Jedro

Degradacijo in uzurpacijo prostora, zaradi katere je treba plačati NDUP, pomeni že sama nedovoljena gradnja in ne morebiti okoliščine, ki jih v tožbi glede stanja na zadevni parceli izpostavlja tožnik, ko se npr. sklicuje, da je bilo tam prej odlagališče odpadkov, na onesnaženje iz vaških hlevov oziroma greznic ipd. V obravnavanem primeru je ključnega pomena, da je bilo tožniku NDUP odmerjeno na podlagi (pravnomočne) odločbe gradbenega inšpektorja.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Upravne enote Sežana, št. 351-282/2014-17 z dne 30. 7. 2015, se zavrne.

II. Tožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica, Inšpekcijske pisarne Ajdovščina, št. 06122-2434/2014-9 z dne 22. 10. 2014, se zavrže.

Obrazložitev

1. Z odločbo Upravne enote Sežana, št. 351-282/2014-17 z dne 30. 7. 2015, je bilo odločeno, da je tožnik, ker je z gradnjo kašče in podpornega zidu na zemljiški parceli št. 580 k.o. ..., brez ustreznega dovoljenja za gradnjo, izvedel nedovoljen poseg v prostor, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (v nadaljevanju NDUP) v skupnem znesku 10.797,68 EUR, ki ga mora poravnati na poseben transakcijski račun Upravne enote Sežana v dvanajstih mesečnih obrokih, in sicer prvi obrok v višini 1.079,84 EUR zapade v plačilo trideseti dan po izvršljivosti odločbe, naslednjih enajst obrokov, vsak po 883,44 EUR, pa zapade na isti koledarski dan vsakega naslednjega meseca. Iz izreka navedene odločbe (v nadaljevanju odločba o NDUP) izhaja še, da se, če NDUP ni plačano v roku, prične s postopkom izvršbe, da od dneva zapadlosti tečejo zakonske zamudne obresti in da v postopku izdaje te odločbe posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve odločbe o NDUP je razvidno, da je Upravna enota Sežana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) dne 11. 11. 2014 prejela pravnomočno odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica, Inšpekcijske pisarne Ajdovščina, št. 06122-2434/2014-9 z dne 22. 10. 2014 (v nadaljevanju odločba gradbenega inšpektorja), s katero je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naloženo, da mora takoj po njenem prejemu ustaviti nadaljnjo gradnjo armiranobetonskega podpornega zidu, ki ga gradi ob celotni južni in zahodni parcelni meji zemljišča s parcelno št. 580 k.o. ..., in kašče, ki je zgrajena na skrajnem vzhodnem delu navedenega zemljišča, ter da mora z zemljišča s parcelno št. 580 k.o. ... do 31. 8. 2015 odstraniti že zgrajeni armiranobetonski podporni zid višine od cca. 1,0 m do cca. 7,0 m in dolžine cca. 67 m, ki je zgrajen ob celotni južni in zahodni parcelni meji navedenega zemljišča, ter že zgrajeno kaščo nepravilnih tlorisnih oblik - dimenzij 2,80 - 4,70 m X 6,40 m, ki višinsko obsega K+P z višino v slemenu cca. 6,0 m, od katere je klet zidana, pritličje in streha pa lesena, in ki leži na skrajnem vzhodnem delu zemljišča s parcelno št. 580 k.o. ..., ter vzpostaviti prvotno stanje na lastne stroške. Ker je bil poseg izveden brez ustreznega dovoljenja za gradnjo, je moral prvostopenjski organ po uradni dolžnosti, skladno z določbami 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), odmeriti NDUP. Zaradi dodatne razjasnitve za odločitev pomembnih dejstev in okoliščin je 15. 4. 2015 opravil obravnavo na terenu, združeno z ogledom na kraju samem. Pri tem sta uradni osebi v prisotnosti tožnikove pooblaščenke opravili meritve podpornega zidu, katerega skupna dolžina znaša 67,00 m, višina pa se spreminja (v intervalu na dolžini 6,50 m sta višini V0=0,70 m in V1=1,40 m, na dolžini 16,30 m sta višini V2=1,50 m in V3=4,00 m, na dolžini 25,00 m je povprečna višina V34=5,80 m, na dolžini 3,90 m sta višini V4=3,90 m in V5=3,80 m, na dolžini 15,30 m pa je končna višina V6=2,10 m). Prvostopenjski organ pojasni, da je pri odmeri upošteval kriterije za izračun višine NDUP v skladu z določbami Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba, 4. do 22. člen). V odločbi podrobno obrazloži uporabo teh kriterijev (in v zvezi z njimi ugotovljene relevantne okoliščine) in na tej podlagi izračuna stopnjo degradacije in uzurpacije v točkah, ki za armiranobetonski podporni zid znaša 1048,32 točk (obrazložitev na str. 2 - 8 odločbe o NDUP), za kaščo pa 301,39 točk (obrazložitev na str. 8 - 14 odločbe o NDUP), pri čemer se vrednost NDUP po 23. členu Uredbe izračuna tako, da se stopnja degradacije in uzurpacije v točkah pomnoži z vrednostjo točke 8,00 EUR. Vrednost NDUP za armiranobetonski podporni zid tako znaša 8.386,56 EUR, za kaščo pa 2.411,12 EUR, skupaj 10.797,68 EUR. Obročno plačilo je na zahtevo zavezanca določeno v skladu z drugim odstavkom 26. člena Uredbe, po četrtem odstavku istega člena Uredbe pa za neplačane zapadle obveznosti tečejo zakonske zamudne obresti.

3. Kot je nadalje razvidno iz obrazložitve odločbe o NDUP, je bil tožnik skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, 9. člen) seznanjen z ugotovitvami postopka in je imel možnost, da se o njih izjavi. In sicer je bil o ugotovitvah prvič obveščen z dopisom, št. 351-282/2014-9, ki ga je prejel 19. 1. 2015. Prvostopenjski organ povzame navedbe, ki jih je po tem na zapisnik 28. 1. 2015 podala tožnikova pooblaščenka, vsebino tožnikovega dopisa, prejetega 3. 3. 2015, s katerim je tožnik dopolnil zapisniške navedbe, in navedbe, ki jih je njegova pooblaščenka podala na obravnavi 15. 4. 2015. Ponovno je bil tožnik z ugotovitvami postopka seznanjen z dopisom, ki ga je njegova pooblaščenka prejela 24. 7. 2015. Odzval se je z vlogo, katere vsebino prvostopenjski organ prav tako povzame (str. 15 odločbe o NDUP). V nadaljevanju (str. 16) glede navedb tožnika in njegove pooblaščenke ugotavlja, da je v konkretnem primeru z odločbo gradbenega inšpektorja ugotovljeno, da gre za nelegalen poseg oziroma nelegalno gradnjo. Ne glede na to, v zvezi s tožnikovo trditvijo, da je bil že obstoječi zid samo saniran oziroma nadvišan, pripominja, da se podporni zid, ki je betoniran od temeljev do vrha, obravnava kot celota in je kot tak v celoti nelegalno zgrajen; nenazadnje je v nekaterih delih visok celo 5,80 m, kar bistveno presega morebitni obstoječi zid zatrjevane višine in ga zato tudi statično ni mogoče utemeljiti kot nadzidavo. Ugotavlja, da predložena odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (št. 351-22/2012/4 z dne 6. 2. 2012, v nadaljevanju odločba MKGP) ne more nadomestiti dovoljenja za gradnjo objekta. Tudi tožnikova pobuda v postopku sprejemanja občinskega podrobnega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPPN) nima neposrednega vpliva na pravni položaj nelegalne gradnje. Tožnik v postopku odmere NDUP ne more oporekati vrsti nelegalno zgrajenega objekta, saj je bilo že z odločbo gradbenega inšpektorja ugotovljeno, da gre za nelegalno zgrajen armiranobetonski podporni zid, ki sodi med gradbeno inženirske objekte. Za odločanje o NDUP pristojni organ mora po uradni dolžnosti zavezancu naložiti plačilo NDUP, pri čemer je vezan na ugotovljeni poseg v prostor, naveden v inšpekcijskem ukrepu, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, in se zato ne more več spuščati v vprašanje, ali gre za določeno vrsto nedovoljene gradnje.

4. Tožnikovo pritožbo zoper odločbo o NDUP je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 35113-27/2015/2 z dne 20. 10. 2015, zavrnilo in še odločilo, da stroškov postopka ni bilo. Drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe, ki je po njegovi presoji neutemeljena. Pri tem se sklicuje na določbe 157. člena ZGO-1 in ugotavlja, da je bilo na podlagi pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja tožniku kot zavezancu pravilno odmerjeno NDUP v skupni višini 10.797,68 EUR zaradi nelegalne gradnje kašče in podpornega zidu, ki sta bila zgrajena v letu 2003 brez ustreznih dovoljenj. Drugostopenjski organ še sam obrazloži izračun NDUP ob uporabi kriterijev iz Uredbe (str. 3 in 4 drugostopenjske odločbe). Glede na pritožbene ugovore pojasni, da je tožnik zaradi nelegalne gradnje kašče in podpornega zidu po 157. členu ZGO-1 dolžan plačati NDUP, odmerjeno ob upoštevanju vrste in stopnje degradacije in uzurpacije prostora (drugi odstavek 157. člena ZGO-1), v skladu s kriteriji za izračunavanje višine NDUP, določenimi po Uredbi. Morebitne spremembe planskih aktov ne bodo vplivale na to odločitev, saj je bilo območje, na katerem je izvedena nedovoljena gradnja, v času gradnje in v času izdaje odločbe o NDUP zavarovano s predpisi o ohranjanju narave, gradnja je izvedena v območju regijskega parka in v območju prvih kmetijskih zemljišč. Prav tako na odločitev o NDUP nimajo vpliva navedbe, da je bil zid zgrajen zaradi preprečevanja zdrsa zemljine, kašča pa zaradi živinoreje, saj je ključno, da ustrezna dovoljenja za gradnjo niso bila izdana, zato je prostor kot tak degradiran in iz tega razloga je tožnik kot investitor gradnje dolžan plačati odmerjeno NDUP.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato s tožbo, vloženo 26. 11. 2015, sprožil upravni spor, in sicer, kot je navedel v tožbi, zaradi odprave odločbe gradbenega inšpektorja in odprave odločbe o NDUP. Predlagal je, da se obe odločbi odpravita, ker z odločbo gradbenega inšpektorja ni bilo ugotovljeno dejansko stanje in je bil zato tudi zakon nepravilno uporabljen, posledično pa tudi na osnovi odločbe gradbenega inšpektorja ter kasnejših nepopolnih in nestrokovnih ugotovitev na kraju samem dne 15. 4. 2015 v odločbi o NDUP ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

6. V tožbi navaja, da je v dogovoru s prejšnjim lastnikom, parcelo št. 580 k.o. ... v letu 2004 prepisal nase, čeprav so jo njegovi predniki uživali že dolga leta. Ob južni in zahodni meji je bila parcela po celotni dolžini omejena s kamnitim zidom, prav tako je bil zid zgrajen na njeni zahodni meji, na parceli št. 573/3 in ob parceli št. 2303, kar je označeno na priloženi mapni kopiji. Na južni meji je bilo tik ob zidu zasajenih nekaj sliv, rasel je bezeg ter robida, kot je razvidno iz priloženih letalskih posnetkov. Zaradi starosti in drevesnih korenin se je kamniti zid rušil na spodnjo sosednjo parcelo št. 581 in so zato z njenim nekdanjim lastnikom nastali spori. Na tožnikovi parceli je bilo tudi odlagališče smeti, z nje so v prvih letih odstranili več kot 100 jambo vreč komunalnih odpadkov. Nato je tožnik izvedel sanacijo zidu, star kamniti zid je po celotni dolžini opažil z gradbenimi elementi, vgradil železo in zalil z betonom. Na parcelo je navozil nekaj zemlje, da je prekril gradbene odpadke (opeko, strešnike ipd.), pri čemer je napeljani sloj zemlje debel od 5 do 10 cm in ne more služiti kmetijski proizvodnji. Parcela št. 580 k.o. ... je bila torej degradirana že mnogo prej.

7. Kot nadalje navaja tožnik, je bila s spremembo Zakona o kmetijskih zemljiščih posameznikom in lokalnim skupnostim dana možnost, da se brez spremembe namenske rabe kmetijskega zemljišča z OPPN načrtuje določene objekte, neposredno namenjene kmetijski dejavnosti. Tožnik je kot posameznik podal vlogo in pridobil odločbo MKGP, da njegovo kmetijsko gospodarstvo izpolnjuje pogoje za vključitev v postopek priprave OPPN na kmetijskih zemljiščih brez spremembe namenske rabe. Na podlagi omenjene odločbe, mnenja k investiciji, ki ga je izdelal Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica dne 9. 7. 2013, in 61. člena Zakona o prostorskem načrtovanju je 17. 7. 2013 na Občino Hrpelje-Kozina podal pobudo za sprejem odloka o OPPN za gradnjo kmetijskih objektov na tožnikovi kmetiji brez spremembe namenske rabe, vendar pobuda oziroma pobude do vložitve tožbe niso bile upoštevane, čeprav se na tožnikovem gospodarstvu, v sklopu katerega je zadevna parcela, kažejo potrebe po skladiščnih prostorih za krmo živali in čeprav druge parcele za gradnjo nima. Na Občino Hrpelje - Kozina je 26. 10. 2015 ponovno poslal pobudo za pripravo oziroma spremembe občinskega prostorskega načrta in prvič prejel odgovor (št. 3505-4/2015-2 z dne 29. 10. 2015) s pojasnilom, da bo kaščo in silos lahko legaliziral. 8. Tožnik poudarja, da zemljišča ni degradiral ne uzurpiral. Še vedno je to travnik, ki pa zaradi slabe kvalitete ne more služiti ničemur, kot ne parcele pod njim. Celotnemu območju se reče ..., nahaja se pod vasjo in od nekdaj se je tja zlivala gnojnica iz vaških hlevov, zdaj pa iz hišnih greznic. Pokošena trava je smrdeča, ni primerna za krmo in ne za pašo zaradi zamočvirjenosti in prisotnosti metljaja. Tožnik je zato zaprosil sodnega izvedenca za ponovno bonitiranje zemljišča, prvo je bilo izvedeno leta 1875 in revidirano leta 1960, podatki pa brez preverjanja vnešeni kot verodostojni, čeprav je nemogoče, da imajo zemljišča tako slabe kvalitete višjo boniteto od zemljišč, kjer se seje, so vrtovi ipd. Tožnik ponavlja, da zemljišča ni degradiral niti uzurpiral, ter navaja, da ni gradil podpornega zidu. V prvi fazi je tega saniral zaradi dotrajanosti, rušenja, plazenja zemljine in sporov s sosedi. Sanirani zid je v letih 2012 in 2013 v dolžini cca 30 m povišal z namero graditi cevasti silos za spravilo silaže, ki jo potrebuje za prehranjevanje črede govedi. Na ustni obravnavi oziroma ob pregledu na licu mesta, kot ne v odločbi gradbenega inšpektorja, njegove navedbe in dokazi niso bili upoštevani. Iz fotografij se vidi, kje je zid nadgrajen, vidi se druga stranica silosa in rastišče trave. Predvideni silos je dimenzij približno 4 x 15 m = 60 m2 in spada med nezahtevne objekte, kašča - koruznjak pa glede na dimenzije med enostavne objekte. Glede na vse navedeno naj sodišče obe s tožbo izpodbijani odločbi v celoti odpravi.

9. Kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je sodišče tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja zavrglo, saj z zakonom določeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje niso izpolnjeni, vsebinsko pa je obravnavalo tožbo zoper odločbo o NDUP.

10. Toženka - v tem upravnem sporu je to po zakonu (peti odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) Republika Slovenija, ki jo v postopku z obravnavano tožbo zoper odločbo o NDUP zastopa Ministrstvo za okolje in prostor - je sodišču predložila spise obravnavane zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

11. Tožba zoper odločbo o odmeri NDUP ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je navedena odločba pravilna in zakonita, odločitev je skladna s podatki upravnih spisov in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je izčrpno navedel razloge za odločitev, ki jih je v svoji odločbi z odgovorom na tožnikove pritožbene navedbe dopolnil drugostopenjski organ. Sodišče tem razlogom lahko sledi in se nanje v izogib ponavljanju na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. Tožbeni ugovori podlage za sprejem drugačne odločitve ne dajejo.

13. Obveznost plačila NDUP ureja 157. člen ZGO-1. Po določbi prvega odstavka tega člena je dolžan plačati NDUP investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje oziroma objekta na možnosti s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je bila izvedena ali se izvaja takšna gradnja oziroma stoji takšen objekt (drugi odstavek 157. člena ZGO-1). Po tretjem odstavku tega člena kriterije za izračunavanje višine NDUP ter način njegovega plačila določi Vlada Republike Slovenije (na tej podlagi je bila izdana v zadevi uporabljena Uredba). Po petem odstavku 157. člena ZGO-1 je zavezanec dolžan plačati NDUP na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena ZGO-1. 14. Kot izhaja iz opisane zakonske ureditve, torej degradacijo in uzurpacijo prostora, zaradi katere je treba plačati NDUP, pomeni že sama nedovoljena gradnja in ne morebiti okoliščine, ki jih v tožbi glede stanja na zadevni parceli izpostavlja tožnik, ko se npr. sklicuje, da je bilo tam prej odlagališče odpadkov, na onesnaženje iz vaških hlevov oziroma greznic ipd. V obravnavanem primeru je ključnega pomena, da je bilo tožniku NDUP odmerjeno na podlagi (pravnomočne) odločbe gradbenega inšpektorja. Povedano namreč, kot sledi iz petega odstavka 157. člena ZGO-1, vzpostavlja vezanost organa, ki odmerja NDUP, na odločbo gradbenega inšpektorja. Takšno stališče je ustaljeno tudi v sodni praksi, ne le tega sodišča, ampak tudi Vrhovnega sodišča (npr. sodbi, X Ips 5/2006 z dne 11. 11. 2009 in X Ips 1551/2006 z dne 17. 2. 2010, ter sklep, X Ips 6/2015 z dne 4. 11. 2015). To pomeni, da je upravni organ v postopku odmere NDUP vezan na odločbo gradbenega inšpektorja tako glede ugotovitve, kdo je zavezanec, kot tudi, da se ne more več spuščati v presojo, ali gre za nedovoljen poseg oziroma nedovoljeno gradnjo, ter za kakšno vrsto nedovoljene gradnje oziroma objektov gre, saj v obravnavanem primeru že iz (izreka) pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja izhaja, da je inšpekcijski zavezanec in s tem zavezanec za plačilo NDUP tožnik ter da gre za nedovoljeno, in sicer nelegalno gradnjo, to je armiranobetonski podporni zid in kaščo. Tožnik tako v obravnavanem postopku ne more več uveljavljati ugovorov v smeri, da ne gre za nedovoljeno oziroma nelegalno gradnjo. Kar pomeni, da ne more z uspehom ugovarjati, da gre zgolj za sanacijo oziroma nadzidavo že pred tem obstoječega zidu; da se ne more v smislu izpodbijanja ugotovitve o nelegalnosti gradnje sklicevati na odločbo MKGP (s katero je bilo zgolj odločeno, da tožnik izpolnjuje pogoje, da se pobuda njegovega kmetijskega gospodarstva vključi v postopek priprave OPPN na kmetijskih zemljiščih brez spremembe namenske rabe) in ne na pozitivno mnenje Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica z dne 9. 7. 2013 k investiciji (nameravani gradnji skednja), niti na svoje pobude za sprejem OPPN ali spremembo občinskega prostorskega načrta oziroma na vlogo za spremembo namembnosti zadevne parcele. Da glede na zakonsko ureditev za odločitev o NDUP niso pomembni razlogi, zaradi katerih se je tožnik odločil za izvedbo gradnje, ter zakaj morebitne bodoče spremembe prostorskih aktov na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, je pojasnil že drugostopenjski organ in sodišče tem razlogom sledi. Ob tem še pripominja, da dejstva, ki nastanejo po izdaji prvostopenjske upravne odločbe, za odločanje in presojo sprejete odločitve že sicer niso relevantna (primerjaj tretji odstavek 238. člena ZUP). Tožnik po navedenem v postopku odmere NDUP in v tem upravnem sporu tudi ne more ugovarjati, da gre za drugačno vrsto nedovoljene gradnje oziroma objekta, kot izhaja iz izreka odločbe gradbenega inšpektorja, to je za silos in ne za armiranobetonski podporni zid. 15. Glede na povedano na odločitev ne morejo vplivati dokazi, ki jih je tožnik predlagal v zvezi z zgoraj navedenimi ugovori, že v upravnem postopku (kot so z.k. izpisek za parcelo št. 580 k.o. ..., izpisi oziroma grafični prikazi stanja iz registra kmetijskih gospodarstev, odločba MKGP z dne 6. 2. 2012 in mnenje Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica z dne 9. 7. 2013, časopisni članek "Brez spremembe namenske rabe" ter predložene fotografije) ali priložil tožbi (kot sta geografska prikaza glede zatrjevanega starega zidu in silosa ter koruznjaka, letalski posnetki, izpis o javni razgrnitvi oziroma povzetku za javnost glede občinskega prostorskega načrta Občine Hrpelje-Kozina, obvestilo Občine Hrpelje-Kozina z dne 12. 10. 2015, vloga za spremembo namembnosti zemljišča z dne 26. 10. 2015 in dopis Občine Hrpelje Kozina z dne 29. 10. 2015). Kolikor gre pri tem za dejstva in dokaze iz časa po izdaji odločbe o NDUP z dne 30. 7. 2015, le-ti že iz tega razloga za odločitev, kot je bilo že povedano, niso relevantni.

16. Že iz izreka odločbe gradbenega inšpektorja izhaja tudi upoštevni obseg nedovoljene gradnje, torej dimenzije armiranobetonskega podpornega zidu, ki jih je prvostopenjski organ preveril oziroma premeril še ob ogledu na kraju samem, in dimenzije kašče, ki jim tožnik niti ne ugovarja. Prvostopenjski organ je podrobno obrazložil, katere kriterije iz Uredbe in kako je uporabil pri izračunu NDUP, njegove navedbe so skladne s podatki spisov zadeve, tožnik pa podanemu izračunu in ugotovitvam, na katerih temelji, ne ugovarja tako konkretizirano, da bi to lahko vodilo do drugačne odločitve. Da pri odmeri NDUP ni mogoče upoštevati navedb, da ne gre za podporni zid, ampak za silos, je bilo že obrazloženo; da je kašča enostavni objekt, pa je bilo pri odmeri upoštevano. Tožbene navedbe glede bonitete zemljišča (s katerimi tožnik smiselno ugovarja v odločbi o NDUP navedenim ugotovitvam glede območja, na katerem je izvedena nelegalna gradnja, pri čemer se, med drugim ugotavlja, da se oba objekta nahajata na prvem območju kmetijskih zemljišč in v ožjem varovalnem pasu vodovarstvenega območja) so presplošne, da bi lahko pomenile podlago za drugačno odločitev. Tožnik jih je poleg tega podal šele v tožbi, ne da bi obrazložil, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku, in tudi zato teh navedb in v tej zvezi predlaganih dokazov (kot sta prikaza iz katastra in prepis besedila iz Novic z dne 14. 7. 1875) v upravnem sporu ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

17. Pravilen je bil tudi postopek izdaje odločbe o NDUP. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami, ki so pomembne za odločitev, ter je imel možnost, da se o njih izjavi in predlaga dokaze za svoje navedbe. Odločba je ustrezno obrazložena, pri čemer se je že prvostopenjski organ opredelil do tožnikovih navedb, razloge pa je, kot rečeno, dopolnil še drugostopenjski organ, ko je odgovoril na pritožbene navedbe. Pri tem je treba povedati, da se upravna organa nista dolžna vsebinsko opredeljevati do tistih navedb in dokazov tožnika, ki glede na zavzeta pravna stališča niso pomembni za odločitev, in da to velja tudi za sodišče v upravnem sporu.

18. Po navedenem je sodišče tožbo zoper odločbo o odmeri NDUP kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Dejstva, ki so glede na zavzeta stališča pomembna za odločitev, so bila na podlagi spisov zadeve pravilno ugotovljena že v upravnem postopku, tožnik pa jih ni (pravočasno in dovolj konkretizirano) prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V tožbi navedena dejstva in priloženi dokazi so, kot obrazloženo, taki, da za odločitev niso pomembni oziroma da jih sodišče glede na procesno ureditev pri odločanju ne more upoštevati (52. člen in 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

20. Tožnik je s tožbo izpodbijal dva različna upravna akta, odločbo gradbenega inšpektorja in odločbo o NDUP, torej odločbi, ki sta ju izdala dva različna upravna organa v dveh ločenih upravnih postopkih oziroma upravnih zadevah, in sicer gre pri odločbi gradbenega inšpektorja za inšpekcijsko odločbo, ki se nanaša na ustavitev in odstranitev nelegalne gradnje, pri odločbi Upravne enote Sežana pa za odločbo o plačilu NDUP.

21. Glede na določbe ZUS-1 je z eno tožbo mogoče izpodbijati le eno od odločb, ki jih je kot izpodbijani v tožbi navedel tožnik. Da se z eno tožbo izpodbija praviloma en dokončni upravni akt, izhaja že iz 2. člena in iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, ki določa obvezne sestavine tožbe. V 35. členu pa ZUS-1 določa, da lahko tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. Za takšno situacijo v tem primeru ne gre. Pri izpodbijanih odločbah, ki sta ju izdala različna organa, je sicer relevantna dejanska podlaga v določenem delu, ne pa v celoti enaka, odločbi pa temeljita tudi na različnih pravnih podlagah.

22. Sodišče je z navedenim (na podlagi prvega odstavka 31. člena ZUS-1 ter upoštevaje stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 206/2011 z dne 26. 1. 2012) seznanilo tožnika z dopisom z dne 9. 12. 2015 in ga pri tem opozorilo še na ugotovitev, razvidno (že) iz odločbe o NDUP, da je odločba gradbenega inšpektorja pravnomočna, kar pomeni, da zoper njo ni več mogoč upravni spor. Tožnika je pozvalo, da v roku 8 dni sporoči, ali kljub temu vztraja pri izpodbijanju odločbe gradbenega inšpektorja, in če vztraja, da v danem roku 8 dni zoper to odločbo vloži samostojno tožbo z vsemi sestavinami po 30. členu ZUS-1. Ob tem je tožnika seznanilo, da mora v primeru, če bo vložil še eno tožbo, plačati še eno sodno takso v višini 148,00 EUR. Tožnik je bil tudi poučen oziroma opozorjen, da bo, če v postavljenem roku ne bo ravnal v smislu navedenega poziva, sodišče (glede na navedeno o pravnomočnosti odločbe gradbenega inšpektorja) štelo, da z vloženo tožbo izpodbija odločbo o NDUP, v preostalem delu (torej kolikor s tožbo izpodbija odločbo gradbenega inšpektorja) pa bo tožbo zavrglo. Poziv je bil tožniku vročen 15. 12. 2015, vendar se nanj v danem roku ni odzval in samostojne tožbe zoper odločbo gradbenega inšpektorja ni vložil. Vse navedeno daje podlago, da se v tem upravnem sporu vložena tožba, kolikor tožnik s tožbo izpodbija odločbo gradbenega inšpektorja, zavrže na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. 23. Tudi sicer bi moralo sodišče tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja zavreči. Navedena odločba, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, je namreč opremljena s klavzulo - potrdilom organa, ki jo je izdal, da je pravnomočna, in sicer dne 4. 11. 2014. Tožnik ugotovitve o pravnomočnosti odločbe gradbenega inšpektorja, povzete tudi v obrazložitvi odločbe o NDUP, ne prereka, niti ne zatrjuje, da bi izpodbijal klavzulo o pravnomočnosti. Ugotovitev, da je odločba gradbenega inšpektorja 4. 11. 2014 postala pravnomočna, pomeni, da je bila prej navedena odločba, zoper katero je bila dovoljena pritožba v roku 8 dni, vročena tožniku in da je nastopila katera od sledečih situacij: da tožnik zoper navedeno odločbo ni (pravočasno) vložil pritožbe ali da s pritožbo ni uspel in po tem ni (pravočasno) vložil tožbe ali da s tožbo ni uspel. V vsakem primeru gre za razlog, ki narekuje zavrženje po pravnomočnosti odločbe gradbenega inšpektorja v tem upravnem sporu vložene tožbe zoper navedeno odločbo (glej 7. in 8., pa tudi 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

24. Sklep o zavrženju tožbe pomeni, da zakonski pogoji za to, da bi sodišče v tem upravnem sporu vsebinsko obravnavalo tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja, niso izpolnjeni.