Jedro

ZPVAS in statut agrarne skupnosti ne omejujeta članstva na osebe, ki so sodelovale pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ali so podale zahtevo za vračilo premoženja članom ali na osebe, ki imajo lastniški delež v skupnosti, ampak to vprašanje prepušča dogovoru v skupnosti.

Tožnica ima materialno pravno upravičenje zahtevati ugotovitev ničnosti pogodbenih določb statuta agrarne skupnosti, a tega ne more uveljaviti mimo določb ZPP, ki urejajo ugotovitveno tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča in tretje tožena stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) zavrglo tožbo v delu, ki se glasi: »Ugotovi se, da so določbe 9., 53. in 61. člena statuta A., a. s. (v nadaljevanju: A.), za upravljanje, gospodarjenje in uživanje premoženja upravičencev na osnovi deležne pravice nezakonite ter tudi nične.« Nato je (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep upravnega odbora agrarne skupnosti A. o sprejemu v članstvo prvo in drugo tožene stranke kot nezakonit razveljavi, zaradi česar bi bili organi A. dolžni urediti izbris obeh navedenih iz članstva A. ter (III.) naložilo tožeči stranki, da tretje toženi stranki povrne pravdne stroške 587,66 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno vložila pritožbo. Predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba razglablja o pojmih ničnosti, pridobljenih pravic, opozarja, da ima tožnica vsekakor pravni interes, da se odloči o njeni zahtevi za sodno varstvo, da sodišče ne ve, kako se uveljavlja ničnost v slovenskem pravu in da je bilo odločeno mimo vseh veljavnih materialno pravnih predpisov. Nadalje navaja, da sodišče sploh ne ve, da je v določbah 86. do 93. člena Obligacijskega zakonika1 tudi normativno urejena ničnost pogodb samih, med drugim ureja tudi upravičenja »zainteresiranih oseb«, ki se dopustno sklicujejo na ničnost. Sodišče ni bilo sposobno opredeliti kaj je sploh statut A., kot avtonomni akt agrarne skupnosti. Agrarna skupnost je namreč skupnost fizičnih in pravnih oseb na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in pravili agrarne skupnosti (prvi odstavek 2. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic)2. Pritožba opozarja, da sodniki ne poznajo zakonov in ustave, saj OZ določa aktivno legitimacijo tožnice, da uveljavlja ničnost pogodbenih določb statuta.

Pritožba nato navaja, da je določba 9. člena statuta A. v nasprotju z veljavnimi določbami ZPVAS. Ko tretjetožena stranka veže članstvo na hiše same ali dedne upravičence, je dejstvo, da so vse te določbe v nasprotju z ZPVAS in gre tako za sprejem v članstvo brez kakršnih koli kriterijev. Sodišče je zato po prepričanju pritožnice z izpodbijano odločitvijo arbitrarno poseglo v njene dedne pravice. Nadalje pritožba opozarja tudi na ničnost 53. in 61. člena statuta ter v zvezi s tem široko obrazlaga svoj pogled na problematiko – zaradi narave odločitve v tem delu pritožbeno sodišče teh navedb podrobneje ne povzema. Pojasnjuje tudi problematiko retroaktivnosti in pridobljenih pravic ter na koncu pove, da prvostopenjsko sodišče sploh ne ve, kaj so pridobljene pravice in kaj jih je treba ustavnopravno interpretirati. Nezakonito odločbo je po mnenju pritožbe treba pripisati nesposobnosti sodišča, da samo ugotovi pogodbeno podlago statutarnih določb. 3. Tretje tožena stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bili prvo in drugo toženka veljavno sprejeti v članstvo A. (II. točka izpodbijane sodbe). Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je napačno pravno naziranje, da je bilo dopustno pristopanje upravičencev v članstvo ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti le do 30. 6. 2001 in da je kasneje dopustno sprejemanje v članstvo le pravnim naslednikom v ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnostih, ki so vstopili v članstvo do 30. 6. 2001. Povsem pravilen je zaključek, da ZPVAS in statut A. ne omejujeta članstva na osebe, ki so sodelovale pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ali so podale zahtevo za vračilo premoženja članom ali na osebe, ki imajo lastniški delež v skupnosti, ampak to vprašanje prepušča dogovoru v skupnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišče vse to izhaja iz drugega odstavka 4. člena ZPVAS, po katerem lahko v skladu s pravili agrarne skupnosti lahko postanejo člani agrarne skupnosti tudi drugi državljani RS, ki živijo na območju agrarne skupnosti. Člani že po samem zakonu lahko postanejo tudi drugi, ne le pravni nasledniki članov, zato takšna ureditev statuta ni v nasprotju z zakonom (niti z ustavo).3 Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve pojasnilo, da sta bili prvo in drugotoženka sprejeti v članstvo po postopku, kot ga določa statut A., zato je tudi ugotovilo, da odločitev upravnega odbora A. o sprejemu obeh navedenih v članstvo ni nezakonita. Takšni odločitvi sodišča prve stopnje pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, prav tako stališču, da takšen sprejem v članstvo ne pomeni retroaktivne uporabe Zakona o agrarnih skupnostih,4 saj je, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, potrebno razlikovati med sprejemom v članstvo in dedovanjem premoženja.

6. Glede I. točke izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče opozarja, da bi bilo pravilno, da bi se tožbo zavrglo s sklepom in ne s sodbo, a gre v tem tem primeru le za relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, končno tudi pritožba tega izrecno ni izpostavila.

7. Pritožba v zvezi z delnim zavrženjem tožbe sicer pravilno opozarja, da pri statutu agrarne skupnosti ne gre za podzakonski akt,5 ampak za pogodbeno ureditev razmerji v skupnosti. Zato se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na uporabo pravila _exceptio illegalis,_ kar pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, ne vpliva na pravilnost odločitve o delnem zavrženju tožbe.

8. Tožeča stranka ne pojasni razloga za vložitev ugotovitvene tožbe. Za ugotovitveno tožbo (prvi odstavek 181. člen ZPP) je treba izkazati pravni interes (drugi odstavek 181. člena ZPP), ki pa ga izjemoma ni treba izkazovati v primeru vložitve vmesnega ugotovitvenega zahtevka (tretji odstavek 181. člena ZPP). Pogoj za vmesni ugotovitveni zahtevek je med drugim njegova prejudicialnost, saj je z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom dopustno zahtevati le ugotovitev od katere je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Če prejudicialnosti ni, je vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten.6 Glede zatrjevane nezakonitosti in ničnosti določb 53. in 61. člena Statuta A. ni mogoče ugotoviti prejudicialnosti. Tožbeni zahtevek (ki je bila zavrnjen v II. točki izpodbijane sodbe) namreč govori zgolj o sprejemu prvo in drugotoženke v članstvo, 53. in 61. člen statuta pa se ne nanašata na sprejem v članstvo, kar pomeni, da ni neposredne povezave obeh navedenih določb s sprejemom v članstvo. Ker torej glede teh določb ni prejudicialnosti, zahtevek, vsebovan v I. točki tožbe, ki je bila zavržena, kolikor se nanaša na 53. in 61. člen statuta A., ne predstavlja vmesnega ugotovitvenega zahtevka, tožeča stranka pa tudi ni izkazala pravnega interesa za samostojen ugotovitveni zahtevek.7 Glede zahtevane ugotovitve nezakonitosti 9. člena statuta A. bi sicer lahko šlo za vmesni ugotovitveni zahtevek, a tožeča stranka nikjer ni zatrjevala, da bi bila odločitev o predhodnem vprašanju potrebna oz. osnova tudi za obravnavo kakšega drugega razmerja, zato tudi v tem delu ni mogoče govoriti o vmesnem ugotovitvenem zahtevku, za samostojen ugotovitveni zahtevek pa tudi tu tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa. Odločitev o delnem zavrženju tožbe je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijani odločitvi navedlo sodišče prve stopnje.

9. Pritožba podrobno pojasnjuje, da OZ določa aktivno legitimacijo tožnice, da uveljavlja ničnost pogodbenih določb statuta. Seveda ima materialno pravno upravičenje zahtevati ugotovitev ničnosti, a tega ne more uveljaviti mimo določb ZPP, ki urejajo ugotovitveno tožbo. Končno je sodišče prve stopnje s strani tožnice zatrjevano nezakonitost obravnavalo, ko je odločalo o zakonitosti sklepa o sprejemu prvo in drugo toženke v članstvo A. 10. Pritožbeno sodišče na koncu ugotavlja, da so nekatere navedbe v pritožbi8 lahko žaljive do sodišča in tožečo stranko opozarja na dostojno raven komuniciranja s sodiščem.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Prav tako sama krije stroške odgovora na pritožbo tretje tožena stranka, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ. 2 Uradni list RS, št. 5/1994, s spremembami, v nadaljevanju: ZPVAS. 3 Tako npr. tudi VSL sodba I Cp 1302/2012. 4 Uradni list RS, št. 74/2015 s spremembami, v nadaljevanju: ZAgrS. 5 Podzakonski akt sprejme državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila (uredba, odlok, pravilnik, odredba, navodilo). 6 A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 181. členu, 2. knjiga, str. 159-160, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006. 7 Ravno zaradi navedenega, pritožbeno sodišče ni povzemalo pritožbenih trditev, ki se nanašajo 53. in 61. člen statuta A. Ker je bila tožba v tem delu (iz zgoraj pojasnjenega razloga) pravilno zavržena, pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe tudi ne odgovarja. 8 Takšne so naslednje pritožbene navedbe: sodišče ne ve, kako se uveljavlja ničnost v slovenskem pravu in da je bilo odločeno mimo vseh veljavnih materialno pravnih predpisov; sodišče ni bilo sposobno opredeliti kaj je sploh statut; sodniki ne poznajo zakonov in ustave; prvostopenjsko sodišče sploh ne ve, kaj so pridobljene pravice in kako jih je treba ustavnopravno interpretirati; nezakonito odločbo je treba pripisati nesposobnosti sodišča, da samo ugotovi pogodbeno podlago statutarnih določb.