Jedro

Pogodba o prevzemu dolga ima učinek proti upniku le, če ta vanjo privoli. Privolitev je lahko izrecna ali pa konkludentna, če upnik brez omejitve sprejme kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi. Toženec je dolžan v petnajstih dneh tožeči stranki povrniti 43.911,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2001 do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati 1.269.973,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1993 do plačila ter pravdne stroške v znesku 151.006,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1999 do plačila v roku 15 dni. Predlogu toženca za oprostitev plačila sodnih taks sodišče prve stopnje ni ugodilo. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS št. 55/92 - 19/94) pritožuje toženec. V pritožbi pojasnjuje, da je po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI P 159/94 J. Ž. dolžan odplačevati kredit po pogodbi sklenjeni med banko V. in tožencem. O pravnomočni sodbo je bila z overjeno izjavo J. Ž. obveščena tudi banka. Toženec je 11.4.1994 tudi tožečo stranko obestil o podani izjavi, kar je razvidno iz dopisa Odvetniške družbe X.. Pritožnik zato meni, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno, saj kljub listinam, ki so bile predložene spisu VI P 159/94 in kazenskem spisu zoper obdolženega J. Ž., tega ni upoštevalo. V obravnavani zadevi gre za prevzem dolga na podlagi sodbe ter z obvestilom banki in sedanji tožeči stranki. Toženec ni prejel obvestila, da se tožeča stranka ne bi strinjala s prevzemom dolga. Glede na znano dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi dejanski kreditojemalec toženčev delodajalec, je odločitev sodišča prve stopnje še bolj nerazumljiva. Toženec je bil pod prisilo delodajalca primoran podpisati pogodbo, koristnik kredita pa je bil J. Ž.. Nerazumljivo je, da je tožeča stranka dve leti po tem, ko je bila obveščena o prevzemu dolga, vložila tožbo zoper prvotnega dolžnika, ki v času vložitve tožbe ni bil več dolžnik. Tožencu ni znano, ali je tožeča stranka vložila tožbo tudi zoper J. Ž. in ali je slednji dolg poravnal. Zaradi navedenega pritožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka. V skladu z določbo 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo poudarila, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, da tožeča stranka, niti Banka V. nista privolili v prevzem dolga, da tožeča stranka ni vložila tožbe zoper J. Ž., od njega pa tudi ni sprejela nobenega plačila na račun spornega kredita. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Toženec v pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 353. člena ZPP/77, vendar pa tega pritožbenega razloga ne konkretizira. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 in ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 446. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), po kateri - 1. se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik; 2. o sklenitvi pogodbe lahko obvesti upnika vsak od njiju, upnik pa lahko vsakemu sporoči svojo privolitev v prevzem dolga; 3. se domneva, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu; 4. pogodbenika lahko zahtevata od upnika, naj se v določenem roku izreče ali privoli v prevzem dolga, če pa se ne izreče, se šteje, da je privolitev odklonil; 5. pogodba o prevzemu dolga ima dokler upnik vanjo ne privoli (ali če privolitev odkloni) le učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (po 453. členu ZOR). Citirano določbo je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. V postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tudi v pritožbenem postopku, ni bilo sporno, da je prav toženec kot kreditojemalec sklenil kreditno pogodbo št. 35/93, z dne 12.1.1993 z Banko V. d.d., na podlagi katere je prejel kredit v višini 900.000,00 SIT, ki se ga je zavezal vrniti v 48 mesecih. Ker toženec mesečnih obrokov ni odplačeval, je tožeča stranka banki izplačala odškodnino v znesku, ki ga zahteva s tožbo. Glede na takšna dejstva torej med strankama ne more biti dvoma o tem, da je toženec s sklenitvijo pogodbe postal dolžnik iz sporne kreditne pogodbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo zato sporno le to, kakšne so posledice okoliščine, da je toženec posojilo v resnici vzel za svojega delodajalca, ki mu je bilo s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. VI P 159/94, z dne 30.9.1997 naloženo, da je dolžan odplačevati sporno posojilo. Sodišče prve stopnje je omenjeno okoliščino pravilno ocenilo ob uporabi določb ZOR o prevzemu dolga. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima citirana pravnomočna sodba med tožencem in njegovim delodajalcem značaj pogodbe o prevzemu dolga (po 1. odstavku 446. člena ZOR). Dejstvo, da je bil dolg prevzet v sodbi, na razmerje med tožencem in tožečo stranko ne vpliva. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da mora upnik v pogodbo o prevzemu dolga privoliti, sicer pogodba nima učinka pogodbe o prevzemu dolga. Privolitev je lahko izrecna ali pa konkludentna, če upnik brez omejitve sprejme kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Toženec tudi v pritožbeni ne zatrjuje, da bi bodisi tožeča stranka, bodisi banka izrecno privolili v prevzem dolga. Dejstvo, da sta bili o prevzemu dolga obveščeni, za učinkovit prevzem dolga ne zadostuje. V pritožbi toženec smiselno zatrjuje, da je morda banka od J. Ž. sprejela izpolnitev, vendar pa v zvezi s takšno trditvijo ni predložil nobenega dokaza, tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da na račun spornega dolga ni prejela ničesar. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v prevzem dolga ni privolila, je torej pravilen. Glede na to pa je pravilno tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da ima pogodba o prevzemu dolga le učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve, kot določa 5. odstavek 446. člena ZOR. V primeru prevzema izpolnitve po 453. členu ZOR pa prevzemnik izpolnitve ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato upnik nasproti njemu nima nobene pravice. Iz pojasnjenega izhaja, da je torej le toženec (in ne prevzemnik J. Ž.) v odnosu do tožeče stranke dolžan poravnati sporno terjatve. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, v pritožbi uveljavljani, niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi pa niso podani. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženec s pritožbo ni uspel. Zato je dolžan tožeči stranki povrniti tudi njene stroške za odgovor na pritožbo, ki so bili potrebni za pravdo v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP/77. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT; Ur. l. RS, št. 7/95 - 57/2000). V skladu z določbo prvega odstavka 16. člena OT je sodišče upoštevalo vrednost točke po tarifi, veljavni na dan odmere (90 SIT), število točk pa po tarifi, veljavni v času izvršenega opravila. Sodišče je tožeči stranki za zastopanje priznalo priglašenih 400 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo; za poročilo stranki pa ji je namesto priglašenih 50 točk priznalo le 10 točk, skladno s 4. točko tar. št. 33 OT ter 19% davka na dodano vrednost; skupaj torej 43.911,00 SIT. Ker v spisu ni podatka, da bi tožeča stranka takso za odgovor na pritožbo plačala, ji pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je bilo v postopku na drugi stopnji treba uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku.