Jedro

Problem obravnavanega primera ni v razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe (glede tega je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 188/2014 z dne 4. 6. 2014, s katerim je razveljavilo prvoizdano sodbo v tej zadevi I U 1013/2013 z dne 3. 4. 2014, poudarilo, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti z ZMZ-D spremenjeni prvi odstavek 106. člena – 15. točka obrazložitve), ampak že v identifikaciji razlogov, ki jih je tožnik ne le uveljavljal v svoji prvi prošnji, ampak so te okoliščine botrovale priznanju subsidiarne zaščite in jih je zato v vsakem primeru treba upoštevati tudi v postopku njenega podaljšanja.

Zgolj z navajanjem posamičnih dogodkov, tudi če bi bila zaradi njih v povezavi z ostalimi mogoča ocena, da je varnostna situacija dejansko slabša, kot je to ugotovil upravni organ, ni mogoče izpodbiti stališča, da nasilje v Kabulu ne dosega tiste stopnje, ki mora biti dosežena, da bi pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, torej realno možnost, da bo tožnik postal žrtev nediskriminatornega nasilja.

Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja same zase še ne izključujejo možnosti notranje zaščite, a pod pogojem, da imajo prosilci v takih okoliščinah zagotovljen dostop do zdravstvene oskrbe in do finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-71/2011/37 (1312-09) z dne 29. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Iz obrazložitve izhaja, da je bil z odločbo z dne 29. 2. 2012 takrat mladoletnemu tožniku priznan status subsidiarne oblike zaščite, saj je šlo za mladoletnika brez spremstva, ki ima v izvorni državi le strica in njegovo družino, od katere je zbežal, ne pa tudi drugih sorodnikov, h katerim bi lahko šel živet in bi poskrbeli zanj. Ker mu ob vrnitvi ne bi bila zagotovljena ustrezna oskrba in sprejem, ampak bi bil prepuščen sam sebi, bi bil kot mladoletnik izpostavljen ravnanjem, ki so zadostovala za oceno organa, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

Toženka je zato v skladu s prvim odstavkom 106. člena ZMZ pri presojanju podaljšanja subsidiarne zaščite v izpodbijani odločbi upoštevala le razloge, zaradi katerih je bila tožniku ta priznana. Ker je mladoletnost prenehala, je torej preverjala le še varnostno situacijo v izvorni državi (Afganistanu) s poudarkom na Kabulu. Na podlagi povzetih informacij zaključuje, da se tožnik lahko vrne in živi v Kabulu. Res nima poklicnih kvalifikacij, je pa mlad, zdrav in samski, kar mu po informacijah zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež. S slednjim tudi sicer nikoli ni imel težav, kar organ utemeljuje s tem, da si je pred zapustitvijo Afganistana z lahkoto dnevno iskal delo na tržnici, ki ga sicer ni potreboval, in vzpostavljal kontakte z ljudmi ter na tak način prikrival preprodajo mamil. Ocenjuje še, da je varnostna situacija v Kabulu dobra kljub nevarnosti samomorilskih bombnih napadov, ki pa so glede na svoje število v 5 do 8 milijonskem mestu zanemarljiva številka, še posebej, ker gre najpogosteje za ciljno nasilje.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi oporeka razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ, in sicer da se pri podaljšanju subsidiarne zaščite upoštevajo le razlogi, zaradi katerih je bila ta priznana, v konkretnem primeru tožnikova starost in varnostne razmere v Afganistanu. Taka razlaga, ki pri podaljšanju izključuje presojo okoliščin, ki jih je tožnik uveljavljal že v prvem postopku, toženka pa jih ni upoštevala, tožnik pa za tako ravnanje ni imel na voljo pravnega sredstva, saj mu je bil status priznan, krši njegovo pravico iz 23. in 25. člena Ustave RS (URS). V skladu s stališči Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Salahadin Abdulla in drugi proti Nemčiji z dne 2. 3. 2010 bi morala toženka pri presojanju prenehanja subsidiarne zaščite preveriti, ali obstajajo druge okoliščine, zaradi katerih je tožnik do nje še naprej upravičen. Nadalje poudarja, da mu je bila zaščita priznana zaradi izkazanega strahu pred stricem in njegovo družino, zaradi katerega, ker je bil mladoleten, ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi se ob vrnitvi v izvorno državo znašel sam. Mladoletnost je sicer odpadla, še vedno pa ne more živeti s stricem in njegovo družino. Do njegovih navedb v zvezi z razlogi na strani strica se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila in je upoštevala le varnostno situacijo v Afganistanu s poudarkom na Kabulu, kar pa pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka. Ker v Kabulu nima socialnih stikov, bi morala presoditi tudi, ali bi tam lahko preživel. Toženki očita, da v presojo varnostne situacije v Kabulu ni vključila z njegove strani posredovanih objav v obliki „blogov“, a bi jih morala, saj jih pišejo posamezniki brez političnih vplivov in roke cenzure.

Opozarja na poslabšano varnostno situacijo, na problem korupcije, ki dodatno utemeljuje strah pred stricem, vplivnim preprodajalcem droge, ki mu je podkupovanje policistov in uradnih oseb dobro poznano. Ne strinja se s stališčem toženke, da je nekonsistenten, ker je v osebnem razgovoru omenil skupino, s katero je sodeloval pri razpečevanju mamil, v prvotnem postopku pa naj bi omenjal le strica. V razgovoru je namreč pojasnil, da gre za ljudi, ki jim je prodajal mamila, saj je življenjsko logično, da ima njegov stric kot razpečevalec droge razširjeno mrežo preprodajalcev.

Predlaga, naj sodišče ugodi njegovi prošnji za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo oporeka tožnikovim stališčem in poudarja, da strah pred stricem sicer ni bil eden od razlogov za podelitev subsidiarne zaščite, da pa je v izpodbijani odločbi presojala možnost njegove vrnitve v Kabul, ne da bi pri tem moral živeti pri stricu, od katerega je pobegnil. Zanika, da tožniku na osebnem razgovoru ni dopustila, da bi izpovedal o pomembnih okoliščinah, saj je imel možnost povedati vse, kar si je pripravil. Pri opisu težav s stricem pa ni navajal nobenih dejstev, do katerih se ni opredelila že v odločbi, s katero mu je bila podeljena subsidiarna zaščita. Pojasnjuje, da je v objave v obliki blogov vpogledala in da so v njih posamezniki komentirali najnovejše poročilo UNAME, ki ga je v izvirniku preučila in v izpodbijani odločbi upoštevala. Zato meni, da v nobenem primeru ni šlo za bolj neposredne, konkretne in verodostojne podatke, ki bi lahko pripomogli k drugačnemu zaključku. V Kabulu so se res povečali ciljni napadi, vendar zaradi njih manj izpostavljene osebe, kot je tudi tožnik, niso v veliki nevarnosti. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tej zadevi že dvakrat odločilo, nazadnje s sodbo I U 1172/2014 z dne 1. 10. 2014, s katero je tožbo zavrnilo. Po pritožbi tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 367/2014 z dne 18. 12. 2014 omenjeno sodbo razveljavilo zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka (sodbe ni bilo mogoče preizkusiti) in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovni postopek. V njem je odločalo v drugi sestavi senata.

O razlogih za podaljšanje subsidiarne zaščite Po tretjem odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja). V času izdaje izpodbijane odločbe (14. 9. 2012) je prvi odstavek 106. člena ZMZ določal, da pristojni organ v postopku preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je bila osebi že priznana subsidiarna zaščita. S spremembami ZMZ-D (Uradni list RS, št. 111/13), ki veljajo od 11. 1. 2014 dalje, je bila omenjena določba spremenjena tako, da se obstoj razlogov za podaljšanje preveri v okviru razlogov, na podlagi katerih je bila osebi priznana subsidiarna zaščita.

Sodišče se najprej strinja s tožbo, da tožniku v prvi odločbi z dne 29. 2. 2012 subsidiarna zaščita ni bila priznana le zaradi golega dejstva, ker je bil mladoletnik brez spremstva, za take mladoletnike pa so razmere v Afganistanu oziroma Kabulu nevarne. Iz omenjene odločbe, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, je namreč razvidno, da je tožnik takrat svojo prošnjo med drugim utemeljeval s prisilnim delom prodaje mamil za strica (6. stran) oziroma s strahom pred njim, ker mu ni prinesel denarja, prejetega pri prodaji večje količine mamil (8. stran). Organ je strica štel za subjekt resne škode v smislu 24. člena ZMZ in zato preverjal, ali so država oziroma druge organizacije sposobne zaščititi tožnika pred resno škodo, pri čemer je ugotovil še resen problem korupcije v državi (v zvezi s tožnikovimi navedbami, da naj bi stric s podkupnino na policijski postaji dosegel svojo in tožnikovo izpustitev) ter problem prisilnega dela otrok (9. stran). Glede na navedeno je organ takrat ugotavljal tožnikove možnosti za vrnitev v izvorno državo, saj razen strica in njegove družine ni imel drugih sorodnikov, ter ocenil, da je njegov strah pred vrnitvijo k stricu in ponovnim tveganjem izpostavljenosti resne škode v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ utemeljen (drugi odstavek na 11. strani).

Vprašanje pri podaljšanju subsidiarne zaščite je zato bilo, ali obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik, ki je medtem nesporno postal polnoleten, ob vrnitvi v Afganistan oziroma Kabul še naprej soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 2. alineje 28. člena ZMZ. Toženka bi torej morala presojati, ali se lahko tožnik kot nekdanji udeleženec v mreži preprodajalcev mamil, iz katere je ubežal, ki poleg tega dolguje denar iz posla svojemu nadrejenemu v tej mreži (stricu), lahko vrne v Kabul oz. ali tvega stričevo maščevanje, pred katerim ga subjekti zaščite iz 25. člena ZMZ ne bi mogli obvarovati.

Upoštevaje navedeno pa se pokaže, da problem obravnavanega primera ni v razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe (glede tega je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 188/2014 z dne 4. 6. 2014, s katerim je razveljavilo prvoizdano sodbo v tej zadevi I U 1013/2013 z dne 3. 4. 2014, poudarilo, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti z ZMZ-D spremenjeni prvi odstavek 106. člena – 15. točka obrazložitve), ampak že v identifikaciji razlogov, ki jih je tožnik ne le uveljavljal v svoji prvi prošnji, ampak so te okoliščine botrovale priznanju subsidiarne zaščite in jih je zato v vsakem primeru treba upoštevati tudi v postopku njenega podaljšanja. Ker je toženka ravnala v nasprotju z navedenim, je nepravilno uporabila tedaj veljavni prvi odstavek 106. člena ZMZ.

Neutemeljen je tožbeni očitek, da toženka na osebnem razgovoru 14. 4. 2013 (pravilno: 15. 4. 2013, op. sodišča) ni dopustila tožniku, da bi izpovedal o omenjenih okoliščinah.

Iz zapisnika res izhaja njeno stališče, da ne bo obravnavala njegovih osebnih težav zaradi strica, kljub temu pa je iz njega razvidno, da je tožnik povedal, da se je tudi v prošnji skliceval v glavnem na razloge in grožnje s strani strica, ki da je povezan z uradnimi organi, policijo in Talibani, da „mu grozi po življenju“ z vseh teh strani in da za strica ni pomembno, ali je starejši ali mlajši od 18 let, ampak samo, da se mu maščuje in ga ubije. V nadaljevanju je opisal še strah pred skupino, s katero je sodeloval pri razpečevanju mamil (iz razlogov v nadaljevanju je razvidno, da se je toženka do skupine v odločbi opredelila). Tudi pooblaščenka je tožnika po predhodni ugotovitvi, da je glede na njegovo osebno zgodbo njegovo življenje v Kabulu zelo ogroženo, vprašala, ali bi lahko varno živel v kateremkoli delu Kabula, če pa ne, ali bi lahko varno živel kje drugje. Tožnik je na to pojasnil, da ni kraja, kjer bi se lahko varno počutil, če pa bi se preselil kamorkoli drugam v Afganistan, so povsod prisotne skupine, ki se ukvarjajo s preprodajo mamil in ki bi ga prej ali slej spoznale in bi mu stregle po življenju ali ga prisilile, da se še naprej ukvarja s preprodajo mamil. Iz navedenega izhaja, da je tožnik lahko povedal, zaradi česa mu je po njegovem mnenju onemogočena vrnitev v izvorno državo. Zato ne drži tožbena trditev, da na osebnem razgovoru ni mogel izpovedati, da se v Kabul še vedno ne more vrniti zaradi strica ter navesti okoliščin v zvezi s tem. Res pa je, da se toženka, ker je glede na prej povedano napačno štela, da so te nepomembne za obravnavani postopek, do njih v odločbi ni opredelila, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Za odločitev v tej zadevi so neupoštevne tožbene navedbe pod točko V. tožbe, v kateri tožnik pojasnjuje, zakaj skupine za razpečevanje mamil ni omenjal že v prvem postopku (ker da je tako ali tako življenjsko logično, da ima njegov stric kot razpečevalec droge razširjeno mrežo preprodajalcev). Sodišče se namreč strinja s toženko in razlogi izpodbijane odločbe (zadnji odstavek na 3. strani, nadaljevanje na 4. strani), s katerimi je njegove navedbe o strahu pred skupino zavrnila kot protislovne in popolnoma neverjetne. Organ je prepričljivo pojasnil, da dvomi v povedano, ker je tožnik v postopku priznanja mednarodne zaščite opisoval le delo pri stricu, za katerega je preprodajal mamila, in takrat navajal, da dolgo ni vedel, kaj sploh prenaša, da ni poznal oseb, ki jim je dostavljal mamila, da so bile te osebe vedno druge, vzpostavljenih pa tudi naj ne bi imel stikov z okolico.

Navedeno pomeni, da se je organ do zatrjevanega sodelovanja s skupino preprodajalcev mamil opredelil in ni ostal le pri očitku tožniku, da v postopku priznanja mednarodne zaščite omenjene skupine sploh ni navajal. Tako je lahko sicer življenjsko logično, kar zatrjuje tožnik, in sicer da ima njegov stric razširjeno mrežo preprodajalcev, tožnik pa je bil eden izmed njih, vendar pa to po prepričanju sodišča ne potrjuje tožnikovih pavšalnih trditev o ogroženosti s strani skupine oziroma nadaljnjih preprodajalcev v mreži, to je od oseb, ki jim je sam po stričevem naročilu dostavljal mamila, saj z njimi ni imel nikakršnih konfliktov.

O varnostni situaciji v Kabulu Sodišče se strinja s tožnikom, da toženka pri ugotavljanju varnostnih razmer v Kabulu ne bi smela zavrniti uporabe objav v obliki blogov (torej zavrniti izvedbe predlaganega dokaza) zgolj zato, ker nimajo lastnosti članka ali razprave in nad njihovo vsebino nima nihče nadzora (drugi odstavek na 7. strani odločbe).

V skladu z drugim odstavkom 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se namreč kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. ZUP torej ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi se posamezna dejstva lahko dokazovala le z določenimi dokaznimi sredstvi. Upravni organ zato lahko zavrne izvedbo dokazov le, če so irelevantni (ne nanašajo se na pravno pomembna dejstva, ki jih stranka zatrjuje v postopku in dokazuje s konkretnim dokazom), če so nepotrebni (dejansko stanje je ugotovljeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov), nedopustni ali očitno neprimerni (ker nimajo nič skupnega z zadevo oziroma ne morejo vplivati na ugotovitev kakega pravno pomembnega dejstva, četudi bi držalo, kar iz dokaza izhaja).

Toženka šele v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je na omenjene spletne strani v obliki blogov sicer vpogledala (torej je izvedla dokaz), da pa je ugotovila, da so v njih posamezniki komentirali najnovejše poročilo UNAME, to poročilo pa je v odločbi tudi upoštevala. Po presoji sodišča pa z navedenim pojasnilom ne more odpraviti pomanjkljivosti izpodbijane odločbe oziroma postopka, v katerem je bila izdana, to je, da so bili ti dokazi (že njihova izvedba) v odločbi neutemeljeno zavrnjeni. Neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga pa pomeni kršitev načela zaslišanja stranke, ki vključuje tudi pravico do predlaganja in izvedbe dokazov, ki so v prid njenim trditvam (prvi odstavek 9. člena v zvezi s 146. členom ZUP). Gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe glede na dejansko stanje v času njene izdaje. Morebiti kasneje nastala dejstva so lahko podlaga za vložitev ponovne prošnje iz 56. člena ZMZ, ki v prvem odstavku določa, da lahko tudi oseba, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite, vloži ponovno prošnjo, če predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po drugem odstavku morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala.

Glede na navedeno tožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitve toženke o varnostni situaciji v Kabulu s sklicevanjem na dogodke, do katerih je prišlo po izdaji izpodbijane odločbe (napad na glavnem kabulskem letališču 10. 6. 2013, napad na afganistanskem ustavnem sodišču 11. 6. 2013), niti se ne more sklicevati na dokaze, za katere na 9. strani tožbe navaja, da so postali dostopni 20. 6. 2013, torej prav tako tako po izdaji izpodbijane odločbe in jih toženka pri ugotavljanju varnostne situacije v Kabulu, kamor naj bi se tožnik vrnil, niti ni mogla upoštevati.

Tudi sicer tožnikovo sklicevanje na napad na Natov konvoj, pri čemer je bilo ubitih 15 ljudi, med njimi dva otroka, z izpostavljanjem nekaterih nasilnih napadov konec leta 2012 in v začetku 2013, ter z navajanjem povečane nevarnosti v Kabulu, zaradi katerega je ameriški State Department 16. 5. 2013 svoje državljane posvaril pred potovanjem v to mesto, samo zase ne more izpodbiti ugotovitve upravnega organa, da tožniku v Kabulu v tem pogledu ne grozi resna škoda iz 3. alineje 28. člena ZMZ, to je resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Vrhovno sodišče RS je namreč v že omenjenem sklepu I Up 188/2014 kot napačno označilo razlago tega sodišča 15. c člena Kvalifikacijske direktive, ki je enak 3. alineji 28. člena ZMZ(in se pri tem sklicevalo na sodbo SEU C-465/07 v zadevi Elfagaji in C-285/2012 v zadevi Aboubacar Diakité), da je prag resne škode dosežen že v primeru, ko nobenemu civilistu ni mogoče zagotoviti, da ne bo postal žrtev nasilja oziroma že tedaj, če je kdorkoli ubit, ker se je ob nepravem času znašel na nepravem mestu. Če bi standard resne škode spustili na raven verjetnosti oziroma naključja, bi to pomenilo, da so v primeru kateregakoli oboroženega spopada, ki poteka v določeni državi, že izpolnjeni kriteriji iz omenjene določbe Kvalifikacijske direktive. Vrhovno sodišče je tako v 12. točki zavzelo stališče, da gre pri utemeljenem tveganju, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, za realno možnost (in ne le hipotetično, da se nekdo nahaja ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja.

Poleg tega je Vrhovno sodišče v istem sklepu tudi pojasnilo in se pri tem sklicevalo na 241. točko sodbe ESČP v zadevi Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 11. 2011, kateri kriteriji oziroma okoliščine se lahko upoštevajo pri ocenjevanju intenzivnosti nasilja oziroma tveganja nastanka resne škode v smislu zahtevanega praga iz omenjene določbe Kvalifikacijske direktive oziroma 3. alineje 28. člena ZMZ. Take pomembne okoliščine so npr. obseg konflikta, uporabljene metode in taktike vojskovanja, ali zaradi njih obstaja nevarnost civilnih žrtev, razširjenost uporabe tovrstnih metod in taktik, število ubitih, ranjenih in razseljenih oseb kot posledica vojnega spopada.

Glede na navedeno sodišče meni, da zgolj z navajanjem posamičnih dogodkov, tudi če bi bila zaradi njih v povezavi z ostalimi mogoča ocena, da je varnostna situacija dejansko slabša, kot je to ugotovil upravni organ, ni mogoče izpodbiti stališča, da nasilje v Kabulu ne dosega tiste stopnje, ki mora biti po prej navedenih kriterijih dosežena, da bi pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, torej realno možnost, da bo tožnik postal žrtev nediskriminatornega nasilja (to je nasilja, ki lahko vpliva na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine – 34. točka sodbe v zadevi Elgafaji). V 35. točki iste sodbe je namreč SEU navedlo, da je treba izraz „individualno“ razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilno za potekajoči oboroženi spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v 15. c členu Kvalifikacijske direktive.

Možnost notranje zaščite Tožnik pa utemeljeno opozarja, da bi morala toženka v tej zadevi opraviti tudi presojo, ali je od njega mogoče pričakovati, da se bo kot mlad fant brez družine in prijateljev, ki je bil nazadnje v Afganistanu v letu 2010, vrnil v Kabul in tam preživel. Zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito mora namreč vsebovati tudi presojo, ali prisilna odstranitev prosilca ne bo povzročila, da bi bil v izvorni državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju (tako Ustavno sodišče npr. v odločbah Up-763/09 z dne 17. 9. 2009, U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, Up-150/2013 z dne 23. 1. 2014). Navedeno pomeni, da mora organ, čeprav je ugotovil, da prosilcu ne grozi resna škoda iz 3. alineje 28. člena ZMZ, ugotavljati še možnost vrnitve v izvorno državo z vidika 68. člena ZMZ. Ta je v času izdaje izpodbijane odločbe določal, da pomeni notranja zaščita zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, če se od prosilca lahko pričakuje, da bo bival v tem delu države; pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.

Iz navedenega izhaja, da je možnost notranje zaščite, ki jo nudi izvorna država, razlog za zavrnitev mednarodne zaščite oziroma njenega podaljšanja, kar pomeni, da bi bilo mogoče v obravnavanem primeru tožniku odreči podaljšanje subsidiarne zaščite pod pogojem, če v delu Afganistana, kamor naj bi bil razseljen, konkretno v Kabulu, ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo v tem delu države tudi dejansko nastanil (test razumnosti). Enaka stališča glede postopka notranje razselitve je sprejelo Vrhovno sodišče RS v več svojih zadevah, npr. I Up 248/2014 z dne 3. 11. 2014 (sklep je bil izdan v zvezi z upravnim sporom o zakonitosti odločbe z dne 14. 9. 2012), I Up 258/2014 in I Up 282/2013. Po stališču Vrhovnega sodišča v omenjenem sklepu I Up 248/2014 (23. in 24. točka obrazložitve), ki ga opira na sodno prakso ESČP, test razumnosti, ki se nanaša na nastanitev, zajema oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa se zato ugotavlja izpolnjevanje pogojev glede varnosti in zaščite, spoštovanja človekovih pravic ter možnosti ekonomskega preživetja ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin. Vrhovno sodišče opozarja še na primer razselitve v begunsko taborišče, ko mora biti prosilcu zagotovljen njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Zato poudarja, da za notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel prebivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, izpolnitev teh pogojev pa izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda (sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014).

Povedano pomeni, da morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja same zase še ne izključujejo možnosti notranje zaščite, a pod pogojem, da imajo prosilci v takih okoliščinah zagotovljen dostop do zdravstvene oskrbe in do finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti. Omenjeni subjekti zato nastopajo v vlogi subjekta zaščite (prim. 25. člen ZMZ), ki morajo zagotoviti minimalne pogoje za človeka vredno življenje, torej v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP, po katerem nihče ne sme biti izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. V tem pogledu so subjekti iz 25. člena ZMZ, to je država ali tam navedene stranke oziroma organizacije, dolžni zagotoviti tudi pogoje, v katerih oseba, če naj se vrne v izvorno državo, ne bo izpostavljena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Če ti pogoji niso zagotovljeni, pa se odločujoča država ne sme sklicevati na možnost notranje zaščite in prosilcu odkloniti mednarodno zaščito ali njeno podaljšanje, saj bi v nasprotnem primeru lahko sama kršila prepoved iz 3. člena EKČP oz. 18. člena URS.

Toženka v izpodbijani odločbi svoje pričakovanje, da bo tožnik bival v Kabulu, utemeljuje izključno s tem, da gre za mladega, zdravega in samskega moškega, kar mu kljub odsotnosti poklicnih kvalifikacij zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, pri nastanitvi in vzpostavljanju socialne mreže. Po presoji sodišča navedeno ob prej povedanem ni dajalo podlage za sklep, da so za tožnikovo naselitev v Kabulu izpolnjeni zahtevani pogoji. Toženka namreč pojma pričakovane nastanitve prosilca v izvorni državi ni razlagala na način, ki bi bil skladen s prepovedjo nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP oz. 18. člena URS, saj je v nasprotju s tem štela za zadostno, da se bo tožnik zaradi osebnih okoliščin v Kabulu lahko sam znašel. To pa pomeni, da je s tem, ko je razumela, da lahko od njega pričakuje nastanitev, če je mogoče sklepati, da se bo znašel (torej neglede na hkratni obstoj prej navedenih podpornih ukrepov, ki jih zagotovljajo državne oz. mednarodne inštitucije za primer, ko predvidevanj dejansko ni mogoče uresničiti) nepravilno uporabila omenjeno določbo 68. člena ZMZ. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v primerljivi zadevi podaljšanja subsidiarne zaščite (sklep I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014), v kateri je v postopku odločanja o pritožbi tožeče stranke iz istih razlogov razveljavilo sodbo tega sodišča in odpravilo zavrnilno odločbo pristojnega ministrstva (MNZ) št. 2142-296/2009/56 (1312-14) z dne 26. 9. 2013 ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Sodišče še dodaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 391/2014 z dne 8. 1. 2015 (v upravnem sporu o zakonitosti odločbe z dne 18. 12. 2013) zavrnilo stališče toženke, da naj bi to pomenilo, da mora prosilcu sama najeti stanovanje in mu najti službo. Njena dolžnost pa je, da ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin in lastnosti ugotovi, ali je tožniku v kraju razselitve (konkretno je bil to Kabul) dejansko omogočena ekonomska in socialna eksistenca, lahko tudi v begunskem centru, vsaj v obsegu, ki ne predstavlja kršitve 3. člena EKČP. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (3. in 4. točka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Sodišče je odločilo na seji, saj za ugotovitev kršitev ni bilo treba izvajati dokazov, tožnik pa za svoj predlog za sojenje v sporu polne jurisdikcije in s tem za prevzem upravnega odločanja ni navedel razlogov v smislu prvega odstavka 65. člena ZUS-1 (npr. težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala s ponovljenim postopkom pri pristojnem organu). Predlog namreč utemeljuje s stališčem, ki ga je sodišče zavrnilo, to je, da na osebnem razgovoru ni mogel izpovedati o svojem strahu pred stricem. Poleg vsega bi vsebinsko odločanje o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite pomenilo, da se šele v sodnem postopku prvič razpravlja o vprašanju, ali bi tožnikova vrnitev v izvorno državo lahko pomenila kršitev 3. člena EKČP, čeprav je ta presoja naloga upravnega organa v postopku odločanja o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite, cilj sodnega postopka pa primarno razrešitev spora med strankama o (ne)zakonitosti upravnega akta (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča te sodbe glede okoliščin, ki so narekovale priznanje subsidiarne zaščite, in glede razlage prava. Zaradi poteka časa pa bo moral ponovno preveriti varnostni položaj v Kabulu tako, da bo ugotovil okoliščine, ki so v skladu z omenjenimi kriteriji v tej sodbi relevantne za ugotavljanje stopnje nasilja, na podlagi ugotovljenih dejstev pa napraviti sklep, ali samovoljno nasilje v spopadih dosega tako visoko stopnjo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec samo zaradi navzočnosti v Afganistanu oziroma Kabulu soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.