Jedro

Ker so stališča izvedencev glede odgovora na vprašanje, ali je tožnikova bolezen (alergijski rinitis, astma) poklicna ali pa je le povezana z delom (pri čemer naj bi se tožnik že rodil kot atopik, delovne razmere pa so predstavljale le sprožilni moment za razvoj alergične reakcije, ki se kaže kot astma), različna, bi sodišče prve stopnje ta nasprotja moralo odpraviti z dodatnim zaslišanjem izvedencev oziroma z določitvijo novih izvedencev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede vzroka invalidnosti v 2. točki izreka in v stroškovnem delu v 4. točki izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka odpravilo odločbi z dne 17. 1. 2006 in z dne 23. 6. 2005, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V 2. točki izreka je tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni od 24. 1. 2005 dalje ter mu od 1. 2. 2005 dalje prisodilo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o višini in izplačevanju invalidske pokojnine (3. točka izreka). V 4. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 1.999,13 EUR stroškov postopka.

Zoper sodbo v delu, kjer je razsojeno, da je vzrok I. kategorije invalidnosti poklicna bolezen ter zoper odločitev o stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da kot vzrok invalidnosti ugotovi bolezen, podrejeno pa sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je vzrok invalidnosti, ki je poleg pravnega tudi medicinsko vprašanje, potrebno ugotavljati s pomočjo medicinskih strokovnjakov. Kvalificiran ugotavljati poklicne bolezni je specialist medicine dela prometa in športa. Za ugotovitev poklicne bolezni morajo biti izpolnjeni pogoji, kot jih določa Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003). Na način, določen v 4. členu Pravilnika se kot poklicna bolezen ugotavljata astma ter alergijski rinitis in konjuktivitis. Prvotno angažirana sodna izvedenka, specialistka pulmologinja in alergologinja, je v izvedenskem mnenju ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev poklicne bolezni. Izvedenec, specialist pulmolog, je v novem mnenju navedel, da je poklicna etiologija tožnikovih bolezni verjetna, vendar ni bila narejena oz. zahtevana ustrezna ekspertiza, s katero bi se ugotovil obstoj poklicne astme. Predlagal je, da mnenje o poklicni etiologiji ugotovljenih bolezni poda specialist medicine dela, prometa in športa. Sodišče je takšnega izvedenca določilo, ugotovil pa je, da pri tožniku ne gre za poklicno astmo, ker vzrok bolezni niso alergeni iz delovnega okolja, pač pa bolezen, ki se je v zvezi z delom poslabšala. Pri tožniku ni najti direktne povezave med substancami, s katerimi prihaja v stik pri delu „pek I“ in astmo, ki se je v letu 2004, ko ni bil v službi, še poslabšala. V prvotni, razveljavljeni sodbi, je bila kot vzrok invalidnosti določena bolezen, zoper sodbo se tožnik ni pritožil. Specialist medicine dela je že v izvedenskem mnenju 16. 12. 2009 navedel, da pri tožniku ne gre za poklicno astmo. V izvidu z dne 24. 1. 2005, na katerega je sodišče oprlo odločitev, je kot diagnoza zapisana perzistentna kronična astma ob alergiji na alergena okolja in ob iritaciji na aditive v pekarstvu. Kožni testi na moke so bili leta 2002 negativni, pozitivni pa šele 7. 3. 2006. Z nepravilnim povzemanjem mnenja izvedenca je sodišče kršilo pravila postopka po 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Brez obrazložitve in brez ugotovitve vzročne zveze je zaključilo, da sta tudi alergijski rinitis in konjuktivitis poklicna bolezen, kar je kršitev pravil postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Tožena stranka je 20. 4. 2010 z odločbo tožnika razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 10. 2009, s tem je bil pravnomočno ugotovljen vzrok invalidnosti. Sodišče je bilo z odločbo seznanjeno, predložil jo je tudi tožnik, vendar je ni upoštevalo in tako odločilo o pravnomočno odločeni stvari. Vzroka invalidnosti ni mogoče časovno omejiti zgolj na določeno obdobje, ker je vzrok lahko samo eden. Ker zoper odločbo z dne 20. 4. 2010 tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, je izgubil pravni interes za ugotovitev, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen. Iz navedenega razloga je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških, saj tožnik ni upravičen do priznanja v vsakem primeru po 50 točk za pregled pripravljalnih vlog tožene stranke in poročanje stranki ter tudi ne po 50 točk za sestavo dopisov in pregled izvedenskega mnenja.

Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja dolgotrajnost uveljavljanja pravic ter posledice, ki jih imajo takšni postopki za njegovo psiho. Pravnomočna sodna odločba bo lahko podlaga za spremembo prve upravne odločbe in vseh nadaljnjih odločb. V postopku, ki teče od leta 2006, je sodišče ugotavljalo, ali ima tožnik pravico do invalidske pokojnine ter podlago za priznanje pravice. Tožbo, ki bi bila vložena na podlagi odločbe z dne 20. 4. 2010, bi sodišče prve stopnje moralo kot nedovoljeno zavreči. Vlogo, ki jo pooblaščenec stranke prejme je potrebno pregledati in z vsebino stranko seznaniti ter se odločiti o nadaljnjih postopkih. Zaradi jezikovnih pregrad pojasnjevanje vsebine vlog tožniku pomeni dodatno izgubo časa, zato pooblaščenka tožnika stroškov ni neutemeljeno uveljavljala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledica je (lahko) zmotna uporaba materialnega prava. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki, kar je bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Poklicna bolezen je po 62. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) lahko vzrok za nastanek invalidnosti. Po definiciji iz 65. člena ZPIZ-1 je poklicna bolezen, ki je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, določi minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo. Pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni s postopkom ugotavljanja in dokazovanja ter seznamom poklicnih bolezni določa Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003, v nadaljevanju: Pravilnik). Poklicna bolezen se po 2. odstavku 4. člena Pravilnika ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov. Izpostavljenost obremenitvam se ugotavlja z delovno anamnezo in oceno tveganja obremenitev in škodljivosti, ki naj bi bolezen povzročile. Znaki bolezni se ugotavljajo na podlagi klinične slike, laboratorijskih in funkcijskih testov ter ostalih ustreznih diagnostičnih postopkov in preiskav. Po komentarju Mirana Kalčiča v publikaciji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem (Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000) je potrebno razlikovati med definicijo poklicne bolezni ter bolezni v zvezi z delom. Obolenje zavarovanca se šteje kot poklicna bolezen, če je: - zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu (ali pri opravljanju dejavnosti) pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen; - če je zavarovanec obolel za takšno boleznijo oz. da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen; - če je kot taka izkazana v seznamu poklicnih bolezni in – če obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu (ali pri opravljanju dejavnosti) in boleznijo zavarovanca.

Tožnik boluje za astmo ter alergijskih rinitisom, kar sta, ob izpolnjenih ostalih pogojih, lahko poklicni bolezni dihal, ker sta določeni v 54.1 in 54.2 točki Seznama poklicnih bolezni, kot sestavnem delu Pravilnika.

Iz številnih izvidov ter iz mnenj izvedencev izhaja, da tožnik boluje za navedenima boleznima. Izvidi specialistov, ki so tožnika zdravili, ugotavljajo alergijsko astmo ter alergijski rinitis in laringitis. V izvidih zdravstvene dokumentacije Bolnišnice G., ki jo je pridobilo sodišče prve stopnje (priloge C 1 do C 9), ki so nastali v obdobju od julija 2002 do januarja 2005, ni ugotovitve, da gre pri tožniku za poklicno bolezen. Gre za stalno in ponavljajočo obliko aktivne astme, vnetega grla in nosu. Izpostavljenost na delovnem mestu vpliva na bolezen, specialistka pulmologinja je predlagala odstranitev z delovnega mesta peka. S krvnimi preiskavami (spec. IgE) dne 21. 8. 2002 je bilo ugotovljeno, da za pšenico, rž in ječmen ni antigena, za ajdo pa pod 0,35. Specialist medicine dela je v mnenju z dne 28. 6. 2004 (priloga A9) navedel, da pri tožniku na podlagi delovne anamneze, okvirne analize delovnega mesta, klinične slike, laboratorijskih preiskav in funkcijskih testov obstajajo kriteriji za priznanje poklicne astme pod točko 54.1 Seznama poklicnih bolezni. Mnenje specialistke pulmologinje in alergologinje z dne 24. 1. 2005 (priloga A11) je, da gre za hudo atopijsko osebo, predlagala je zdravljenje pri specialistih in invalidsko upokojitev zaradi bolezni, torej ne zaradi poklicne bolezni. Ugotovila je, da je astma po letu dni, odkar tožnik ni delal na svojem delovnem mestu, še bolj aktivna.

Sodišče prve stopnje je obstoj in vzroke invalidnosti ugotavljalo s pridobitvijo več izvedenskih mnenj, med ostalim specialista internista in specialista za medicino dela, prometa in športa. Specialist internist je v mnenju in v izpovedi navedel domnevo, da je tožnik, ki ima astmatične težave od leta 1999, zbolel za poklicno astmo. Ugotovil pa je, da je tožnik prenehal delati na mestu peka ter bil prijavljen kot brezposelna oseba od leta 2004, kljub temu pa je astma leta 2005 napredovala, enako se niso izboljšale zdravstvene težave z nosom in grlom. Poklicna astma je potencialno ozdravljiva bolezen, če se bolnika dovolj zgodaj umakne z zanj škodljivega delovnega mesta. Izrazil je domnevo, da je poklicna etiologija tožnikovih težav verjetna, predlagal pa je, da sodišče pravi vzrok bolezni in s tem invalidnosti ugotovi s pomočjo specialista medicine dela. Ta specialist je že v pisnem mnenju v prejšnjem postopku navedel, da za tožnika v dokumentaciji alergoloških testiranj in opisu delovnega mesta ni najti direktne povezave med substancami, s katerimi prihaja v stik pri delu in astmo, ki se je v letu 2004, ko ni delal, še poslabšala. Ob zaslišanju v ponovljenem postopku je izrecno navedel, da gre pri tožniku za astmo povezano z delom, nikakor pa ne za poklicno bolezen. V medicinski dokumentaciji niso ugotovljeni verificirani napadi bronhialne astme med delom, edini podatek, ki bi nakazoval, da gre za takšen verificiran napad bronhialne astme, je ugotovitev specialista medicine dela, da je prišlo pri tožniku pri meritvah pretoka zraka skozi pljuča skozi 21 dni po 4 urah dela do poslabšanja simptomov pretoka. Tožnikova astma je sicer povezana z delom, vendar je bil izvedenec mnenja, da se ljudje že rodijo kot atopiki, sprožilni moment, kot na primer vnetje, onesnaženo okolje, določene vrste hrane, lahko sprožijo alergično reakcijo, ki se kaže kot astma. Po omenjenem komentarju ZPIZ-1 gre za bolezen v zvezi z delom, če je posledica obremenitev oz. škodljivosti pretežno pri poklicnem delu. Pri tožniku pogoji dela po navedbah specialistov lahko povzročijo bolezenske znake, vendar je v osnovi alergija bolezen oz. osebna nagnjenost. Glede na takšne razlike v mnenjih bi bilo sodišče prve stopnje nasprotja dolžno odpraviti po postopku, kot ga določa 254. člen ZPP. Če se podatki izvedencev bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, je potrebno nasprotja razčistiti s podrobnejšim zaslišanjem ali soočenjem izvedencev. Če to ni mogoče je potrebno zahtevati mnenje drugih izvedencev. Sodišče je v socialnem sporu dolžno upoštevati načelo materialne resnice ter preiskovalno načelo iz 61. in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) ter popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno in podrobneje zaslišalo postavljena izvedenca ter njuni izpovedi po potrebi soočilo. Če bo med njunima mnenjema še vedno nasprotje, bo pridobilo izvedensko mnenje drugega izvedenca iz strokovne institucije, specializirane za ugotavljanje poklicnih bolezni, kot določa tretji odstavek 245. člena ZPP. Ob tem se bo opredelilo tudi do dejstva, da je tožnik z vlogo z dne 1. 2. 2011 (list št. 230 v spisu) sodišču predložil dokončno odločbo z dne 20. 4. 2010 (priloga A 55), s katero je bil zaradi posledic bolezni in ne zaradi poklicne bolezni od 6. 10. 2009 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine.

Prav tako bo sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev o povračilu stroškov postopka. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da stranki ni mogoče v vsakem primeru priznati nagrade za pregled vlog ter izvedenskega mnenja in tudi ne po 50 točk za sestavo dopisov. Po Tarifni št. 39 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) je za pregled spisov, listin in druge dokumentacije določena nagrada za vsake začete pol ure v višini 50 točk in enako za obrazložene dopise vendar le, če storitve iz navedene tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Tožnik oz. pooblaščenka v odgovoru na pritožbo sicer pravilno opozarja, da je dolžnost pooblaščenca seznaniti stranko z vlogami in ostalimi listinami iz postopka, vendar 4. točka omenjene tarifne številke določa, da za kratke dopise in obvestila pripada nagrada 20 točk. Če je pooblaščenka tožniku vloge oz. izvedenska mnenja pošiljala s posebej obrazloženimi dopisi, bi to morala izkazati. Po prepričanju sodišča druge stopnje ne pomeni samostojne storitve sprejem pripravljalnih vlog ter sprejem izvedenskih mnenj, ker gre za storitve, ki so podlaga ostalim storitvam, npr. sestavi obrazloženih vlog, za kar je že določena nagrada v tarifni številki 19 OT. Zahtevek za priznanje navedenih stroškov bo zato sodišče prve stopnje, ob upoštevanju pritožbenih navedb, ponovno kritično ocenilo ter morebitno priznanje zahtevanih nagrad oz. povračila stroškov, ustrezno obrazložilo. Tudi glede stroškov je sodišče dolžno navesti zahtevke strank, ugotovljena dejstva in dokaze ter predpise, na katere je odločitev o povračilu stroškov oprlo.

Zaradi bistvene dopolnitve dokaznega postopka, po potrebi tudi s pridobitvijo drugega izvedenskega mnenja, sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka ter odpraviti pomanjkljivosti. Zato je na podlagi 355. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu ter sklep o stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je odločitev o I. kategoriji invalidnosti postala pravnomočna, ni ovire, da tožena stranka, tudi z upoštevanjem, da dejansko stanje o vzroku invalidnosti ni popolno ugotovljeno, tožniku, v obliki akontacije, invalidsko pokojnino ustrezno odmeri.