Jedro

Tožnik je tožbo vložil zoper prvostopenjsko odločbo toženca o znižanju pokojnine po ZUJF. O pritožbi zoper to odločbo toženec še ni odločil z dokončno odločbo, zato je tožba zoper vložena prezgodaj in se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožnika napotilo na vložitev predloga za upravno izvršbo. Tožnik meni, da nima realne možnosti, da pri upravnem organu predlaga izvršbo, še zlasti pa ne v obsegu celotnega zahtevka, kot je bil postavljen. Zahtevek, kakršen je bil postavljen, je bil za tožnika edini možni zahtevek za uveljavitev po vsebini priznane in vse do meseca junija 2012 tudi priznavane pravice. Tedaj pa je prišlo do samovoljnega ravnanja in samovoljnega ter nezakonitega odtegljaja. Tožnik je prepričan, da gre za takšne vrste socialni spor, v katerem bi moralo sodišče odločiti po vsebini. Gre za postopek oziroma zahtevek povezan z kratenjem pravice. O pravici je bilo sicer v osnovi odločeno, vendar je pri tem potrebno ločiti formo od vsebine. Vse do meseca junija 2012 upravičenje v materialnem smislu pravnomočnosti sploh ni bilo sporno. Temu pa je sledilo izvršeno dejstvo in kratenje priznavane pravice z odbitkom oziroma z neizplačevanjem oziroma zadržanjem izplačila po 343,34 EUR mesečno. Tožnik je v nadaljevanju nasprotoval tudi kasneje izdani ugotovitveni odločbi, pri čemer pa je bilo tudi v tožbi pojasnjeno, da šele dokončna odločba lahko spreminja vsebino in obseg pravic iz predhodne odločbe. Tožnik je zato zahteval pravno varstvo za vsebinsko priznano pravico, ki se mu jo sedaj nezakonito in protiustavno, brez pravnomočne oziroma dokončne nove odločbe ne priznava in gre v tem primeru evidentno za takšne vrste socialni spor o pravicah in obveznostih in pravnih koristih fizičnih oseb iz sistema socialne varnosti po določbi 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Ko oziroma če bo potrebno sodno varstvo tudi po odločitvi tožene stranke glede pritožbe tožnika zoper najprej obvestilo in potem v nadaljevanju še ugotovitveno odločbo, če bo le-ta dokončno in pravnomočno posegla v predhodno pravnomočno oziroma dokončno odločitev glede tožnikove pravice, bo tožnik takrat tudi sprožil ustrezen postopek na naslovnem sodišču. V tem trenutku pa gre za uveljavljanje vsebinsko in materialno priznane pravice na podlagi obstoječe odločitev in za zahtevek za sodno varstvo zoper dejanje tožene stranke, ki je očitno nezakonito in tudi celo protiustavno ter v nasprotju z evropskimi načeli in pravili. Sklep o zavrženju predstavlja odklanjanje sodnega varstva zoper izvršeno dejstvo tožene stranke. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje oziroma, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

ZDSS-1 v prvem odstavku 58. člena določa, da so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz prvega odstavka 58. člena na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je socialni spor dopusten, je tako izdan dokončen upravni akt. Skladno s prvim odstavkom 72. člena ZDSS-1 se namreč tožba vloži v roku 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta. V drugem in tretjem odstavku pa je urejeno še vprašanje tako imenovanega molka organa.

Kot izhaja iz tožbenih navedb, gre v sporni zadevi za spor o pravicah iz pokojninskega zavarovanja. Tudi tožnik sam v pritožbi navaja, da gre v zadevi za postopek oziroma zahtevek povezan s kratenjem pravice. Upoštevanje vsebino spora, ki se nanaša na zmanjšanje pokojninskih prejemkov po določbah Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/12) je tožena stranka sicer res zavarovancem najprej posredovala obvestilo o zmanjšanju (negativni uskladitvi pokojnin). Kasneje pa je tožena stranka začela izdajati tudi odločbe in kot to izhaja tudi iz tožbenih navedb, je bila tudi tožniku pod št. ... z dne 27. 8. 2012 izdana odločba, zoper katero je vložil pritožbo.

Ker se v socialnih sporih tožba lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik tožbe ni vložil zoper dokončno odločbo tožene stranke, temveč je pri toženi stranki očitno še potekal redni postopek v zvezi s pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper prvostopenjsko odločbo. To pa pomeni, da je bila tožba vložena preuranjeno, kar pomeni, da jo je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Tožnik ima namreč vse možnosti, da najprej svoje pravice uveljavlja pri toženi stranki in šele po izčrpanju rednih pravnih poti, lahko vloži tožbo na sodišče. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da sklep o zavrženju tožbe predstavlja odklanjanje sodnega varstva zoper izvršeno dejstvo tožene stranke. Tožnik bo imel vse možnosti, da v primeru nestrinjanja z izdano dokončno odločbo izpodbija odločitev tožene stranke ter uveljavlja priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.