Jedro

Izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka), ter sklenilo, da je dolžnik dolžan upniku v osmih dneh povrniti 199,93 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka (osem dni) dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga dolžnik po svojem pooblaščencu pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, ki je njegov ugovor glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da naj bi zakonske zamudne obresti tekle že od 14. 12. 2012 dalje, torej že od izteka 15 dni od vročitve prvostopenjske sodbe dalje. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru dolžnika ugodi oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po svojem pooblaščencu pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na predlog upnika na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2001/2008 z dne 12. 10. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 243/2013 z dne 16. 9. 2014 ter pravnomočne in izvršljive sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 243/2013 z dne 16. 9. 2014, dovolilo izvršbo za izterjavo upnikove denarne terjatve, in sicer glavnice v višini 5.722,50 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.722,50 EUR od 14. 12. 2012 dalje do plačila, glavnice v višini 1.048,60 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.048,60 EUR od 19. 11. 2014 dalje do plačila, ter izvršilnih stroškov tega postopka. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.722,50 EUR od dne 14. 12. 2012 dalje do plačila ugovarjal z utemeljitvijo, da lahko zakonske zamudne obresti od tega zneska tečejo šele od poteka paricijskega roka 15 dni od dneva, ko je dolžnik prejel sodbo sodišča druge stopnje, s katero je prvostopenjska sodba postala pravnomočna. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo kot neutemeljen, svojo odločitev pa utemeljilo s stališčem, da je rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki ga določi sodišče, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Pojasnilo je, da prejem sodbe sodišča druge stopnje vpliva le na izvršljivost obveznosti, ne pa tudi na njeno zapadlost in posledičen tek zakonskih zamudnih obresti, ter ob ugotovitvi, da je upnikova terjatev zapadla v plačilo 13. 12. 2012,1 zavzelo stališče, da dolžnik dolguje upniku poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti od 14. 12. 2012 dalje do plačila.

7. Tako odločitev sodišča prve stopnje kot razlogi zanjo so tudi po presoji višjega sodišča pravilni. Pritrditi je pritožbenemu stališču, da šele pravnomočna sodna odločba dokončno oblikuje obveznosti strank v zvezi s plačilom pravdnih stroškov, in da mora imeti dolžnik tudi po tem, ko izkoristi svojo ustavno pravico do pravnega sredstva, na voljo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz naslova stroškov postopka. Vendar pa se ta ustavna pravica (25. člen Ustave RS) kaže v zagotovljeni možnosti vložitve in obravnave njene pritožbe, s katero stranka lahko doseže spremembo izpodbijane prvostopenjske odločitve (zavrnitev zahtevka v stroškovnem delu), v vsakem primeru pa (praviloma) odlaga izvršljivost sodne odločbe in torej stranki (dolžniku) omogoča prostovoljno izpolnitev obveznosti (tudi stroškovne) še v določenem roku po prejemu odločbe sodišča druge stopnje. Izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) pa je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin po drugem odstavku 299. člena OZ, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude. Dolžnikovi presoji je prepuščeno, ali bo svojo obveznost izpolnil že ob zapadlosti ali kasneje, z zamudo, vendar do izteka roka za njeno prostovoljno izpolnitev. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, pri tem obenem ustrezno upošteva tudi funkcijo zamudnih obresti kot civilnopravne sankcije za zamudo in položaj nasprotne stranke, ki so ji s strani sodišča prve stopnje prisojeni pravdni stroški, njihova povrnitev pa je odložena do kasnejše dolžnikove odločitve oziroma do odločitve sodišča druge stopnje, s katero je odločitev sodišča prve stopnje potrjena (kot je bilo v obravnavanem primeru).

8. Pritožba dolžnika glede na navedeno ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2001/2008 z dne 12. 10. 2012 dolžniku vročena 28. 11. 2012.