno pregnan od doma s strani nemškega okupatorja. Tožnik je dokazal, da izhaja iz partizanske družine, ni pa dokazal, da je bil nasilno pregnan od doma od nemškega okupatorja, zaradi izvajanja povračilnih ukrepov zoper njegovo družino. Tožena stranka tudi ne verjame tožnikovi izjavi, da je bil odpeljan k stricu zaradi nevarnosti, da bi izdal partizane, oziroma njihovo skrivališče, saj je bil glede na leto rojstva (1936), leta 1943 star 7 let. Tožnik je tekom postopka spreminjal svoje navedbe o za odločitev bistvenih okoliščinah, še zlasti glede trajanja prisilnega ukrepa, in ali je pobegnil oziroma bil nasilno pregnan od doma. Po oceni tožene stranke izvedeni dokazi ne dajejo zanesljive podlage za zaključek, da je mati tožnika umaknila iz doma in odpeljala k stricu (ki se je kasneje tudi pridružil partizanom) iz utemeljenega strahu pred nasiljem okupatorja, saj bi ga lahko Nemci o partizanih zasliševali tudi pri stričevi družini, ki ni bila tako zelo oddaljena od njegovega doma, ko pa je bilo partizansko gibanje na tem območju, kot izhaja iz izjav prič in izjave tožnika, v letu 1943 že močno razširjeno. Razlogov zakaj je bil tožnik odpeljan k stričevi družini na podlagi izvedenih dokazov ni možno zanesljivo ugotoviti, vendar pa po prepričanju tožene stranke tožeča stranka ni dokazala, da je pobegnila pred vojnim nasiljem, ki bi ji neposredno grozilo niti, da je bila nasilno pregnana od doma, zato ni upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja, na podlagi 1. odstavka oziroma 4. odstavka 2. člena ZZVN.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da izhaja iz partizanske družine, saj so partizani celo imeli sestanke v njihovi hiši in dva bunkerja. V bunkerjih so se partizani dostikrat skrivali in imeli shranjene zaloge in orožje. Nemci so večkrat prihajali v kontrole ter iskali in spraševali po partizanih. Tožnik je kot otrok izvedel za dejavnost staršev (skrivanje partizanov in pomoč) in otroci ne znajo lagati in bi gotovo v kakšni nemški kontroli lahko partizane izdal. Zato so ga starši zaradi njegove varnosti, kot tudi zaradi varnosti partizanov in staršev odpeljali od doma, kar pomeni, da je moral v pregnanstvo - begunstvo. Tožnik je torej moral zaradi sodelovanja njegovih staršev s partizani od doma in živeti v begunstvu vse do konca vojne. Po mnenju tožnika je nevarnost obstajala, kar pa so starši tožnika pravočasno opazili in preprečili škodo. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvami tožene stranke, da so bile priče kot tudi sam tožnik še premajhne, da bi lahko vedele kaj se dogaja, nekatere stvari so priče izvedele tudi kasneje od starejših, zato ni mogoče kar tako pričam odvzeti vero. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status žrtve vojnega nasilja ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95-64/01, v nadaljevanju ZZVN) je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu o pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile - izgnanec ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec). Po določbi 4. odstavka 2. člena pa je po tem zakonu žrtev vojnega nasilja (begunec) tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5 1945 zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj 3 mesece. Dejanski status žrtve vojnega nasilja iz te odločbe je povezan z vzročno zvezo med nasilnim dejanjem okupatorskih sil, ki osebo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselijo, oziroma z nasilnim dejanjem požiga, porušenja ali izropanja njihovega doma od okupatorja ali njegovega sodelavca, v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 ter najmanj trimesečno trajanje tega ukrepa. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni podana vzročna zveza med tožnikovim odhodom od doma in povračilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem okupatorja ali njegovih sodelavcev. V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da je tožnika mati odpeljala od doma k stricu, vendar pa po presoji sodišča ni dokazano, da bi tožnik odšel od doma zaradi nasilnega ukrepa ali dejanja okupatorja ali njegovih sodelavcev. Navajanje tožnika, da je bil odpeljan od doma zaradi nevarnosti, ki bi jo lahko kot otrok s svojimi izjavami povzročil v primeru, da bi ga Nemci izpraševali, po presoji sodišča ne predstavljajo izpolnitve zakonskih pogojev po določbi 2. člena ZZVN. Za priznanje statusa mora biti izkazano konkretno in neposredno nasilje v smislu navedene določbe. Zato tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji iz 1. oziroma 4. odstavka 2. člena ZZVN in je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).