Jedro

Ker je obligacijsko razmerje med drugo toženko in tožnikom nastalo je pred uveljavitvijo ZOR, je treba za rešitev spora uporabiti pravna pravila ODZ. Po paragrafu 933 ODZ se mora jamčevalne zahtevke iz odplačnih poslov za nepremičnine sodno uveljaviti v treh letih od izročitve stvari. Pogodbo sta tožnik in toženka sklenila leta 1976, ko se je tožnik tudi vselil v sicer še nedokončan objekt, zato je dne 20.11.1978 vložena tožba vložena v okviru triletnega prekluzivnega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in drugi toženki naložilo, da mora plačati tožniku 8.234.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2002 dalje (izrek pod točko 1), v razmerju do prve toženke pa je ugotovilo, da v isti višini obstoji tožnikova terjatev v breme stečajnega dolžnika (izrek pod točko 2). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (izrek pod točko 3) in še odločilo o pravdnih stroških (izreki pod točkami 4 do 6).

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh toženk proti odločitvi o glavni stvari zavrnilo in v izrekih pod točkama 1 in 2 potrdilo sodbo prve stopnje, proti odločitvi o pravdnih stroških pa je pritožbama ugodilo in to odločitev spremenilo.

Proti sodbi druge stopnje je vložila revizijo le druga toženka. Z njo uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo, da se tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrne, podrejeno pa se sodbi obeh sodišč razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju revidentke sta obe sodišči napačno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali prekluzivnega roka iz naslova jamčevanja za stvarne napake prodane stvari iz 500. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napakah, ugasnejo po enem letu od dne, ko mu je poslal obvestilo. Sodna praksa ne more spremeniti z zakonom povsem jasno določenih rokov za uveljavljanje pravic. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožba 20.11.1978 vložena po izteku rokov iz 645. člena ali 500. člena ZOR. Revizija zatrjuje, da naj v postopku ne bi bilo ugotovljeno, da sta toženca tožniku posredovala kakršnekoli konkretne obljube. Dejstvo, da je izvajalec po grajanju napak opravil tlačni preizkus vodovodne instalacije, ne more napeljati k zaključku, da je pristopil k popravilu oziroma sanaciji napak. S tem preizkusom je bilo ugotovljeno samo, da z instalacijo ni nič narobe. Sicer pa na potek roka za uveljavljanje pravic iz naslova jamčevanja za napake zamenjane stvari ne more vplivati ravnanje izvajalca, ker ta ni pogodbena stranka in ker gre pri jamčevanju za napake iz menjalne pogodbe in jamčevanju za napake iz gradbene pogodbe za dva različna pravna instituta.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bilo treba zaradi gradnje nove ceste med Portorožem in Piranom ter kompleksa Bernardin porušiti tožnikovo počitniško hišo. Zato je pravna prednica druge toženke (v nadaljevanju druga toženka) s tožnikom leta 1974 sklenila predpogodbo, s katero je tožnik pristal na rušenje svojega objekta, druga toženka pa se je zavezala zanj zgraditi nov nadomestni objekt. Dne 13.1.1975 je s prvo toženko sklenila gradbeno pogodbo. Po rešitvi vmesnega spora s tožnikom s sklenitvijo sodne poravnave je druga toženka s tožnikom 29.7.1976 sklenila (končno) pogodbo, ki je omogočila zemljiškoknjižno izvedbo kupne oziroma menjalne pogodbe. S to pogodbo se je druga toženka med drugim zavezala tožnika poklicati k sodelovanju ob tehničnem prevzemu objekta. Do tega ni prišlo, pač pa se je tožnik na prošnjo te toženke v letu 1976 predčasno izselil iz začasno dodeljene garsonjere v Luciji in preselil v še nedokončan nadomestni objekt. Po ugotovitvah obeh sodišč, ki temelje na dokazni oceni dopisov, med njimi tudi dopisa druge toženke z dne 23.6.1976, izpovedi takratnega pomočnika tehničnega direktorja prve toženke in izpovedi tožnika, je tožnik pravočasno grajal vse napake. Sodišči sta še ugotovili, da sta obe toženki obljubljali odpraviti napake na objektu in da je prva toženka še v teku te pravde opravila ogled zaradi ugotovitve vzroka zamakanja, ki je bilo največja napaka.

Zato sta šteli, da se prva toženka neutemeljeno sklicuje na zamudo roka za vložitev tožbe z jamčevalnim zahtevkom, ki ga je tožnik zaradi spremenjene situacije med pravdo (začetek stečajnega postopka proti prvi toženki in številna pravna nasledstva na strani druge toženke) primarno uveljavljal v denarni obliki. Obe sodišči sta še ugotovili, da druga toženka neutemeljeno ugovarja pomanjkanje svoje pasivne legitimacije.

Na tisti del pravkar povzetih razlogov obeh sodišč, ki predstavlja dejansko podlago njune odločitve, so v revizijskem postopku vezani revizijsko sodišče in stranke, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Nekatere od revizijskih trditev druge toženke gredo torej v nedovoljeni smeri (na primer o neobstoju konkretnih obljub obeh toženk za odpravo napak itd.).

Stranke pa seveda lahko grajajo materialnopravne razloge nižjih sodišč in tudi revizijsko sodišče ni in ne more biti vezano na uporabo tistega materialnega prava, ki sta ga izbrali nižji sodišči. V obravnavani zadevi revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot sta jih navedli sodišči. Stranke in obe sodišči so se sklicevali oziroma so uporabili materialno pravo iz ZOR. Vsi so (verjetno zaradi dolgotrajnosti te pravde) prezrli, da je bila tožba vložena praktično ob uveljavitvi tega zakona ali natančneje 20.11.1978, ZOR pa je začel veljati 1.10.1978. V prehodni določbi 1106. člena je v skladu s prepovedjo retroaktivne veljave zakonov določil, da se njegove določbe ne bodo uporabljale za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.

Obligacijsko razmerje med drugo toženko in tožnikom temelji na predpogodbi iz leta 1974, pogodbi iz leta 1976, tožnikovi vselitvi v nedokončano hišo leta 1976 in njegovih pravočasnih zahtevah za odpravo napak iz naslova jamčevanja iz menjalne pogodbe (v razmerju do prve toženke pa iz naslova jamčevanja iz gradbene pogodbe).

Obligacijsko razmerje med drugo toženko in tožnikom je torej nastalo pred uveljavitvijo ZOR. Zato je treba za rešitev spora uporabiti takratna pravna pravila premoženjskega prava, torej pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Ta so jamčevanje za napake uredila nekoliko drugače, predvsem pa so določila druge roke za sodno uveljavljanje pravic iz tega naslova. V sedanji fazi postopka je sporno le vprašanje, ali je tožba vložena pravočasno. Odgovor na to vprašanje je pritrdilen, saj pravno pravilo iz paragrafa 933 ODZ določa, da je treba jamčevanje iz odplačnih (pravno pravilo paragrafa 922 ODZ) poslov za nepremičnine sodno uveljaviti v treh letih od izročitve stvari. Ob upoštevanju, da je bila končna pogodba med tožnikom in revidentko sklenjena 29.7.1976 in da se je tožnik v tem letu tudi vselil v sicer še nedokončan objekt (čeprav formalno ni prišlo do pravilne izročitve hiše s tehničnim pregledom), je dne 20.11.1978 vložena tožba vložena v okviru triletnega prekluzivnega roka iz navedenega pravnega pravila in je torej pravočasna. Takratna sodna praksa je bila glede uporabe tega pravnega pravila ustaljena. Tako je na primer takratno Vrhovno sodišče LRS že s sodbo z dne 29.12.1960 pod Gž 14/60 (potrjeno s sodbo Vrhovnega zveznega sodišča z dne 28.6.1961 pod Rev 831/61) odločilo, da za jamčevalne zahtevke iz prometa z nepremičninami velja triletni prekluzivni rok po pravnih pravilih ODZ.

Ob obrazloženi uporabi materialnega prava so pravno nepomembne tiste revizijske trditve, ki glede menjalne pogodbe uveljavljajo zmotno uporabo 500. člena ZOR. Sklicevanje na napačno uporabo 645. člena ZOR je neupoštevno še iz dodatnega razloga, ker se ta zakonska določba ne nanaša na jamčevanje za napake prodane oziroma zamenjane stvari, ampak na jamčevanje za napake iz gradbene pogodbe, to jamčevanje pa je tudi po revizijskih trditvah (delno) različen institut od jamčevanja za napake prodane oziroma zamenjane stvari. Poleg tega se druge določbe ZOR, ki jih še omenja revizija, nanašajo na razmerje med tožnikom in prvo toženko, ki pa ni vložila revizije.

Revizijsko sodišče ni moglo obravnavati zatrjevanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ga druga toženka omenja le v uvodu revizije brez konkretizacije z vsebinsko ali zakonsko oznako te kršitve.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo druge toženke.