Jedro

Zamudne obresti so posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti in ne zapadlosti terjatve. Dolžnik pride v zamudo, če obveznosti ne izpolni v določenem roku, če pa rok za izpolnitev ni določen, pride v zamudo, ko upnik zahteva izpolnitev (ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba v točki 1. izreka s p r e m e n i tako, da se toženčeva obveznost plačila zniža za 1.000,00 EUR (na 2.447,40 EUR), glede obrestnega zahtevka pa tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zneska 2.447,40 EUR od 19.3.2008 dalje do plačila, zahtevek za plačilo navedenega zneska (1.000,00 EUR) s pripadki in višji obrestni zahtevek pa zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi povrniti 142,35 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 3.447,40 EUR z zakonskimi obrestmi od zneska 3.200,00 EUR od 18.10.2005 in od zneska 247,40 EUR od 1.11.2005 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 335,96 EUR s pripadki v primeru zamude, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Dosojen znesek 3.200,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja (2.000,00 EUR), za strah (800,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti (400,00 EUR), vse na podlagi 165. člena Obligacijskega zakonika (1).

Zoper sodbo se, kolikor je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo glede višine dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in zoper odločitev o obrestnem zahtevku, pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, naštete v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (2), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni glede dosojene odškodnine za telesne bolečine, strah in razžalitev, kot tudi v obrestnem zahtevku. V pritožbi v prvi vrsti meni, da je dosojena odškodnina za telesne bolečine pretirano visoka in ni primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih. Poleg tega nekatere ugotovitve glede neugodnosti v času zdravljenja (moteče sonce glavoboli in omejenost pri izvajanju prostih aktivnosti) nimajo opore v mnenju izvedenca. Glede strahu meni, da ne gre za pravno priznano obliko škode, saj strah glede na ugotovitve izvedenca ni bil takega obsega in trajanja, ki bi utemeljeval to obliko škode. Če pa že, bi morala biti dosojena odškodnina bistveno nižja. Povsem neutemeljeno pa je prisojena odškodnina zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj je bil toženec obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe in bi tožniku lahko šla satisfakcija le iz tega naslova. Odločitev v obrestnem delu pa je neobrazložena, napačno pa je tudi sklicevanje na 165. člen OZ, saj ta določa zapadlost, ne pa zamude, glede katere je potrebno uporabiti določbo 299. člena OZ.

Pritožba je delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno presojo dosojene odškodnine za telesne bolečine (in v okviru te oblike nepremoženjske škode pretrpljenih neugodnosti v času zdravljenja) ter za strah, ni pa pritožba utemeljena tudi glede dejanskih ugotovitev in bistvenih (tako absolutnih kot relativnih) kršitev postopkovnih določb ter dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Utemeljeno pa pritožnik opozarja tudi na materialnopravno zmotno odločitev glede dosojenih zamudnih obresti.

V številnih sodnih odločbah je bilo že večkrat pojasnjeno in poudarjeno, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika – konkretnega oškodovanca – kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje). Upoštevajoč po sodišču prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine tako glede stopnje in trajanja bolečin ter strahu kot tudi drugih pravno pomembnih okoliščin, v tem okviru pa tudi ugotovljen pomen prizadetih dobrin in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, vse v okvirih 179. člena OZ (3), je po oceni pritožbenega sodišča upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih dosojena odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja previsoko dosojena za 600,00 EUR (pravična odškodnina za to obliko škode znaša 1.400,00 EUR), za strah pa za 400,00 EUR (pravična odškodnina za to obliko škode znaša 400,00 EUR). Pri tem v pritožbi izpostavljene dejanske okoliščine glede neugodnosti v času zdravljenja pri dosoji odškodnine niso bile odločilne, zato se o njih pritožbenemu sodišču ni potrebno izjasnjevat. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da pri pretrpljenem strahu tožnika (tako primarnem kot sekundarnem) ni šlo za pravno priznano obliko škode, saj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu nudijo dovolj opore za zaključek o taki intenziteti in trajanju strahu, da gre za pravno priznano obliko škode, takega zaključka pa pritožbene trditve v ničemer ne omajajo. Je pa res (kot že obrazloženo) sodišče prve stopnje tožniku za to obliko nepremoženjske škode prisodilo previsoko odškodnino, ki jo je pritožbeno sodišče znižalo.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno odškodnino tožniku prisodilo za pretrpljene in dokazane duševne bolečine iz tega naslova, in ne zaradi razžalitve dobrega imena in časti, pri čemer predstavlja samo dejstvo, da je toženec tožnika naklepno telesno poškodoval (da je bil toženec zaradi kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe tožnika obsojen, ni sporno), nedvomno poseg v tožnikovo čast in dobro ime. Ugotovljena stopnja in trajanje duševnih bolečin iz tega naslova pa dosojeno odškodnino (satisfakcijo) povsem utemeljujeta.

Utemeljeno

pa tožena stranka opozarja na materialnopravno zmotno odločitev o obrestnem zahtevku. Zamudne obresti so posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (4), in ne zapadlosti terjatve (5), kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Dolžnik pride v zamudo, če obveznosti ne izpolni v določenem roku (6), če pa rok za izpolnitev ni določen, pride v zamudo, ko upnik zahteva izpolnitev (ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti) (7). V obravnavani pravdni zadevi tožnik obrestnega zahtevka (za plačilo zakonskih zamudnih obresti) ni utemeljeval s kakšno zahtevo za izpolnitev toženčeve obveznosti plačila odškodnine pred pravdo, zato mu gredo zakonske zamudne obresti le od vložitve tožbe, ne pa več.

Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (tako, da se toženčeva obveznost plačila zniža za 1.000,00 EUR - na 2.447,40 EUR, glede obrestnega zahtevka pa tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zneska 2.447,40 EUR od 19.3.2008 dalje do plačila; zahtevek za plačilo navedenega zneska (1.000,00 EUR) s pripadki in višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo), v preostalem delu pa, potem ko kakšnih na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov ni ugotovilo (8), na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP je tožena stranka upravičena do sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka - glede na uspeh (pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspeh pritožnika 30 %), kar pomeni, da je upravičen do povrnitve 142,35 EUR (od odmerjenih na 474,48 EUR, od česar je 165,48 EUR sodnih taks) pravdnih stroškov.

(1) Obligacijski zakonik - OZ, Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, zadnje Uradni list RS, št. 40/07, v nadaljevanju OZ.

(2) Zakon o pravdnem postopku - ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami, zadnje Uradni list RS, št. 121/08, v nadaljevanju ZPP.

(3) V razlogih sodbe ugotovljenih dejanskih okoliščin pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

(4) 376. člen OZ.

(5) 165. člen OZ.

(6) Prvi odstavek 299. člena OZ.

(7) Drugi odstavek 299. člena OZ.

(8) Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.