Jedro

V pravdi med solastniki zaradi prepovedi posega je izkazan verjeten obstoj terjatve kot predpostavka za izdajo začasne odredbe, če so ugotovljeni gradbeni posegi opravljeni proti volji solastnikov ali če je s posegi proti volji solastnikov spremenjeno dotedanje posestno stanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na predlog za izdajo začasne odredbe, razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločane. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na odstranitev zabetonirane skale z območja ob severni in zahodni strani žive meje in gabra in japonske kutine, zasajene v meji med parc.št. X in Y in v meji med parc.št. X in Z, vse k.o. D., ter na prenehanje gradbenih in ostalih posegov v območje dvorišča na južnem delu parcele št. X k.o. D., z odstranitvijo vezane armature, desk za betoniranje in s prepovedjo spreminjanja namembnosti solastnih zemljišč. Nadalje je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za zavarovanje dokazov z ogledom na kraju samem.

Prvostopno sodišče namreč ni moglo z zadostno verjetnostjo ugotoviti obstoja tožnikove terjatve niti nastanka nenadomestljive škode ali oteženosti kasnejše uveljavitve terjatve. Predlog za izdajo začasne odredbe se v bistvu pokriva s tožbenim zahtevkom. Takojšen ogled na kraju samem pa je nepotreben, ker je dejansko stanje razvidno s fotografij in kopij katastrskih načrtov.

Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče odločilo o začasni odredbi, vendar ne o taki, kakršno sta tožnika v postopku uveljavljala. Sicer pa je nevzdržna trditev, češ da verjetnost terjatve ni izkazana. Tožnika sta predlagala vrsto dokazov, med ostalimi ogled in zaslišanje strank. Sodišče pa je izvedlo le zaslišanje priče R.F., katerega nobena stranka ni predlagala kot dokaz. Če že same dosedanje navedbe tožnikov ne zadostujejo za verjetnost vtoževane terjatve, bi moralo sodišče izvesti predlagane dokaze. Sicer pa je zmotna ugotovitev, da toženec ne ovira tožnikov pri vožnji in prehodih čez dvorišče. Toženec sam potrjuje, da tožnika te možnosti nimata. Sodišče bi lahko z ogledom ugotovilo, da je toženec na območju dvorišča in poti zabetoniral gredo z betonsko obrobo, zabetoniral dvorišče z dvema kovinskima stebroma in da je na traso poti navozil in zabetoniral vse ovire, kot to izhaja iz tožbe. Tožnika lahko uporabljata drugo pot in ne tiste, ki je predmet tožbenega zahtevka in začasne odredbe. Sicer pa je zmoten pravni zaključek, da si lahko vsak posameznik uredi okolico, saj jo toženec ni izključni lastnik, ampak s tožnikoma solastnik.

Zmotna je tudi ugotovitev sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v zadevi N 15/91, prav tako pa je napačna zavrnitev dokaza z ogledom, saj je ta nujen za pravilno odločitev o sporu.

Kopije katastrskega načrta ne morejo izkazovati vtoževanih sprememb v naravi, ogled pa je pomemben, da ne bo mogel toženec ponovno zatrjevati, pred kolikimi dosetletji je določene spremembe napravil. Pritožba je delno utemeljena.

Prav ima pritožba, da prvostopno sodišče v zvezi s predlogom izdaje začasne odredbe ni odločilo v mejah postavljenih zahtevkov. Zavrnilo je namreč predlog za izdajo začasne odredbe, ki se v prvem delu po formulaciji ne sklada v celoti s predlogom tožeče stranke, v drugem delu pa je odločeno o zahtevku, ki ga je tožeča stranka spremenila, medtem ko o delu spremenjenega predloga za izdajo začasne odredbe ni odločilo. Očitno je prvostopno sodišče prezrlo spremembo predloga za izdajo začasne odredbe pod tč. 2 (list.št. 20). Pa tudi sicer je odločitev o zavrnitvi tega predloga preuranjena, saj se izpodbijani sklep sklicuje predvsem na okoliščino, da sodišče ne more z zadostno verjetnostjo ugotoviti obstoja terjatve tožeče stranke. V kolikor izvedeni dokazi ne zadoščajo za ugotovitev verjetnega obstoja terjatve, bi moralo prvostopno sodišče pač izvesti dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala. Vendar očitno prvostopno sodišče tudi zmotno pravno ocenjuje razmerje med pravdnimi strankami, določene ugotovitve o dejstvih pa so očitno tudi zmotne. Slednje velja za ugotovitev, da v zadevi opr.št. N 15/91 ni bila izdana začasna odredba, kar ne drži, in pa da toženec tožnikoma ne preprečuje prehod preko dvorišča na parc.št. Y, ko je toženec v odgovoru na tožbo večkrat navedel, da uporabe tega dvorišča ne dovoljuje nikomur, razen svojem otrokom in nekdanji ženi. Z ugotovitvami, da toženec ureja vrt, postavlja robnike, obnavlja leseni objekt in podobno, kar naj ne bi škodilo tožnikom, prvostopno sodišče vendarle ugotavlja določena toženčeva ravnanja. Pri tem pa prezre, da gre pri vseh nepremičninah, ki se obravnavajo v tej zadevi, za solastnino z deleži tožniko vsakega do 1/4, toženca pa do 1/2 ali 1/4 (kar doslej ni bilo točno ugotovljeno). V primeru solastnine pa se je potrebno opreti na določbe členov 14 in 15 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki urejajo solastninska razmerja. Prvostopno sodišče je prezrlo, da toženec ni nikjer izključni lastnik in da solastnina v ustreznem nepravdnem postopku ni bila razdeljena. Po določbi člena 14 ZTLR, pa ima solastnik pravico imeti stvarno posest in jo skupaj z solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. V okoliščinah solastnine pa ni dovoljeno enostransko ravnanje enega solastnika v nasprotju z voljo drugih solastnikov. Po določbah člena 15 ZTLR je namreč za posle v zvezi z rednim upravljanjem potrebno soglasje solastnikov, katerih deli sestavljalo skupaj več kot polovico njene vrednosti, za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov. Kakršnikoli gradbeni posegi na solastnini brez soglasja solastnikov niso dovoljeni, prav tako tudi ne posegi, ki spreminjajo obstoječe posestno stanje. Navedbe tožeče stranke in dosedanji dokazi, pa po presoji pritožbenega sodišča vendarle kažejo na verjetnost toženčevega ravnanja v nasprotju s citiranimi določbami in s tem na verjetnost obstoja tožnikove terjatve, kakršno uveljavlja s tožbo v tem postopku. Zato se pri obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe ni bilo utemeljeno sklicevati na odsotnost oziroma na nedokazanost verjetnega obstoja terjatve.

Glede druge predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da bo brez začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, ali da je začasna odredba potrebna za preprečitev uporabe sile ali nastanka nenadomestljive škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te okoliščine niso bile v dosedanjem postopku ustrezno ugotovljene, sama obrazložitev izpodbijanega sklepa o navedenih okoliščinah pa je pomanjkjiva. Opira se zgolj na ugotovitev, da toženec tožnikoma ne preprečuje prehoda preko dvorišča, kar ni točno, in na zaključek, da tožnikoma ne nastaja nobena škoda, kar pa ni bilo z ničemer ugotovljeno. Razlogi izpodbijanega sklepa so torej v tem delu pomanjkljivi, kar velja tudi glede kritja začasne odredbe s tožbenim zahtevkom. Tej načeloma pravilni ugotovitvi namreč manjka vsakršna konkretizacija, ki je glede na razsežnost tožbenega zahtevka in glede na obseg predloga za izdajo začasne odredbe vsekakor nujno potrebna.

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da so v zvezi s sklepom o začasni odredbi utemeljeni vsi trije pritožbeni razlogi, zaradi česar je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (člen 380 točka 3 ZPP).

Pritožba pa ni utemeljena proti sklepu o zavrnitvi predloga za zavarovanje dokazov z ogledom. Sodišče dovoli zavarovanje dokazov, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz kasneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba kasneje težja (čl. 272 ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da ni potreben takojšen ogled na kraju samem (čeprav bo sicer ogled v tem pravdnem psotopku nedvomno potreben), kajti navedbe strank, kopija katastrskega načrta in predvsem fotografije na začetku postopka dovolj ponazarjajo obstoječe stanje in omogočajo razumevanje zadeve. Toženec sicer res izvaja določene spremembe na nepremičninah, vendar te spremembe niso take narave in obsega, da jih kasneje v rednem teku te pravde ne bi bilo mogoče z ogledom ustrezno ugotoviti. Poleg tega pa je bil ogled spornih nepremičnin opravljen tudi v zadevi opr.št. N 15/91, tako da se je strinjati s prvostopnim sodiščem, da predlagano zavarovanje dokazov ni potrebno. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o zavrnitvi predloga za zavarovanje dokazov.