Jedro

Iz revizijskega preizkusa odmere odškodnine izhaja, da so bila v izpodbijanih odločitvah zahtevana merila za določitev pravične denarne odškodnine pravilno upoštevana tako pri določitvi zadoščenja za telesne bolečine, kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri slednji obliki škode je bila pravilno upoštevana tudi izvedenčeva ugotovitev o tožničini 22% telesni okvari, zaradi katere je omejena v 40% življenjskih opravil in sicer kot ena od okoliščin, pomembnih za čim bolj objektivno uporabo zgoraj navedenih meril.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 2.301.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.500,00 SIT od 8.6.1993 dalje, od zneska 2.300.000,00 SIT pa od 22.11.1994 dalje do plačila. Dosojeni znesek 2.300.000,00 SIT predstavlja denarno odškodnino za negmotno škodo in sicer znesek 600.000,00 SIT za telesne bolečine, znesek 1.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, znesek 200.000,00 SIT pa za duševne bolečine zaradi skaženosti. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o prisoji denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, v preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodb, z izvedenimi dokazi. Sodišči se z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sploh nista ukvarjali. Sodišče je svojo sodbo argumentiralo s 40% zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, sodišče druge stopnje pa z 22% telesno okvaro. Telesna okvara pa sploh ni termin iz odškodninskega prava. Dosojeni odškodnini presegata dosedanjo sodno prakso. Tožnici pripada za telesne bolečine denarna odškodnina kvečjemu v znesku 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v znesku 900.000,00 SIT. V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka očita izpodbijani sodbi pomanjkljivost, češ da nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med izvedenimi dokazi. Formalno opredeljeno bi očitani pomanjkljivosti predstavljali bistveno kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar pa nobena od zatrjevanih pomanjkljivosti (hkratnega obstoja obeh si ni mogoče zamisliti) ni podana. Tako v sodbi sodišča prve stopnje kot tudi v sodbi sodišča druge stopnje so izčrpno povzete in ocenjene ugotovitve sodnega izvedenca in navedbe tožnice o relevantnih okoliščinah, od katerih je odvisna določitev denarne odškodnine za negmotno škodo. Uveljavljena kršitev določb postopka zato ni podana, prav tako pa tudi ne kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Revizijska graja uporabe materialnega prava se nanaša na odločitev o višini odškodnine za dve obliki ugotovljene tožničine škode: za telesne bolečine (dosojeno 600.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (dosojeno 1.500.000,00 SIT), ki izvirata iz poškodb (kraniocerebralna poškodba s pretresom možganov in izvin vratne hrbtenice), zadobljenih v prometni nesreči dne 7.2.1993. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Merila za določitev vsebine tega pravnega standarda so določena v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Tako je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine), s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje oziroma razpon med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje.

Iz revizijskega preizkusa odmere odškodnine izhaja, da so bila v izpodbijanih odločitvah zahtevana merila pravilno upoštevana tako pri določitvi zadoščenja za telesne bolečine, kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri slednji obliki škode je bila pravilno upoštevana tudi izvedenčeva ugotovitev o tožničini 22% telesni okvari, zaradi katere je omejena v 40% življenjskih opravil in sicer kot ena od okoliščin, pomembnih za čim bolj objektivno uporabo zgoraj navedenih meril. Uveljavljena revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava nista podana, zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o tožničinih stroških odgovora na revizijo temelji na določilih 1. odstavka 166. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP.