Jedro

Ovire iz 1. in 4. točke 19. člena ZDen je potrebno razlagati restriktivno, saj predstavljajo izjemo od siceršnjega pravila ZDen o vračanju v naravi. Pri tem je potrebno natančno ugotoviti vse dejanske okoliščine, ki so pomembne za ugotavljanje odločilnih dejstev iz 19. člena Zden, in upoštevati stanje, kot je bilo v času uveljavitve ZDen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 3.4.2009 razveljavi v delu, ko se ta nanaša na parcelo 292/1 k.o. S. Š. v izmeri 501 m2 in glede te parcele določeno odškodnino v višini 13.426,80 DEM oziroma protivrednost 6.865,01 EUR ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da denacionalizacijskemu upravičencu pokojnemu V. G. prizna za podržavljeni parceli 292/1 in 292/2 vl. št. 617 k.o. S. Š. odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d., v višini 22.244,00 DEM oziroma preračunano v EUR v znesku 11.373,17 EUR. Nasprotni udeleženki Slovenski odškodninski družbi, d.d., je naložilo, da je dolžna v roku treh mesecev od pravnomočnosti tega sklepa izročiti obveznice v zgoraj navedenem znesku s pripadajočimi obrestmi od 1.7.1996 dalje denacionalizacijskemu upravičencu V. G.. Zahtevek zoper Republiko Slovenijo je sodišče zavrnilo. Z dopolnilnim sklepom pa je kot skrbnika za posebni primer postavilo predlagatelja I. S., ki je dolžan upravljati z vrnjenim premoženjem do konca zapuščinskega postopka po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu V. G..

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj v delu, ki se nanaša na parcelo 292/1 k.o. S. Š.. V pritožbi opisuje okoliščine ob sklenitvi pravnega posla in navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo predlog glede razveljavitve kupoprodajne pogodbe z utemeljitvijo, da z njim ne more posegati v pravna razmerja za nazaj. Interpretacija sodišča, da je v odločbi OLO L. Š. gradnja na parcelah 292/1 in 292/2 bila predvidena, je zmotna. Iz citirane odločbe izhaja, da mora biti odmik stavbe najmanj 8 m od roba ceste, ker je po prvotnih načrtih iz novembra 1962 bila predvidena dogradnja šolskega centra S. ž. p. do regulirane G. c., s predvidenim odmikom 8 m od cestišča. Načrt ni bil realiziran. Zato so izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 32. člena ZDen za vrnitev zemljišča v naravi. Normativi, ki jih je uporabil sodni izvedenec M. J, datirajo v letu 1981. Po tem letu je bila izpeljana nadzidava doma učencev z namenom povečane kapacitete doma, telovadnica, objekt družbene prehrane ter učilnica in delavnica na južnem delu kompleksa. Dejavnost šolskega centra je v drugi polovici 80 let začela usihati in je bila leta 1992 ukinjena. Šolski center je bil zasnovan za 830 učencev, od tega naj bi jih 280 stanovalo v internatu. Sodni cenilec je izhajal iz današnjih podatkov 950 učencev, napačno pa je tudi določil potrebni prostor. Potrebno bi bilo upoštevati stanje glede števila učencev v času denacionalizacije in ugotavljati, ali so bili glede na takratne potrebe izpolnjeni vsi normativi. Sodišče zato napačno v celoti povzema mnenje cenilca, da bi z vrnitvijo v naravi bila bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti, oziroma da bi bila nadomestitev nepremičnin povezana z nesorazmernimi stroški. Predlaga, da višje sodišče pritrdi 1. in 2. točki njegovega predloga sklepa in glede parcele št. 292/2 prizna odškodnino v obliki obveznic, glede parcele št. 292/1 pa naj omogoči vrnitev te parcele v naravi ali upošteva predlog za poravnavo in v naravi vrne parcelo št. 525 iste k.o. Pritožba je utemeljena.

Iz pritožbe smiselno izhaja, da izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zgolj glede parcele 292/1 k.o. S. Š. in za to parcelo zahteva vrnitev v naravi. Med udeleženci postopka ni sporno, da parcela 292/,1, sedaj parc. št. 526, k.o. S. Š. v naravi predstavlja park in tvori trikotnik med A. in G. u., namenjen za druženje učencev v naravnem okolju ob šolskih odmorih in v prostem času. Sporno pa je, ali je omenjena nepremičnina takšne narave, da izpolnjuje pogoje iz 1. ali 4. točke 19. člena ZDen, ki urejajo primere, ko nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da omenjena določila predstavljajo izjemo od splošnega načela ZDen, ki kot prvenstveno obliko denacionalizacije določa vrnitev premoženja v naravi in le, če ta ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine (2. člen ZDen). Po določilu 1. točke 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če ta služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Pri tem se šteje, da bi bili stroški nesorazmerno veliki, če bi bili stroški za nadomestila nepremičnine za zavezanca za več kot 50 % večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi mnenja izvedenca o potrebnosti nepremičnine glede na normative za graditev šol Srednjega usmerjenega izobraževanja ugotovilo, da je nepremičnina potrebna za izvajanje vzgojno izobraževalne dejavnosti. Pri tem pa ni ugotavljalo ali bi bila z izgubo prav te nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti po 1. točki 19. člena ZDen. Ob tem pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati namen šole in število dijakov ter potrebnost tega zemljišča v času uveljavitve ZDen, o čemer pa izpodbijani sklep razlogov ne vsebuje. Zgolj če bi sodišče ugotovilo, da je bila nepremičnina za izvajanje šolske dejavnosti nujno potrebna, ker bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za njeno delovanje, bi lahko vrnitev le-te v naravi zavrnilo. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da zgolj normativi za gradnjo šol še ne pomenijo, da šola te prostorske zahteve mora izpolnjevati, drugače njeno obratovanje ni možno. Splošno znano dejstvo je, da večina srednjih šol v mestnih središčih ne izpolnjuje takšnih standardov, saj celo nima večjega šolskega igrišča, kaj šele parkovnih površin. Prav tako pa je potrebno strogo presojati tudi pogoje po 4. točki 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine, o čemer pa sklep sodišča prve stopnje nima jasnih razlogov. Na zemljišču pa tudi ni izkazano, da bi investitor pričel z gradnjo do uveljavitve ZDen, pri čemer so bile nepremičnine za gradnjo oddane nedvomno več kot dve leti pred uveljavitvijo ZDen in niti ni relevantno, s katerim aktom oziroma ali je bila gradnja kasneje preklicana.

Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe določila 19. člen ZDen, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep glede parcele 292/1 razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje po določilu 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP. Sodišče prve stopnje naj v ponovnem postopku popolneje ugotovi vsa odločilna dejstva v zvezi z uporabo določila 1. in 4. točke 19. člena ZDen ter nato o načinu vrnitve parcele ponovno odloči. Pri tem pa so pravno pomembne razmere, ki so bile ob uveljavitvi ZDen in ne sedanje stanje, saj ne ena ne druga stran ne more biti v slabšem ali boljšem položaju zaradi ravnanja po uveljavitvi ZDen. Do ostalih pritožbenih navedb predlagatelja se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za odločitev niso bile pravno relevantne.