Tožena banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti pri sklepanju dolgoročne stanovanjske kreditne pogodbe v CHF. To je v povezavi z dejstvom, da je neustrezno predstavljeno tveganje bremenilo zgolj kreditojemalca, v trenutku sklenitve pogodbe ustvarilo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank. Kreditojemalec je tako prevzel neomejeno valutno tveganje, ne da bi o tem - zaradi toženkine opustitve dolžnega ravnanja - sprejel informirano odločitev. Zaradi tega je pogodbeni pogoj v nasprotju z vestnostjo in poštenjem in zato ničen. Samo delna ničnost pogodbe, za kakršno si prizadeva banka, ni mogoča: kaj takega bi v resnici pomenilo spremembo pogodbe, zraven tega taka rešitev ne bi imela v evropskem potrošniškem pravu čvrsto zasidranega odvračilnega učinka.
I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II.Tožena stranka mora tožeči v 15 dneh stranki plačati 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost med pravdnima strankama sklenjene kreditne pogodbe, ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju pogodbene terjatve s hipoteko in neveljavnost zemljiškoknjižnih vpisov hipoteke ter neposredne izvršljivosti, odredilo njun izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.¹ Odločilo je še, da mora toženka tožniku povrniti njegove pravdne stroške, sklepa o višini stroškov še ni izdalo. Nosilno stališče sodbe je, da toženka kot kreditodajalka tožnika kot potrošnika, ki je vzel dolgoročni stanovanjski kredit v tuji valuti (CHF), ni ustrezno opozorila na možnost, da lahko realno pride do zelo velikega znižanja vrednosti EUR in povečanja tujih obrestnih mer ter s tem do tako znatnega povečanja anuitet in glavnice kredita, da jih bo morda težko nosil. Ker torej ni dovolj skrbno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, glavni pogodbeni pogoj krši načelo vestnosti in poštenja, zato je nična tako kreditna pogodba kot pogodba o zastavi nepremičnine.
2.Toženka sodbo izpodbija iz vseh razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku². Predlaga njeno spremembo, tako da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov, podrejeno pa, naj odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj se ne bi opredelilo do številnih argumentov toženke in njenih dokazov (ter tako storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. ter 25. člena Ustave). Prezrlo naj bi naslednje toženkine trditve: (i) Kreditna pogodba je, če je sporni pogodbeni pogoj nepošten, samo delno in ne v celoti nična (in to pravno stališče argumentira); (ii) sporni pogodbeni pogoj temelji na obveznih določbah nacionalnega prava v smislu drugega odstavka 1. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva), zato je uporaba Direktive in z njo povezane prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) izključena (ob tem toženka zelo obširno izpeljuje, zakaj se dolžnost informiranja presoja le ob upoštevanju obveznih določb posebnega Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK)); (iii) da navedbe tožnika o CHF kot valuti varnega zavetja niso dokazane; (iv) sporni pogodbeni pogoj je dogovorjen posamično in zato zanj ne velja ne Direktiva ne Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). Toženka z dveh vidikov polemizira s pravno presojo sodišča o neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti: (i) standard obsega pojasnilne dolžnosti naj bi sodišče prve stopnje z zahtevo po numeričnem in grafičnem prikazu ter predstavitvi "črnega scenarija" materialnopravno narobe razlagalo, kajti pojasnilna dolžnost je lahko izpolnjenja na kakršen koli način (sklicuje se na pravno literaturo, odločbe SEU in USRS ter odstopanje slovenskega potrošnika od vzhodnoevropskih, ki so zasnovali prakso SEU, in na odstopanje kreditnih pogodb v CHF od kompleksnih finančnih instrumentov); (ii) sodna razlaga je nesprejemljivo retroaktivna. Toženka napada tudi dokazno oceno, prek katere je sodišče prišlo do spoznanja o opustitvi ustreznega pojasnila. Zdi se ji v neskladju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ker nekritično sledi tožnikovi izpovedi (pritožba citira posamezne dele in polemizira z njihovo verodostojnostjo) in ker je glede izpovedi bančne svetovalke A. A. izjemno pomanjkljiva. Opozarja na protispisnost ugotovitve, da toženka ni trdila, da bi naredila izračune za primer velikega zvišanja tečaja CHF. Predvsem se toženka ne strinja z ugotovitvami sodišča, da je kredit predstavila kot ugoden in varen ter zagotovila, da ne bo bistvenih sprememb. Citira dele izpovedi bančne svetovalke, v katerih sama prepozna pojasnilo o vplivu zelo velike depreciacije in povečanja tuje obrestne mere. Poudarja ujemanje te izpovedi s prezrtimi zapisniki izpovedi drugih bančnih svetovalcev in pričanjem B. B., in opozarja na pomen pogodbene klavzule o prevzemu tveganj in o možnosti predčasnega plačila oziroma konverzije ter notarjev pouk. Slednjič toženka nasprotuje materialnopravni razlagi, da je za nepoštenost pogodbenega pogoja dovolj že ena od štirih alinej iz 24. člena ZVPot³ (tu opisuje, zakaj mora poleg nasprotovanja načelu dobre vere obstajati tudi znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank) in da je sodišče napačno sklepalo o odsotnosti toženkine dobre vere. S tem v zvezi se med drugim sklicuje na judikata II Ips 32/2020 in II Ips 137/2018 in trdi, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi bilo že ob sklenitvi pogodbe zaradi toženkinih pomanjkljivih informacij v pogodbo vgrajeno neravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih. Tožnik naj namreč ne bi trdil in dokazal, da je toženka z zadostno stopnjo gotovosti vedela (ali bi morala vedeti), da so znatne spremembe tečaja realne ali celo pričakovane. Sodišče prve stopnje pa naj bi: (i) sklep o učinku švicarskega franka kot valuti varnega zavetja privzelo iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 in se tako sklicalo na dejanske ugotovitve drugega sodišča, glede katerih se toženka ni mogla opredeliti in ki jih tožnik v pričujočem postopku ni dokazal (z izvedencem); (ii) prezrlo navedbe, s katerimi je toženka to stališče izpodbijala in opozorila na unikatnost velikega padca 2015 ter njegovo nepričakovanost tudi za bančnega strokovnjaka (vedela je le, da se tečajno razmerje lahko spremeni, kar pa je moral in mogel vedeti tudi tožnik, saj je bil na to opozorjen); (iii) se neutemeljeno sklicevalo na poročila oziroma opozorila Banke Slovenije (ker v njih ni konkretnih podatkov, ki bi jih morala toženka dajati ob sklepanju pogodb, ali podatkov, ki bi kazali na valutno razmerje v prihodnosti in tudi ne usmeritev ali navodil, kako izvesti pojasnilo), sploh pa je toženka v tem primeru upoštevala priporočila.
3.Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Najprej pritožbeno sodišče v splošnem pojasnjuje, da sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ni izdalo oziroma obrazložilo na način, ki bi bil v katerem koli odločilnem delu protisloven in bi se je ne dalo preizkusiti. Jasno je, kako je odločilo in zakaj - na podlagi katerih dejstev in pravnih norm je to storilo. Zato izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se je prvostopenjsko sodišče - bodisi izrecno bodisi implicitno - opredelilo do vseh odločilnih toženkinih trditev in naziranj. Čemur nadeva toženka videz umanjkanja opredeljevanja, je, kot je mestoma konkretneje prikazano v nadaljevanju te obrazložitve, v svojem bistvu njeno nestrinjanje s pravnimi stališči sodišča ali z njegovimi ugotovitvami dejanskega stanja. Zato tudi očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek o t. i. protispisnosti (procesnopravne) ugotovitve sodišča, da toženka ni niti trdila, da bi naredila izračune za primer velikega zvišanja tečaja CHF - to namreč ni pravno odločilno. Ključno je, da tovrstnih izračunov v svoji izpovedi ni potrdila niti bančna svetovalka, ki je v imenu toženkine pravne prednice sklepala pogodbo s tožnikom, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.
6.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da uporaba Direktive (na podlagi njenega drugega odstavka 1. člena)⁴ v primeru pogodbe, kakršna je obravnavana, ni izključena. S tem je implicite zavrnilo nasprotno pravno tezo toženke. Zakaj Direktiva ni izključena, je poglobljeno izreklo že Vrhovno sodišče kot precedenčno sodišče v sklepu II Ips 37/2023, zgoščeno je ponovilo denimo v sklepu II Ips 69/2023. Ker vsi tam izrečeni argumenti veljajo tudi za obravnavani primer, je razlagalna dolžnost sodišča zožena. Zadošča lakonično pojasnilo, da se pogodbeni pogoj kreditne pogodbe ne opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, kajti ne temelji le na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK, marveč tudi na načelu vestnosti in poštenja. Glede dispozitivne zakonske vsebine pa 371. člen Obligacijskega zakonika⁵ (načelo monetarnega nominalizma) in 372. člen OZ (valorizacija denarnih obveznosti) ne določata sama po sebi pravic in obveznosti iz pogodbe, pač pa pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Pravkar zapisano pove, da se pogodbeni pogoj ne opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo. Že samo zato uporaba Direktive (in s tem sodne prakse SEU o postroženi pojasnilni dolžnosti) ni izključena. Vrhovno sodišče pa je v citiranih odločbah utemeljilo še dodatne razloge, zaradi katerih presoja po Direktivi ni izključena in ki se vsi prilegajo tudi pričujočemu primeru kredita v CHF. Gre za naslednje: (i) valutna klavzula ni edina vsebina pogodbenega pogoja, temveč z opiranjem na splošno obligacijsko določbo zgolj (so)določa njen predmet; (ii) v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK se uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše, to je ZVPot kot lex specialis, po slednjem pa je presoja nepoštenosti mogoča.
7.Prvostopenjsko sodišče je izrecno, sklicujoč se na stališče Vrhovnega sodišča iz odločbe II Ips 195/2018 in SEU iz odločbe C-186/16, pojasnilo, zakaj spornega določila o vračilu kredita v CHF v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti za posamično dogovorjeni pogoj, ki ne bi bil podvržen presoji nepoštenosti v luči Direktive. Prav je obrazložilo, gre za tipsko obliko pogojev, ki jih je banka pripravila vnaprej in enostransko.
8.Utemeljeni niso niti očitki o nedopustni retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti. Kot je Vrhovno sodišče utemeljilo v precedenčni sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, vsebina dolžnega pojasnila (dolžnost razkritja bistvenih značilnosti pogodbe, ki so toženki kot strokovnjakinji morala biti znana, kreditojemalcu kot potrošniku pa niso bila) korenini v načelu vestnosti in poštenja in tega je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi obravnavane pogodbe. Sodišča so z razlago, kako bi bila banka kot dobra strokovnjakinja mogla in morala ravnati v času sklepanja pogodbe, le napolnila pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.
9.Neutemeljena je toženkina polemika s stališčem sodišča o standardu dolžnega pojasnila banke in z njegovo presojo, da toženka ni dokazala izpolnitve tega standarda pri sklenitvi pogodbe s tožnikom. Novejša in nadgrajena praksa, ki je bila na podlagi sodb SEU v zadevah Paribas⁶ vzpostavljena s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ter razčlenjena in utrjena z njegovimi nadaljnjimi odločbami,⁷ je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Ta standard zahteva konkretno opozorilo potrošniku na realno možnost, da lahko pride v dolgotrajnem obdobju odplačevanja kredita do zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov), v kateri potrošnik prejema dohodke, in dviga tujih obrestnih mer, tako da mesečnih obveznosti morda ne bo mogel več izpolnjevati (t. i. črni scenarij).
10.Glede na izoblikovana stališča Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o vsebini dolžnega pojasnila ni dovolj potrošniku omogočiti razumeti zgolj, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi razumeti dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in dejstvo, da mu bo izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Tako za presojo o izpolnjenosti te obveznosti ni odločilno, kar naj bi izhajalo iz toženkinih listin, ustnih in pisnih pojasnil, za katere pritožba meni, da jim je sodišče prve stopnje napak odreklo pomembnost. Ni namreč ključno, koliko razgovorov je bilo opravljenih pred sklenitvijo pogodbe, niti koliko časa je imel kreditojemalec na razpolago za razmislek; ne zadostuje vedenje, da plače ne prejema v tuji valuti, (grafična) predstavitev preteklega gibanja tečajnega razmerja, predstavitev alternativne kreditne ponudbe, podpis izjave o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, seznanjenost možnosti konverzije pogodbe, odsotnost izrecnih (zavajajočih) zagotovil s strani banke o relativni stabilnosti tečaja ali zgolj manjših spremembah in opozorilo na možnost spreminjanja anuitete in glavnice zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, ne da bi bila ponazorjena materializacija tovrstnega tveganja.⁸ Ne zadošča torej abstraktno zavedanje tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov. Banka mora dati informacije, na podlagi katerih se je kreditojemalec mogel zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Način, na katerega kreditodajalec izvede zahtevano pojasnilo, res ni določen, vendar mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na višino obrokov in glavnice.⁹
11.Banka je profesionalna kreditna in širše finančna institucija, opremljena s širokim naborom znanj, veščin in izkušenj za izvajanje - tudi kreditne - dejavnosti s poglobljenim razumevanjem in varno.¹⁰ Brez posebnega izvedenskega znanja ekonomske/bančno-finančne stroke je tako jasno, da je dolžnost skrbne banke kot finančne in kreditne strokovnjakinje zavedanje, da lahko kadar koli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek (denimo gospodarska kriza), ki bo imel pomemben vpliv na valutno razmerje in potencialno pomembne posledice za jemalce kredita v tuji valuti.¹¹
Toženka se je bila kot strokovnjakinja torej dolžna zavedati splošne in neomejene tveganosti zaradi realne možnosti nastopa za valutno oscilacijo usodnih dogodkov. Tega, kot sodišča venomer ponavljajo, ni prav enačiti z (ne)napovedljivostjo konkretnega dogodka, kar v bistvu počne toženka s sklicevanjem na nepričakovanost velikega padca leta 2015 in učinkov CHF kot valute varnega zavetja. Ker se je bila toženka dolžna zavedati opisane tveganosti že ob sklepanju pogodbe, je brezpredmetno njeno pojasnjevanje namena dokumentov Banke Slovenije in poudarjanje, da ji ti niso nalagali konkretnih pojasnilnih obvez. V vsakem primeru pa ti dokumenti - sploh tisti, ki jih je toženka poznala v času sklenitve sporne pogodbe - izpričujejo, da je mogla in morala vedeti za možnost zelo znatnih valutnih nihanj. Ta sklep neodvoumno izhaja iz naslednjega Poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz junija 2005: "...<em>za komitente […] lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je švicarski frank trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo</em>."
12.Sodišče ni kršilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP - kaj šele v taki razsežnosti, da se prvostopenjske sodbe ne bi dalo preizkusiti ali da bi kaj pravno odločilnega ostalo prezrto. Ne drži namreč, da njegova dokazna ocena o odločilnih dejstvih ne bi bila vestna, skrbna in analitično sintetična.
13.V dokaznem postopku je sodišče zaslišalo vse neposredne akterje sklepanja sporne pogodbe: tožnika, tožnikovo ženo - porokinjo in bančno svetovalko A. A., poleg njih pa še direktorja poslovanja toženkine pravne prednice Banke C. B. B. Ko se sodišče prve stopnje ob tem niti z besedo ni dotaknilo zapisnikov v drugih pravdah zaslišanih oseb - bančnih svetovalcev, ki so v imenu pravne prednice toženke sklepali kreditne pogodbe z drugimi kreditojemalci, ni kršilo toženkine pravice do izjavljanja. S temi dokaznimi sredstvi bi sodišče lahko odkrivalo le indična dejstva (o tem, kako so ravnali drugi svetovalci pri sklepanju pogodb z drugimi kreditojemalci in o tem, kakšna navodila so imeli). Vendar je sodišče izvedlo (tudi toženkine) dokaze o obstoju neposredno pravno odločilnih dejstev (torej o tem, kaj konkretno je tožnikoma dejala bančna svetovalka, ko je z njima sklepala pogodbo, oziroma kaj je sama običajno pojasnjevala kreditojemalcem). V teh okoliščinah seveda ni pomembno niti, kako so ravnali drugi svetovalci, niti, ali bi bila nemara morala A. A. glede na prejeta navodila ravnati kako drugače.
14.Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovljenih pravno pomembnih dejstev, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje v metodološko korektnem dokaznem postopku. Ključna pravno odločilna dejanska prvina sodbe: da toženka tožnika ni opozorila na realno možnost neomejenih velikih zanj obremenjujočih sprememb (tečaja in obrestne mere), tudi po oceni prvostopenjskega sodišča prepričljivo izhaja že iz izpovedi toženkine tedanje bančne svetovalke same. To drži, čeravno je ta priča povedala tudi, kar iz njene izpovedi izbere pritožba, med drugim tole: (i) da se je vedelo, kakšen bo seštevek obresti, ne pa, "po kakšni dni bo kdaj obrok", ta neznanka je bila in na to tveganje so opozarjali; (ii) da ni nikogar napeljevala na franke in ni nikomur rekla, da je to boljše, da si tega ne bi upala reči in da niso zavajali, da bo ugodno, ter da je sama, če je bila vprašana, rekla, da bi ona vzela evre, ker je ziheraš; (iii) da so poudarili, da je obrok odvisen od tečaja in da je rekla, naj bodo pazljivi, ker če obrok naraste na višino, kolikor je obrok za kredit v EUR, to še ni nič hudega, če pa gre to naprej, pa ni več nujno ugodno in takrat je možno spremeniti kredit v evre; (iv) da je vsakomur pokazala grafe preteklega gibanja tečaja. A sodišče prve stopnje je, kot zapoveduje dokazno pravo, (med drugim) pravkar opisane dele izpovedi ovrednotilo v kontekstu z drugimi v prvostopenjski sodbi povzetimi pasusi te priče, med drugim naslednjimi: (i) imeli so navodila, da ne smejo strankam govoriti za naprej, kako bo; (ii) strank niso opozarjali, da lahko pride do znatnih sprememb, ker tega niso vedeli, na vprašanje, ali so to pojasnili kreditojemalcem, pa je priča odgovorila, da "na to ne more odgovoriti zdaj tako detajlno"; (iii) na banki so tudi njej dajali občutek, da je Švica stabilna in je bil popolni šok, kako se je potem to zgodilo, ko je tečaj naenkrat poskočil, tega ni nihče vedel, tudi ona ne; (iv) je pošteno rekla, da je seštevek obresti manjši pri frankih, se pravi, skupaj vrnjeno banki pri frankih je manj kot v evrih, to je stranke potegnilo in je bilo mikavno.
15.Sprejemljiv je dejanski sklep prvostopenjskega sodišča, da si je na podlagi opisanega ravnanja bančne svetovalke tožnik lahko ustvaril vtis, da je kredit ugoden in dovolj varen. A to niti ni odločilno. Ključno je, da v opisani izpovedi svetovalke A. A. zajeto abstraktno pojasnilo o možnosti spremembe tečaja CHF (usmerjeni v primerjavo ugodnosti obroka z evrskim) ne pomeni izpolnitve kvalificiranega standarda pojasnilne dolžnosti. Ne pomeni je niti, ko pojasnilu o abstraktni možnosti spremembe prištejemo še: (i) svetovalkin prikaz preteklega gibanja tečaja; (ii) seznanjenost tožnika z možnostjo konverzije¹²; (iii) notarjev pouk o pomenu sklenjenega posla; (iv) pogodbeno klavzulo o kreditodajalčevem prevzemu tveganj. Zakaj je tako, je bilo zgoščeno pojasnjeno v 1o. točki te obrazložitve, bolj poglobljeno pa v tam citiranih javno objavljenih precedensih.
16.Prav je sodišče prve stopnje obrazložilo, da skladno s sodno prakso kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev profesionalne skrbnosti in s tem kršitev načela vestnosti in poštenja ter dobre vere. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost zato pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja o valutni klavzuli (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošteni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).¹³
17.Toženka temu pravnemu stališču nasprotuje, sklicujoč se na zdaj že preseženo sodno prakso Vrhovnega sodišča in mnenja teorije (o tem, kako drugače je treba razlagati določbe ZVPot in odnos te razlage do Direktive). Njena bistvena teza je, da pogodbeni pogoj ne more biti nepošten, če poleg nasprotovanja načelu dobre vere ni tudi znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank, in da je sodišče napačno sklepalo o odsotnosti toženkine dobre vere.
18.Vrhovno sodišče se je v precedenčni sodbi II Ips 8/2022 med drugim opredelilo do razmerja med obsegom potrošniškega varstva iz 3. člena Direktive in tistim iz 24. člena ZVPot. Upoštevajoč tudi sodbo SEU v zadevi C-405/21 je prav uporabiti standarde slovenskega prava, ki potrošniku zagotavljajo višje varstvo. 24. člen ZVPot namreč uzakonja štiri alternativne razloge, izmed katerih lahko že vsak sam povzroči ničnost.¹⁴ Res pa je dobra vera (=načelo vestnosti in poštenja) - ki je samostojen razlog nepoštenosti v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot -, obenem neločljiv del tudi prvih treh alinej 24. člena ZVPot.
19.Prav to je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Tožniku ni bilo ustrezno, torej s profesionalno skrbnostjo, pojasnjeno, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride in se odrazi tako v znatnem povečanju posameznega obroka kot tudi glavnice oziroma višji ceni kredita. To je v povezavi z dejstvom, da je neustrezno predstavljeno tveganje bremenilo zgolj tožnika, že v trenutku sklenitve pogodbe ustvarilo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Tožnik je prevzel neomejeno valutno tveganje, ne da bi o tem - zaradi toženkine opustitve dolžnega ravnanja - sprejel informirano odločitev. Zaradi tega je pogodbeni pogoj v nasprotju z vestnostjo in poštenjem in zato ničen. Ker je nična Kreditna pogodba, je nična tudi njej akcesorna hipotekarna pogodba, zato sta vpisa hipoteke in njene neposredne izvršljivosti neveljavna, kot je prav razsodilo sodišče prve stopnje.
20.Čeprav sodišče prve stopnje tega res ni izrecno argumentiralo, se da iz njegove nosilne pravne utemeljitve razumeti, da potrošnikovega položaja ne more ozdraviti že delna ničnost. Toženkino prizadevanje, da skladno z 88. členom OZ zadevna kreditna pogodba ostane v veljavi kot kredit v EUR, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno.¹⁵ Kaj takega bi namreč v resnici pomenilo nadomestitev glavnega predmeta pogodbe in s tem spremembo pogodbe, zraven tega taka rešitev ne bi imela v evropskem potrošniškem pravu čvrsto zasidranega odvračilnega učinka. Sporna kreditna pogodba je namreč kredit v tuji valuti in določilo o valuti je glavni predmet pogodbe, saj bistveno opredeljuje pogodbene pravice in obveznosti strank.¹⁶ Po presoji SEU je možnost prilagoditve pogodbe, tako da se ničen nepošteni pogoj vsebinsko spremeni, v nasprotju s ciljem Direktive; večkrat je izreklo, da je pogoj v zvezi z valutnim tveganjem opredeljen kot glavni predmet pogodbe in se v primeru njegove nepoštenosti ohranitev veljavnosti pogodbe ne zdi pravno mogoča oziroma se zdi negotova.¹⁷ In še, da takšna sprememba ne omogoča vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, predvsem ne zasleduje odvračilnega učinka.¹⁸
21.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Te torej niso utemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.
22.Toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je nanjo vsebinsko odgovoril. Torej mu mora toženka povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife (zahtevanih 1000 odvetniških točk ali 600 EUR), pavšal za odvetnikove izdatke (2 % od 1000 točk ali 12 EUR) in 22 % DDV (134,64 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 746,64 EUR, mora toženka tožniku povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).
-------------------------------
1¹ Z odločbo, poimenovano sodba in sklep, je poleg tega še ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnik "zahteval", naj sam plača toženki 9.113,55 EUR (kolikor je še manjkalo, da bi toženki povrnil glavnico, ki jo je od nje prejel). Ta odločitev je vsebovana v prvem odstavku izreka sodbe in sklepa in ni predmet pritožbenega izpodbijanja, izpodbijana sodba pa je vsebovana v drugem sklopu izreka sodbe in sklepa, in sicer v njegovih I. in II. točki.
2² Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl - v nadaljevanju ZPP.
3³ S tem v zvezi se sklicuje tudi na pritožbi priloženo pravno mnenje prof. Možine o pojmu nepoštenosti pri sodni presoji pogodbenih določil na podlagi 23. in 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov ter pomenu sodbe SEU C-405/21.
4⁴ Ta se glasi: "<em>Določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, zlasti na področju prometa</em>."
5⁵ Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - OZ.
6⁶ Sodbi C-776/19 do C-782/19 in C-609/19, obe z dne 10. 6. 2021.
7⁷ II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 in II Ips 69/2023 z dne 20. 3. 2024.
8⁸ Tako VSL sodba II Cp 132/2025 z dne 16. 10. 2025.
9⁹ Glej odločbe US RS Up-14/21, 34. točka obrazložitve, Up-317/21, 13. točka obrazložitve, in Up-54/19, 18. do 20. točka obrazložitve ter odločbe VS RS II Ips 8/2022 (63. do 67. in 70. točka obrazložitve), II Ips 54/2023 (17. do 18. in 23. do 33. točka obrazložitve), II Ips 56/2023 (12. in 18. do 21. točka obrazložitve), II Ips 72/2023 (14. in 15. točka obrazložitve), II Ips 62/2023 (29. točka obrazložitve), II Ips 69/2023 (23. do 27. točka obrazložitve).
10¹⁰ Prim. zahteve, ki jih 35. člen ZBan-3 določa za člane upravljalnega odbora banke in ki jih je določal 34. člen ZBan-1, veljaven v času sklenitve zadevne kreditne pogodbe.
11¹¹ Denimo sodba VSRS II Ips 8/2022, 69. - 71. točko obrazložitve, in sklep VSRS II Ips 37/2023, 50. točka obrazložitve, ter mnoge druge.
12¹² Celo bančna svetovalka A. A. je povedala, da refinanciranje kredita "ni hec" in za stranke ni mikavno, ker je treba zaprositi za nov kredit ter plačati vse znova. O nezadostni zaščiti konverzije, ki se vselej nanaša le na vnaprejšnja tveganja, tudi če jo banka stimulira z odpustkom določenih stroškov, tudi VSL sodba I Cp 1974/2024 z dne 5. 9. 2025, 40. točka obrazložitve.
13¹³ Npr. odločbe II Ips 49/2023, II Ips 56/2023 in II Ips 62/2023.
14¹⁴ Povedano z besedami Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022: "Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot."
15¹⁵ Enako tudi denimo VSL sodba II Cp 132/2025 z dne 16. 10. 2025, 35. točka obrazložitve, poglobljeno pa VSL sodba I Cp 1974/2024, 36. - 39. točka obrazložitve.
16¹⁶ Smiselno enako sodba C-630/23 z dne 30. 4. 2025 (tč. 64, 66).
17¹⁷ Primerjaj sodbe C-118/17 z dne 14. 3. 2019 (tč. 48, 52), C-260/18 z dne 3. 10. 2019 (tč. 44), C-630/23 z dne 30. 4. 2025 (tč. 62).
18¹⁸ Primerjaj sodbo C-630/23 z dne 30. 4. 2025 (tč. 57).