Jedro

Pri izračunu je tožena stranka skladno s 6. členom Odloka izhajala iz podatkov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (bruto etažna površina objekta) ter iz podatkov lokacijske dokumentacije (velikost gradbene parcele), ki ju je svoji vlogi za odmero komunalnega prispevka predložila tožeča stranka. Iz tega razloga tožeča stranka z ugovori, s katerimi izpodbija pravilnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ter lokacijske dokumentacije, v postopku, katerega predmet je presoja pravilnosti odmere komunalnega prispevka na navedeni podlagi, tudi v upravnem sporu ne more uspeti. Da bi tožena stranka prispevek odmerila v nasprotju z navedeno dokumentacijo, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožeče stranke delno ugodila tako, da je komunalni prispevek tožeče stranke znižala za 90.459,29 SIT, v ostalem pa njeno pritožbo zoper odločbo občinske uprave Občine A št. 35108/23/03/25-6 z dne 15. 5. 2003 kot neutemeljeno zavrnila. Komunalni prispevek za legalizacijo in nadzidavo dveh garaž in izvedbo frčade na zemljiščih parc.št. 506/2, 507/1 in 507/17 k.o. L na dan 31. 3. 2003 tako po izpodbijani odločbi znaša 3.373.332,00 SIT. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je prvostopni organ komunalni prispevek izračunal in odmeril (pri) tožniku na podlagi 144. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02), na podlagi katerega je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture, ali ki povečuje priključno moč obstoječih priključkov. V obravnavanem primeru gre za legalizacijo dveh garaž in nadzidavo le-teh. Ker v obravnavanem primeru (pri)tožnik objekta sedaj legalizira, se sedaj na novo priključujeta na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture, zaradi česar je zavezanec za plačilo. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da pri izračunu komunalnega prispevka ni bil upošteval komunalni prispevek, ki ga je (pri)tožnik že poravnal in ostala potrdila o njegovih vlaganjih iz leta 1979, tožena stranka ugotavlja, da je KS Škofljica, Komisija za komunalne zadeve, urbanistično programiranje, varstvo naravnega okolja in urejanje naselja pri KS A, dne 12. 12. 1979 izdala potrdilo št. 256/79, da je (pri)tožnik za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc.št. 506/2 k.o. L vplačal komunalni prispevek za urejanje in izgradnjo komunalij na območju KS Škofljica v višini 77.556,70 din, s tem poravnal obveznosti iz naslova komunalnega prispevka in si pridobil pravico priključka na kanalizacijo (odplake), na odvod meteorne vode, kjer to zahtevajo terenske razmere, na glavno razvodno električno omrežje (visokonapetostno električno omrežje), na vodovodno konzumno mrežo ter ureditev in izvedbo glavnih stanovanjskih cest v makadamski izvedbi. Priključek za izgradnjo električnega nizkonapetostnega omrežja v višini 4.000,00 din je investitor poravnal 20. 2. 1979. Iz navedenega potrdila izhaja, da je (pri)tožnik poravnal komunalni prispevek za gradnjo svoje stanovanjske hiše, zato mu le-tega prvostopni organ ni upošteval pri odmeri komunalnega prispevka. Kljub temu je tožena stranka izdelala preračun vlaganj za obstoječo stanovanjsko hišo in ugotovila, da znaša delež vodovodnega omrežja pri obstoječi stanovanjski hiši 285.385,05 SIT, (pri)tožnikova vlaganja pa znašajo 375.844,34 SIT, zato je za ugotovljeno razliko v višini 90.459,29 SIT (ki jo upošteva kot del plačila v tem postopku odmerjene obveznosti) znižala s prvostopno odločbo sicer pravilno obračunani komunalni prispevek. (Pri)tožbeni ugovor, da javne razsvetljave na ulici ni, zavrača z ugotovitvijo, da je javna razsvetljava na tem območju zgrajena. V zvezi z ugovorom o upoštevani površini (bruto-neto) pojasnjuje, da se pri izračunu na podlagi 6. člena Odloka o plačilu komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 72/00, 102/00, v nadaljevanju: Odlok) med drugim upošteva bruto etažna površina objekta, ki se ugotovi iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Na podlagi 207. člena ZGO je z dnem uveljavitve tega zakona standard za izračunavanje površin in prostornin objektov iz četrtega odstavka 48. člena tega zakona standard SIST ISO 9836. Na podlagi teh standardov se bruto površine vsake etaže dobijo iz zunanjih dimenzij obodnih elementov v višini tal etaže. Ometi, fasadne obloge in parapeti so všteti. Bruto tlorisna površina stavbe je skupna površina vseh etaž stavbe. (Pri)tožnikove bruto etažne površine so bile povzete iz predloženih projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja in izračunane na opisani način s tem, da je bila v korist (pri)tožnika mansarda korigirana s faktorjem 0,75, balkoni in terase pa s faktorjem 0,25. Tudi gradbena parcela je določena v lokacijski dokumentaciji in znaša 690 m2. V njej je zajeta tudi obstoječa stanovanjska hiša, ki ni predmet odmere, zato je prvostopni organ sam izračunal pripadajočo gradbeno parcelo tako, da je izračunal bruto etažne površine obstoječega stanovanjskega objekta (171,72 m2) in bruto etažne površine obeh garaž z nadzidavo (270,99 m2), kar znaša skupaj 442,72 m2. Bruto etažna površina obeh garaž z nadzidavo v skupni bruto etažni površini predstavlja 61,21% in v istem odstotku določil gradbeno parcelo. 61,21% od celotne gradbene parcele (690 m2) znaša 422,36 m2. Pritožbeni ugovori so (razen v delu, ki se nanašajo na vlaganje v vodovodno omrežje) po presoji tožene stranke neutemeljeni, odločba pa pravilna in skladna z zakonom.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke in prvostopno odločbo o odmeri komunalnega prispevka razveljavi, toženi strani pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Prvenstveno poudarja, da v zadevi ne gre za legalizacijo garaž, saj sta bila objekta zgrajena na podlagi odločb o priglasitvi del iz leta 1998 in 1992. Vztraja pri ugovoru, da mu tožena stranka z izpodbijano odločbo ponovno zaračunava komunalni prispevek tudi za staro hišo, in ne le za nadzidavo z garažami. Nadalje meni, da glede na določbe 144. člena ZUreP-1 ni zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Tožnik je vodo in elektriko napeljal v garaži in drvarnico iz starega dela hiše, zaradi česar se ni povečala priključna moč obstoječih priključkov, vsekakor pa ne gre za nov priključek na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture. Komunalni prispevek za staro hišo pa je, kot že navedeno, plačal leta 1979. Javne razsvetljave na P. ulici ni, komunalni prispevek za cesto v makadamski izvedbi pa je že plačal, kljub temu, da so jo zgradili sami uporabniki te ulice. Nadalje je tožnik za sedanjo P. ulico sam prispeval 91 m2 svojega zemljišča, kar pri odmeri ni upoštevano. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka izračun izdelala na podlagi podatkov lokacijske dokumentacije. Površine zemljišča, ki iz nje izhajajo, zajemajo celotno površino vseh treh parcel, čeprav se legalizacija nanaša na bistveno manjše izmere in gre za povečanje stanovanjske površine le za 61 m2, pri čemer pa se to povečanje nanaša le na del parcele, za katerega komunalni prispevek v resnici še ni bil plačan, in sicer na parc. št. 507/17-gozd (61m2) in del parc. št. 507/1. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi z ugovori neupoštevanih vlaganj poudarja, da je le-te tožena stranka tožniku v pritožbenem postopku priznala v celoti. V zvezi z navedbami o tem, da je tožeča stranka garaži in drvarnico zgradila na podlagi odločb o priglasitvi zavrača ugovore kot nepomembne, saj je v obravnavanem primeru važno le, da tožnik namerava graditi, kar pomeni, da mora imeti dokaz o plačanem komunalnem prispevku. Navedba o tem, da se bo novo zgrajeni objekt priključil na napeljave iz že obstoječe stavbe, le potrjuje ugotovitev, da bo nadzidani objekt na napeljave priključen. V zvezi s površinami objektov, ki se pri izračunu upoštevajo, se v celoti sklicuje na obrazložitev svoje odločbe, enako glede javne razsvetljave. Glede predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke poudarja, da tožeča stranka tovrstnega dokaza v upravnem postopku, ki se ga je udeleževala, ni predlagala. Predlaga, da sodišče dokazni predlog, kot tudi dokaz s predloženo mapno kopijo in dokumenti, ki jih tožeča stranka v upravnem sporu predlaga prvič, zavrne kot tožbeno novoto.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka gornje navedbe tožene stranke prereka in v celoti vztraja pri tožbenih ugovorih in dokaznih predlogih. Predlog pa popravlja tako, da namesto razveljavitve sedaj predlaga odpravo izpodbijanih aktov. Z vlogo z dne 2. 6. 2004 sodišče obvešča o spremembah Odloka, po katerih je višina komunalnega prispevka znižana za polovico.

V zvezi s spremembo odloka je sodišče toženo stranko pozvalo k obvestilu o razlogih za navedeno spremembo in možnosti poravnave, ki pa jo je tožena stranka z vlogo z dne 17. 6. 2004 zavrnila.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov upravnih spisov ter na glavni obravnavi izvedenih dokazov z vpogledom tožbi priloženih listin, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena.

Po Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02) je komunalni prispevek plačilo dela stroškov opremljanja zemljišč z lokalno komunalno infrastrukturo, ki ga zavezanec za plačilo komunalnega prispevka plača občini. Določi se na podlagi programa opremljanja glede na stopnjo opremljenosti zemljišč s komunalno infrastrukturo in drugo infrastrukturo ter glede na priključno moč in zmogljivost komunalne infrastrukture v poselitvenih območjih. S plačilom komunalnega prispevka občina jamči zavezancu, da mu je omogočen priključek na lokalno komunalno infrastrukturo oziroma, da bo ta v določenem roku in obsegu, kot to določa program opremljanja, zgrajena in bo nanjo lahko svoj objekt priključil (143. člen). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture, ali ki povečuje priključno moč obstoječih priključkov (144. člen). Merila za odmero komunalnega prispevka določi minister za prostor, občina pa lahko skladno s temi merili določi podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (146. člen). Do izdaje izvršilnih predpisov na podlagi tega zakona se uporabljata, kolikor niso z njimi v nasprotju, Navodilo za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99) in Navodilo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99) (190. člen). Po 1. členu Navodila za izračun komunalnega prispevka predstavljajo osnovo za izračun komunalnega prispevka stroški prve izgradnje komunalne opreme, ki ima status javne infrastrukture in njenega priključevanja na ustrezna omrežja oskrbovalnih sistemov. Pri izračunu komunalnega prispevka je prispevek zavezanca za plačilo komunalnega prispevka lahko največ enak dejanskim stroškom, ki jih povzroči zgraditev komunalne opreme na določenem območju naselja, in ki v sorazmernem delu odpadejo na njegove stavbe oziroma stavbne parcele. Do uveljavitve programa opremljanja se komunalni prispevek izračuna tako, da se kot podlaga za izračun upoštevajo povprečni stroški izgradnje oziroma prenove komunalne opreme in njenega priključevanja na ustrezna omrežja oskrbovalnih sistemov. Gre za povprečne stroške komunalne opreme, ki se določijo kot povprečje stroškov opremljanja na kvadratni meter vseh stavbnih parcel v občini v predhodnem letu (2. odst. 8. člena Navodila). Podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka so določena v občinskem Odloku. V obravnavani zadevi je prvostopni organ tožniku skladno z zgoraj navedenimi predpisi komunalni prispevek za legalizacijo in nadzidavo dveh garaž odmeril na podlagi določb Odloka o plačilu komunalnega prispevka občine Škofljica (Uradni list RS, št. 72/00, 102/00, v nadaljevanju: Odlok). Pri izračunu je upošteval povprečne stroške opremljanja na kvadratni meter (1. odst. 5. člena in 10. člen), odstotek izkoriščenosti gradbene parcele, delež komunalne opremljenosti, prispevno stopnjo, faktor namembnosti ter strošek urbanistične in tehnične dokumentacije v skladu s 7. členom Odloka. Pri izračunu je skladno s 6. členom Odloka izhajal iz podatkov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (bruto etažna površina objekta) ter iz podatkov lokacijske dokumentacije (velikost gradbene parcele), ki ju je svoji vlogi za odmero komunalnega prispevka predložila tožeča stranka. Iz tega razloga tožeča stranka z ugovori, s katerimi izpodbija pravilnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ter lokacijske dokumentacije, v postopku, katerega predmet je presoja pravilnosti odmere komunalnega prispevka na navedeni podlagi, tudi v upravnem sporu ne more uspeti. Da bi tožena stranka prispevek odmerila v nasprotju z navedeno dokumentacijo, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Tudi ni utemeljen ugovor, da legalizacija in nadzidava objekta ne predstavlja podlage za odmero komunalnega prispevka, saj se le-ta obračunava v vseh primerih gradnje, za katero je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in gre za objekt, ki se priključuje na javno infrastrukturo, kar v obravnavanem primeru med strankama niti ni sporno, saj tožnik sam navaja, da bo dozidava na komunalno infrastrukturo priključena iz obstoječega objekta. Na ugovor, da se tožeči stranki ponovno obračunava prispevek v delu, ki se nanaša na obstoječo stanovanjsko hišo, je pravilno odgovorila že tožena stranka in se sodišče v tem delu le sklicuje na njene razloge. Dejstvo, da je območje občine A opremljeno z javno razsvetljavo, je med strankama nesporno. Nesporno je tudi, da P. ulica z javno razsvetljavo ni opremljena. Sporno tudi v upravnem sporu ostaja vprašanje, kako navedena dejstva vplivajo na odmero komunalnega prispevka. Opremljenost z javno razsvetljavo spada v kolektivno komunalno opremljenost zemljišča, enako kot to velja za asfaltiranost cestišč in parkirišča na celotnem območju občine A. Na tej podlagi tudi po presoji sodišča zemljišče šteje za kolektivno komunalno opremljeno, kolikor je kolektivno komunalno opremljeno območje občine (5. člen Odloka), ne glede na to, ali javna razsvetljava na posamezni ulici že zgrajena, ali ne. Tožbene navedbe, da je tožeča stranka prispevala del svojega zemljišča za gradnjo ceste, kar v postopku odmere ni bilo upoštevano, so tožbena novota, saj tožeča stranka v upravnem postopku ni uveljavljala tovrstnih vlaganj. Sodišče jih zato ni upoštevalo v skladu s 3. odstavkom 14. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Na tej podlagi je zavrnilo tudi izvedbo dokazov, ki jih je tožeča stranka prvič predlagala šele v upravnem sporu.

Po navedenem je bilo potrebno tožbo zavrniti kot neutemeljeno po 1. odstavku 59. člena ZUS.