Jedro

Sodišče je zaključilo, da je soposest stanovanja potekala na način, da je toženec o svojem nameravanem prihodu obvestil tožnico, ki je njegovo voljo spoštovala. Gre torej za način souporabe stanovanja in se obvestilo o uporabi nanaša na samo vsebino posesti, tožnica pa ima pravico do varstva soposesti na način in v obliki kot jo je imela pred motilnim ravnanjem. Zato je odločitev sodišča o vzpostavitvi v prejšnje stanje tudi v tem delu pravilna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v I., II. in V. točki izreka, potrdi.

II.Prva tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1.V tej motenjski pravdi je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), prvemu tožencu naložilo vzpostaviti prejšnje stanje tako, da tožnici izroči ključe stanovanja, da bo lahko nemoteno izvrševala soposest stanovanja v obsegu, kot jo je izvrševala pred odvzemom, ter da je prvi toženec tožnico dolžan ustno ali pisno obvestiti o terminu in trajanju uporabe stanovanja. Prvemu tožencu je tudi v bodoče prepovedalo, da s takimi ali podobnimi ravnanji, še posebej s samovoljno zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih stanovanja, tožnici ovira vstop v stanovanje (II. točka izreka). Zoper drugo toženko je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Ugotovitveni tožbeni zahtevek glede motenja tožničine zadnje mirne posesti, ter da je, če ji prvi toženec ključev ne bi izročil, upravičena sama zamenjati ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, je zavrglo (IV. točka izreka), in sklenilo, da sta tožnica drugi toženki, prvi toženec pa tožnici dolžna povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni naknadno (V. točka izreka).

2.Prvi toženec sklep izpodbija v obsodilnem delu, to je v I., II. in V. točk izreka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). V zvezi z I. točko izreka sklepa zatrjuje, da je tožnica tožbo razširila in dopolnila z drugo pripravljalno vlogo ter je šele takrat podala ugotovitveni del zahtevka. Sodišče takšne spremembe ne bi smelo dopustiti, saj sta ji toženca nasprotovala iz razloga, ker ne gre zgolj za spremembo istovetnosti zahtevka, temveč tudi za povečanje obstoječega zahtevka in uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Nadalje glede II. točke izreka sklepa navaja, da je do srečanja 21. 12. 2022 res prišlo, vendar ne tako, kot ga opisuje tožnica, kar bi sodišče z lahkoto ugotovilo, če bi izvedlo vse dokaze. Toženec ključavnice nikoli ni zamenjal, ampak pa jo je v septembru zgolj popravil, ker se je močno zatikala in ni delovala. Toženec uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaza z ogledom stanovanja. Sodišče bi se z ogledom lahko prepričalo, da tožnica v spornem stanovanju ne hrani nobenih svojih stvari ter ni sledi ali znakov njene soposesti. Sodišče bi moralo o dokaznem predlogu ogleda odločiti takoj in ga tudi izvesti, ne pa, da ga je zavrnilo šele dve leti in pol od zatrjevanega motilnega dejanja. To je tudi edini objektivni način, da bi se preverilo, ali je bila ključavnica res zamenjana. Ne drži, da bi se na prvi pogled videlo, da je bila ključavnica zamenjana, kot je izpovedala priča A. A., saj ostaja stara ključavnica ista vsa leta. Tudi barva je ista. Ker sodišče ni opravilo ogleda, je prekršilo načelo kontradiktornosti in s tem tožencu odvzelo pravico do izjave, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec nadalje navaja, da je tožničin zahtevek nesklepčen iz razloga, ker ni pojasnila, katero ključavnico na vhodnih vrati naj bi toženec sploh zamenjal, sodišče pa navedenega v dokaznem postopku ni preverjalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je tožencu tudi neutemeljeno naložilo, da mora tožnici izročiti ključe, saj jih očitno ima, glede na to, da ključavnica ni bila zamenjana. V nadaljevanju toženec izpodbija dokazno oceno glede posesti oziroma uporabe spornega stanovanja. Ponavlja, kot v postopku na prvi stopnji, da če je tožnica res izvajala soposest spornega stanovanja, jo je izvajala mimo toženčeve vednosti in na skrivaj. Toženec je vedel zgolj to, da stanovanje uporablja in vanj prihaja njegova sestra B. B. Nesprejemljivo je tudi stališče, da so vse priče tožničini ožji družinski člani, to so mati, mož in brat, ki jim je sodišče verjelo, kar kaže na pristransko sojenje. Predložene fotografije kažejo zgolj na tožničino nahajanje v stanovanju v smislu bolj kratkotrajnega obiska, ne pa v smislu izvrševanja posesti. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbo priče C. C. za verodostojno, saj je jasno, da so bile njene izjave naučene. C. C. je tudi nekonsistentno izpovedovala glede spornega škodnega dogodka. Toženec posebej izpodbija odločitev sodišča, da je v bodoče dolžan ustno ali pisno obvestiti tožnico o terminu in trajanju uporabe stanovanja. Takšna odločitev ne more biti del odločitve glede motenja posesti, še posebej ob predloženi darilni pogodbi, ki zaenkrat še ni razveljavljena in iz katere takšne obveznosti toženca ne izhajajo. Toženčeva uporaba in posest stanovanja zaenkrat temeljita na veljavnem pravnem naslovu, to je na služnosti stanovanja, ki je vpisana v zemljiško knjigo. Na koncu toženec izpodbija tudi odločitev v stroškovnem delu ter priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnica v odgovoru pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tem postopku ni sporno, da je tožnica toženčeva nečakinja, toženka pa njegova druga žena. Tožnica je predložila toženčevo oporoko z dne 20. 2. 2015 (A32) ter zatrjuje, da ji je z njo zapustil sporno stanovanje, naknadno pa je bilo dogovorjeno, da ji bo sporno stanovanje podaril in je bila v letu 2015 sklenjena darilna pogodba (A2). V času sklenitve darilne pogodbe je soposest spornega stanovanja že imela, kot je navedeno v 3. členu, pogodba pa je bila izvedena v zemljiški knjigi. Toženec si je z darilno pogodbo izgovoril dosmrtno brezplačno služnost stanovanja. Tožnica je sama ali s svojo družino sporno stanovanje uporabljala na način, da je v njega prihajala enkrat mesečno, bodisi službeno, ker je imela kot profesorica predavanja na fakulteti v D., bodisi privatno z možem in hčerko. V to stanovanje je prihajala tudi njena mati, sestra toženca, pa tudi toženec in njegova žena. Dogovor je bil vedno takšen, da je toženec tožnico obvestil, kdaj želi uporabljati stanovanje, kar je ona spoštovala in takrat stanovanja ni uporabljala, v ostalem pa je bilo stanovanje njej na razpolago. Zatrjuje še, da je bil način souporabe stanovanja takšen, da so tisti, ki so ga trenutno uporabljali, pospravili in svoje stvari odnesli s seboj. Tožničin brat je skrbel za stanovanje tako, da je urejal prispelo pošto. Takšen način uporabe je bil vse do decembra 2022, ko v stanovanje ni mogla več vstopiti zaradi zamenjane ključavnice.

6.Toženec nasprotno zatrjuje, da ključavnice ni zamenjal, ampak jo je samo popravil, ker se je zatikala, da darilne pogodbe nikoli ni sklenil, temveč je bil dogovorjen s tožničino materjo, svojo sestro, da podpišejo listine v zvezi s tem, da bo tožnica lahko postala lastnica po njegovi smrti, zato ga je tožnica prevarala in darilno pogodbo v sodnem postopku izpodbija, prav tako je podal kazensko ovadbo zoper njo. Če je tožnica stanovanje uporabljala, ga je uporabljala na skrivaj. Toženec namreč ni videl nobenih znakov uporabe. Tudi v tej smeri ga je prevarala. Toženec torej zatrjuje, da tožnica soposesti ni imela, pa tudi, da ni storil očitanega motilnega ravnanja.

7.Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v predložene listine in fotografije ter po po zaslišanju pravdnih strank, njihovih družinskih članov in prič C. C. ter E. E., svoje razloge za odločitev oprlo predvsem na izpovedbo priče C. C., da je bila tožnica tista, ki je stanovanje največ uporabljala, tako poslovno kot v privatne namene. Oprlo se je tudi na dejstvi, da je bila napisana oporoka ter sklenjena darilna pogodba, oboje v tožničino korist, na predložene fotografije, ki izkazujejo tožničino družino in njene stvari v stanovanju, ter na tožničino ravnanje ob trikratnem poplavljanju stanovanja, ko je izvedla obnovo. Ugotovilo je, da izpovedbe družinskih članov in prič potrjujejo tožničine trditve, nasprotno pa tožencu ni verjelo iz razloga, ker je svoje ugovore vezal predvsem na darilno pogodbo, za katero zatrjuje, da je nikoli ni sklenil po svoji volji. Ugotovilo je, da je tožnica v imela času motilnega ravnanja soposest stanovanja ter da je njeno soposest toženec motil z zamenjavo ključavnice. Pojasnilo je še, da je tudi posest pridobljena na silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja (vi, clam, precario) varovana, zato toženčevih trditev, da je tožnica posest izvajala na skrivaj, ni štelo za bistvene, a vendar se je tudi do tega ugovora opredelilo, in ga je zavrnilo kot neutemeljenega. Tožencu je naložilo vzpostavitev v prejšnje stanje ter prepoved bodočih motenj, zahtevek zoper drugo toženko pa je zavrnilo. V preostanku, to je v ugotovitvenem in izvršitvenem delu (da lahko tožnica sama zamenja ključavnico) je tožbo zavrglo. Zoper delno zavrženje tožbe in delno zavrnitev zahtevka se tožnica ni pritožila.

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen v pravnem in dejanskem pogledu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, konsistentna, natančna in povsem ustreza napotilu iz 8. člena ZPP. Sodišče je zadevo temeljito raziskalo ter se je izreklo o vseh trditvah in ugovorih pravnih strank. Sklep vsebuje jasne in razumne razloge o odločilnih dejstvih, obrazložitev sklepa pa povsem ustreza napotilom iz 324. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklepu sodišča prve stopnje ni treba ničesar dodati, prav tako mu ni očitati nobenih pomanjkljivosti ter ga iz tega razloga v izpodbijanem delu v celoti potrjuje. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, pritožbenemu sodišču vseh razlogov za takšno odločitev ni treba ponavljati in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb.

Glede spremembe tožbe

9.Drži, da je v drugi pripravljalni vlogi tožnica dopolnila tožbeni zahtevek s tem, da je dodala ugotovitveni zahtevek in zahtevek, da je, če ji toženca ne izročita ključev stanovanja, upravičena sama zamenjati ključavnico na vhodnih vratih stanovanja na stroške tožencev. Vzpostavitveni in prepovedni zahtevek pa dejansko nista bila v ničemer spremenjena. V tem delu gre najprej ugotoviti, da je tožnica podala ustrezne trditve v prvotni tožbi, kjer je natančno opisala motilno ravnanje. Zato sprememba tožbe oziroma dopolnitev tožbenega zahtevka kot ga imenuje tožnica (list. št. 83) ni bila prepozna, zahtevek pa je bil z dopolnitvijo določno oblikovan na podlagi trditev v prvotni tožbi. Poleg tega je sodišče tožbo v spremenjenem delu, to je v ugotovitvenem in izvršitvenem delu zavrglo in toženec glede spremembe tožbe ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo. Ta pritožbeni ugovor je zato neutemeljen.

Glede postopkovnih kršitev

10.Toženec zatrjuje, da imajo vhodna vrata dve ključavnici, da ključavnice ni zamenjal, ampak je eno od njiju zgolj popravil, ker se je zatikala, ter da tožnica soposesti stanovanja ni imela in njenih stvari oziroma stvari njenih družinskih članov v stanovanju ni bilo, kar vse bi sodišče lahko ugotovilo, če bi opravilo ogled stanovanja. Ker ogleda ni opravilo, je prišlo do relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa do absolutne bistvene kršitve postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti ter odvzete pravice do izjave. Pritožba pravilno ugotavlja, da je sodišče dokazne predloge, ki jih ni izvedlo, zavrnilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo, kar je v skladu z določili ZPP. Ogleda se ni odločilo opraviti. Iz zapisa naroka z dne 3. 2. 2025, na katerem je obravnavo zaključilo, izhaja, da je ob koncu naroka pooblaščenec tožencev "uveljavljal relativno bistveno kršitev" in se odpovedal pravici do zaključne besede. Takšno grajanje je po oceni pritožbenega sodišča prepavšalno, da bi bilo mogoče ugotoviti, kaj sta toženca sploh grajala, saj ni bilo obrazloženo, da grajata zavrnitev dokaza z ogledom in zakaj jo grajata. Tudi ni naloga pritožbenega sodišča, da ugotavlja, kaj sta sta toženca z zgoraj navedenim želela povedati. Takšno grajanje ni zadostilo zahtevam 286. člena ZPP.

13.Toženec nadalje izpodbija sklep kot nepravilen in nezakonit, ker tožnica ni pojasnila oziroma specificirala trditev o tem, katero ključavnico od obeh na vhodnih vratih naj bi zamenjal, sodišče pa navedene okoliščine ni raziskalo. Iz tega razloga je zahtevek nesklepčen, prav tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče po vpogledu v izrek sklepa ugotavlja, da so bili priznani zahtevki ustrezno postavljeni in sklepčni. V vzpostavitvenem delu zahtevka je tožencu naloženo, da tožnici izroči ključe za vhodna vrata, da bo imela nemoten vstop v sporno stanovanje in bo lahko nemoteno izvrševala soposest v obsegu, kot jo je izvrševala pred motilnim ravnanjem. Navedeno pomeni, da ji mora toženec izročiti ključe ene ali obeh ključavnic, pač na način, da bo v stanovanje lahko prišla. Samo dejstvo, katero ključavnico je pri tem zamenjal, ni bistveno. Toženec sicer zatrjuje, da ni zamenjal nobene ključavnice, ampak da je eno samo popravil, torej bo v tem primeru, kar vzpostavitveni del zahtevka prav tako pokriva, moral ključavnico popraviti ponovno tako, da bo tožnica v stanovanje lahko vstopila. Enako velja za prepovedni del zahtevka, ta se nanaša na podobna ravnanja, le primeroma je izpostavljena samovoljna zamenjava ključavnice na vratih, generalno pa je navedeno, da mora prenehati z vsemi dejanji, ki bi tožnici lahko ovirali vstop v stanovanje, kar prav tako pokriva eno ali obe ključavnici. Ugotovitveni zahtevek, s katerim je tožnica zatrjevala zamenjavo ključavnice je bil zavržen, po oceni pritožbenega sodišča pa prav tako ustrezno oblikovan. Pritožbeni očitki o nesklepčnosti zahtevka in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s tem so ob povedanem neutemeljeni.

Glede dokazne ocene

14.V preostanku pritožbe tožnik neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Drži, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbe družinskih članov, to je tožničine matere, moža in brata, ki so bile nasprotne izpovedbam tožencev. Dejstvo je, da imajo družinski člani v postopku lahko interes za izid pravde, torej, da lahko izpovedujejo eni ali drugi stranki v korist. Dejstvo je tudi, da so bili v tem konkretnem primeru neposredno vpleteni pravdne stranke in družinski člani kot ožje sorodstvo, kar pomeni, da je sodišče imelo v pretežnem delu na razpolago le njihove izpovedbe. Zaslišanju družinskih članov se sodišče prve stopnje tako ni moglo izogniti. Je pa bila dolžnost sodišča, da je ob upoštevanju morebitnih interesov v pravdi njihove izpovedbe ustrezno dokazno ocenilo. To je tudi storilo in jih je soočilo z drugimi izvedenimi dokazi v okviru celovite dokazne ocene. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so izpovedbe družinskih članov že same po sebi pristranske in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Ob takšnem stališču pritožbe sodišče ne bi smelo upoštevati niti izpovedbe druge toženke, ki je šla v tožnikovo korist, pa jo je pravilno upoštevalo in dokazno ocenilo.

15.V konkretnem primeru je sodišče svojo odločitev prvenstveno oprlo na neodvisno pričo, to je sosedo C. C., ki je bila v korektnih odnosih tako s tožnico in njeno družino, njeno materjo in bratom, kot tudi s tožencem. Ta priča je jasno izpovedala, da je stanovanje največkrat uporabljala tožnica, ko je prišla v D. poslovno ali privatno s svojo družino. Pritožbeno sodišče je v njeno izpovedbo vpogledalo in ugotavlja, da je bila ta priča z uporabo spornega stanovanja vsestransko seznanjena, saj jo je neposredno zaznavala. Ta priča je izpovedala tudi, da tožnica stanovanja nikakor ni uporabljala na skrivaj, kot prvi toženec izpostavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot bistveno upoštevalo izpovedbo te priče, tožnica in njeni družinski člani pa so to izpovedbo potrdili. Nasprotno toženca zgolj s svojima nasprotnima izpovedbama tudi pritožbenega sodišča nista prepričala.

16.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo predložene fotografije in ne držijo pritožbene navedbe, da izkazujejo zgolj tožničin kratkotrajen obisk v stanovanju. Pritožbene navedbe, da se v stanovanju niso nahajale tožničine potrebščine, pa je neutemeljeno že iz tega razloga, ker je sodišče način uporabe stanovanja v 23. točki obrazložitve, kot je povzeto zgoraj, pravilno ugotovilo. Pritožba takšnih ugotovitev konkretno ne izpodbija. Pritožbene navedbe, da je dokaj jasno, da je bila izpovedba priče C. C. naučena, so pavšalne do te mere, da jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje zato tožencu pravilno ni verjelo, da naj bi tožnica s svojo družino stanovanje uporabljala na skrivaj, pa tudi, če bi ga uporabljala na takšen način, je vi, clam, precario (so)posest varovana skladno s 33. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ), zato tudi ta tožnikov ugovor ni utemeljen. Dokazna ocena sodišča je pravilna in je pritožbene navedbe niso mogle izpodbiti.

Glede obveščanja

17.V drugem odstavku II. točke izreka je sodišče tožencu naložilo, da je dolžan v bodoče ustno ali pisno obvestiti tožnico o terminu in trajanju uporabe stanovanja. Toženec navedeno izpodbija z navedbo, da takšna odločitev v zvezi z motenjem p0sesti ni dopustna, še posebej iz razloga, ker zaenkrat darilne pogodbe še ni izpodbil, v njej pa ima izgovorjeno služnost stanovanja, ki je tudi vpisana v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta tožencu naložena obveznost res ni običajna v pravdah zaradi motenja posesti. Vendar pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo v 29. točki in te razloge pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Sodišče je zaključilo, da je soposest navedenega stanovanja potekala na način, da je toženec o svojem nameravanem prihodu obvestil tožnico, ki je njegovo voljo spoštovala. Gre torej za način souporabe stanovanja in se obvestilo o uporabi nanaša na samo vsebino posesti, tožnica pa ima pravico do varstva soposesti na način in v obliki kot jo je imela pred motilnim ravnanjem. Zato je odločitev sodišča o vzpostavitvi v prejšnje stanje tudi v tem delu pravilna.

18.Ob povedanem sodišče ugotavlja, da niti pritožbene trditve, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava niso podane, zato je toženčevo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v I., II. in V. točki potrdilo (2. točka 365. člena v povezavi s 353. členom ZPP).

19.Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi svoje pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, to je 375 točk, kar znaša 225 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 4,5 EUR, skupaj 229,5 EUR, 22 % DDV znaša 50,49 EUR, stroški skupaj pa 279,99 EUR. Tožnici pritožbeni stroški za poročilo stranki v višini 50 odvetniških točk ne gredo, saj je navedeno vsebovano v postavki odgovora na pritožbo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 286, 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.