Jedro

Predelava in odstranjevanje embalaže, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija (s klasifikacijo št. 15 01 06), je v celoti obveznost tožeče stranke, ki ima za to ustrezno okoljevarstveno dovoljenje in skladno z drugim odstavkom 19. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo nosi vse morebitne stroške v zvezi s tem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim ta od tožene stranke terja plačilo zneska 1.868,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2017 dalje do plačila ter 128,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2018 dalje do plačila.(I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 55,00 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka ima na podlagi pridobljenega okoljevarstvenega dovoljena (40. člen Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. l. RS, št. 84/06 s spremembami)) položaj družbe za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju DROE), tožena stranka pa je skladno z 31. točko 3. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ter 4. točke 2. člena Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov (Ur. l. RS, št. 33/17 s spremembami) izvajalec javne službe (v nadaljevanju IJS), ki v okviru svoje dejavnosti med drugim zbira tudi mešane komunalne odpadke (v nadaljevanju tudi MKO s klasifikacijsko številko 20 03 011), odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ter druge odpadke na območju M. ter določenih primestnih občinah.2 Tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 26. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo prevzema s strani tožene stranke zbrano odpadno embalažo ter s prevzeto odpadno embalažo zagotavlja predpisano nadaljnje ravnanje skladno s petim odstavkom 39. člena omenjene Uredbe – tj. ustrezno predelavo, reciklažo itd. Odpadna embalaža, ki jo zbira tožena stranka kot IJS, se skladno z Uredbo o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov klasificira v naslednje frakcije: odpadno embalažo iz papirja in kartona s klasifikacijsko številko 15 01 01, odpadno embalažo iz stekla s klasifikacijsko številko 15 01 07, odpadno embalažo iz lesa s klasifikacijsko številko 15 01 03 ter odpadno embalažo iz plastike, kovine ter sestavljenih materialov iz plastike in kovine – t. i. mešana odpadna embalaža (v nadaljevanju tudi MOE) s klasifikacijsko številko 15 01 06.3

7. Tožeča stranka v predmetni zadevi zahteva povrnitev stroškov (v višini 1.868,13 EUR), ki so ji nastali z zagotovitvijo ravnanja z 10.200 kg spornih odpadkov, ki jih je dne 21. 9. 2017 prevzela od tožene stranke kot mešano odpadno embalažo s klasifikacijsko številko 15 01 06, nato pa se je pri družbi K., d. o. o., ki za tožečo stranko izvaja sortiranje mešane odpadne embalaže ter nadaljnja s predpisi zapovedana ravnanja z odpadno embalažo, izkazalo, da je zadevna pošiljka odpadne embalaže v zelo slabem stanju (mokra in umazana ter na meji mešanih komunalnih odpadkov), tako da ni bilo mogoče zagotoviti njene nadaljnje predelave skladno s predpisi o ravnanju z odpadno embalažo in jo je družba K., d. o. o., prekvalificirala kot mešani komunalni odpad ter v imenu tožeče stranke dne 22. 9. 2019 zagotovila ravnanje, kot je določeno za mešane komunalne odpadke (tj. naklad, obdelavo, odlaganje na odlagališču itd.). V zvezi s tem sta družbi K., d. o. o., in Ž., d. o. o., tožeči stranki izstavili računa4 v višini vtoževanih stroškov. Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje tako na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. do 198. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)), kot tudi na podlagi krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ) ter poslovodstva brez naročila (199. člen OZ).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP vezano, izhaja, da tožena stranka spornih odpadkov, zbranih kot ločena frakcija s klasifikacijo 15 01 06, ni mešala ali kontaminirala z drugimi odpadki. Tožničino vztrajanje, da bi morala toženka spremeniti klasifikacijo zadevnih 10.200 kg spornih odpadkov, nadalje, da bi morala toženka preverjati vsebino rumenih zabojnikov, v katerih se zbira odpadna embalaža ter iz odpadne embalaže, ki je zbrana kot ločena frakcija v teh zabojnikih, izločiti primesi in nečistoče, pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, materialnopravno zmotno.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da skladno z 11. členom Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov v zvezi s 5. členom Uredbe o odpadkih (Ur. l. RS, št. 37/15 s spremembami) le-ti pridobijo klasifikacijo MOE 15 01 06 že, ko jih izvirni povzročitelji oddajo v namenske (rumene) zabojnike, ki jih tožena stranka zagotovi v sistemu zbiranja od vrat do vrat. Uredba o odpadkih v 30. točki 3. člena določa, da se v okviru prevzemanja zbranih odpadkov s strani tožene stranke klasifikacijska številka odpadka ne spremeni. Iz četrtega odstavka 65. člena Uredbe o odpadkih pa nadalje izhaja, da lahko zbiralec klasifikacijsko številko odpadka spremeni le po njegovi obdelavi,5 vendar pa tožena stranka nesporno nima okoljevarstvenega dovoljenja za obdelavo odpadne embalaže6 in torej takšnih odpadkov, zbranih kot ločena frakcija, ne sme obdelovati in drugače klasificirati.

10. V skladu s 14. členom Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ter 24. členom Uredbe o odpadkih so za pravilno ločevanje odpadkov odgovorni izvirni povzročitelji odpadkov oziroma končni uporabniki. Nadzor nad pravilnim ravnanjem z odpadki ter ustrezno ukrepanje pa je v pristojnosti inšpekcijskih služb (60. člen Uredbe o odpadkih, 52. člen Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ter 24. člen Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov). Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. ... z dne 11. 12. 2017 (priloga A38 spisa), na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, se sploh ne nanaša na toženo stranko. Tudi sicer gre pri tem za ukrepe v izključni pristojnosti navedenega Inšpektorata, v omenjeni odločbi ugotovljene kršitve IJS (predolgo skladiščenje odpadne embalaže) pa ne ustrezajo dejanskemu stanju v obravnavanem primeru.

11. Glede na določbe poglavja 4.2 Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo je tožena stranka kot IJS dolžna odpadke, ki so zbrani kot ločena frakcija s klasifikacijo 15 01 06, predati tožeči stranki kot DROE in jih sama ne sme predelovati, saj za to (kot že pojasnjeno) niti nima ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja. Pri tem pa kot predelava skladno s Prilogo 2 Uredbe o odpadkih med drugim šteje tudi njihovo sortiranje, ločevanje in sušenje. Neutemeljeno se tožeča stranka sklicuje na določbo tretjega odstavka 20. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, na podlagi katere mora IJS zagotoviti, da se mešani komunalni odpadki pred odstranjevanjem obdelajo tako, da se z razvrščanjem iz njih izloči tista odpadna embalaža, za katero je mogoče zagotoviti nadaljnjo predelavo, saj v obravnavanem primeru ne gre za tako pridobljeno odpadno embalažo, skladno s 7. in 21. členom Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov in omenjenim 20. členom Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo pa je takšno ravnanje z mešanimi komunalnimi odpadki (s klasifikacijo št. 20 03 01) IJS tudi izrecno naloženo, pri embalaži, ki je zbrana kot ločena frakcija, pa takšna obveznost za IJS ni določena. Predelava in odstranjevanje embalaže, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija (s klasifikacijo št. 15 01 06), je tako v celoti obveznost DROE (torej tožeče stranke), ki ima za to ustrezno okoljevarstveno dovoljenje in skladno z drugim odstavkom 19. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo nosi vse morebitne stroške v zvezi s tem.7 Končno je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pg 1451/2018 z dne 27. 11. 2019, saj (za razliko od tam obravnavanega primera) v predmetni zadevi med strankama ni bila sklenjena pogodba, ki bi drugače uredila obveznosti strank v zvezi z zagotavljanjem ustrezne čistosti odpadne embalaže, ki je zbrana kot ločena frakcija.

12. Po pojasnjenem tako v obravnavanem primeru konkretno stanje (sestava, lastnosti, itd.) spornih odpadkov (zbranih kot ločena frakcija s klasifikacijo 15 01 06) ni pravno odločilno dejstvo in ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo. Ker so se torej tožničini očitki o protipravnosti toženkinega ravnanja v zvezi s spornimi odpadki izkazali kot neutemeljeni, pri vtoževanih stroških pa gre za stroške v zvezi s tožničino lastno dejavnostjo oziroma poslovanjem, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

13. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 11. točka 2. člena Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov. 2 Gre za pritožbeno nesporna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. 3 12. člen Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov ter Priloga 2 omenjene Uredbe. 4 Prilogi A25 in A35 spisa. 5 Kaj vse obsega obdelava odpadkov, je določeno v 10. točki 3. člena Uredbe o odpadkih ter v prilogi 2 te Uredbe. 6 40. člen Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. 7 Smiselno enako določa tudi šesti odstavek 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo.