Jedro

Kadar storilec storitev prekrška zanika, pri čemer so obremenilni dokazi izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Toliko bolj (in zlasti tedaj) je izvedba ustne obravnave potrebna, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa verodostojnost njihovih ugotovitev izpodbija oziroma njihove izjave prereka. Ustna obravnava je v tem primeru lahko ključna za varovanje interesov storilca, saj omogoča, da se na taki obravnavi preizkusi verodostojnost policistov in njihovih ugotovitev.

Slediti gre argumentom vrhovnega državnega tožilca - na kar je ESČP izpostavilo v sodbi, s katero je odločilo o obravnavanem primeru - da je konkretna zadeva primerljiva s predhodnimi, v katerih je ESČP prav proti Sloveniji že ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Odločitev Okrajnega sodišča v Celju nasprotuje tudi povzeti sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki stališča ESČP sprejema. Bistvena podobnost je v tem, da je bil tudi v konkretnem primeru plačilni nalog izdan izključno na podlagi neposredne zaznave policistov po prvem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1); ugotovitve policistov so tudi edini in glavni obremenilni dokaz zoper storilca. Slednji je v zahtevi za sodno varstvo izpostavljal, da v postopku ni bil zaslišan in da zahteva "zaslišanje vseh prič". Takšen dokazni predlog je presplošen in s tem nezadostno substanciran, vendar pa to za obravnavani primer ni bistvenega pomena. Storilec je namreč tudi z nadaljnjimi navedbami, da določen del trditev policistov ne drži (to je, da se na zahtevo policista od vozila ni umaknil in da je pel oziroma se drugače nedostojno vedel), verodostojnost in ugotovitve policistov izpodbijal, dejanje pa v tem delu zanikal. Glede na takšno situacijo bi sodišče moralo izvesti ustno obravnavo in verodostojnost obremenilnih izjav preveriti. Storilec je namreč s svojimi navedbami sodišču dal povsem zadostno podlago za zaključek, da je dejansko stanje potrebno dodatno in celovito razjasniti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Celju razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1.Prekrškovni organ Policijska postaja vodnikov službenih psov Celje je storilcu A. A. izdal plačilni nalog št. 0000115838457 z dne 29. 7. 2017, zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), s katerim mu je bila izrečena globa v višini 417,29 EUR. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo ZSV 1040/2017 z dne 13. 2. 2019 zahtevo za sodno varstvo storilca zoper plačilni nalog zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani plačilni nalog potrdilo. Odločilo je, da je storilec zavezan za plačilo sodne takse v višini 41,73 EUR, k čemur bo storilca pozval prekrškovni organ.

2.Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič zaradi kršitve četrtega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, zaradi kršitev ustavnih pravic iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Celju v ponovno odločanje.

3.Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena v odgovor storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4.Storilec v obravnavani zadevi je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo in odločbo o prekršku spoznan za krivega storitve prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 zaradi nedostojnega vedenja do uradne osebe pri uradnem poslovanju. To je v bistvenem storil na način, da se je dne 29. 7. 2017, skupaj s B. B., vinjen usedel na sprednji del službenega vozila policije. Policist jima je ukazal, naj vstaneta, česar A. A. ni storil, temveč si je pričel peti, z glavo približal policistu in prišel še glasneje peti. Med preverjanjem identitete se je storilec iz policista začel norčevati, da ne zna brati podatkov z dokumentov, kar je večkrat glasno zavpil. Nato je policista ignoriral in si je ob postavitvi vprašanj pel ter kljub večkratnim ukazom, naj preneha z nedostojnim vedenjem, s tem ni prenehal.

5.Za odločanje v obravnavani zadevi so uvodoma pomembna naslednja procesna dejstva:

(i)storilec je bil v prekrškovnem postopku spoznan za krivega prekrška nedostojnega vedenja izključno na podlagi neposrednih zaznav policistov;

(ii)storilec je zanikal obtožbo policije, da se ni umaknil od vozila na zahtevo policista in da je pel oziroma se drugače nedostojno vedel do policistov;

(iii)Okrajno sodišče v Celju je storilčev dokazni predlog za "zaslišanje vseh prič" zavrnilo iz razloga nesubstanciranosti;

(iv)Ustavno sodišče RS je ustavno pritožbo storilca zavrglo, ker pritožnik ni podal obrazloženega predloga za izjemno obravnavo ustavne pritožbe;

(v)Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je s sodbo Letonje proti Sloveniji z dne 6. 7. 2023 (št. 10397/20) pritožbi storilca ugodilo in ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP zaradi neopravljene ustne obravnave.

6.Vrhovni državni tožilec - ki zahtevo opira zlasti na navedeno sodbo ESČP - izhaja iz pravilnega procesnopravnega izhodišča, da je (tudi) v prekrškovnem postopku storilcu potrebno zagotoviti pošten postopek (fair trial) in mu omogočiti uresničenje ustavnih oziroma konvencijskih jamstev, ki izhajajo iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Slednji med drugim izrecno določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Nadalje tudi, da mu mora biti dana možnost izvajanja dokazov v svojo korist, kot tudi možnost biti (za)slišan. Da lahko postopek ocenimo kot pošten, mora storilec vsaj enkrat v postopku imeti tudi možnost zaslišati obremenilno pričo; pri tem ni bistveno, ali storilec v zahtevi za sodno varstvo to tudi izrecno predlaga.

7.Ravno zaradi navedenega se izvedba ustne obravnave izkaže za ključno procesno dejanje, na kateri naj se vse zajamčene pravice tudi udejanjijo. Ustaljena in obsežna je že sodna praksa Vrhovnega sodišča - ki sledi sodni praksi ESČP - o tem, da je storilec v postopku o prekršku načeloma upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, razen če so podane okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Izvedba dokaznega postopka je pogojena predvsem z naravo vprašanj, ki jih storilec obrazloženo izpostavlja v zahtevi za sodno varstvo. Kadar storilec storitev prekrška zanika, pri čemer so obremenilni dokazi izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Toliko bolj (in zlasti tedaj) je izvedba ustne obravnave potrebna, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa verodostojnost njihovih ugotovitev izpodbija oziroma njihove izjave prereka. Ustna obravnava je v tem primeru lahko ključna za varovanje interesov storilca, saj omogoča, da se na taki obravnavi preizkusi verodostojnost policistov in njihovih ugotovitev. Če je ustni postopek zaradi narave v zahtevi za sodno varstvo izpostavljenih vprašanj obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se storilec pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove.

8.Slediti gre argumentom vrhovnega državnega tožilca - na kar je ESČP izpostavilo v sodbi, s katero je odločilo o obravnavanem primeru - da je konkretna zadeva primerljiva s predhodnimi, v katerih je ESČP prav proti Sloveniji že ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Odločitev Okrajnega sodišča v Celju nasprotuje tudi povzeti sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki stališča ESČP sprejema. Bistvena podobnost je v tem, da je bil tudi v konkretnem primeru plačilni nalog izdan izključno na podlagi neposredne zaznave policistov po prvem odstavku 57. člena ZP-1; ugotovitve policistov so tudi edini in glavni obremenilni dokaz zoper storilca. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo izpostavljal, da v postopku ni bil zaslišan in da zahteva "zaslišanje vseh prič". Takšen dokazni predlog je presplošen in s tem nezadostno substanciran, vendar pa to za obravnavani primer ni bistvenega pomena. Storilec je namreč tudi z nadaljnjimi navedbami, da določen del trditev policistov ne drži (to je, da se na zahtevo policista od vozila ni umaknil in da je pel oziroma se drugače nedostojno vedel), verodostojnost in ugotovitve policistov izpodbijal, dejanje pa v tem delu zanikal. Glede na takšno situacijo bi sodišče - kot izhodiščno predstavljeno - moralo izvesti ustno obravnavo in verodostojnost obremenilnih izjav preveriti. Storilec je namreč s svojimi navedbami sodišču dal povsem zadostno podlago za zaključek, da je dejansko stanje potrebno dodatno in celovito razjasniti.

9.Ker sodišče ustne obravnave ni izvedlo in storilcu ni omogočilo, da se ustno izjavi o dogodku in neposredno zasliši edini ter ključni obremenilni priči - policista, ki sta dogodek neposredno zaznala - storilcu ni zagotovilo poštenega sojenja. V ravnanju sodišča je tako mogoče prepoznati kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP ter 22. in 29. člena Ustave.

C.

10.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca. Upoštevajoč naravo ugotovljenih kršitev je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.

-------------------------------

1Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča IV Ips 20/2019 z dne 19. 11. 2019, IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 73/2015 z dne 15. 12. 2015, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013; tako tudi Ustavno sodišče že v odločbi Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 in nadalje primeroma v odločbah Up-187/13-18 z dne 7. 10. 2015 (tč. 6) ter Up-718/13-17 z dne 7. 10. 2015 (tč. 8).

2Primeroma glej sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 20/2019 z dne 19. 11. 2019 (tč. 8), IV Ips 60/2017 17. 10. 2017 in IV Ips 64/2016 z dne 17. 1. 2017.

3Flisar proti Sloveniji (št. 3127/09) z dne 29. 9. 2011 (tč. 34), Jusilla proti Finski (št. 73052/01) z dne 23. 11. 2006, Suhadolc proti Sloveniji (št. 57655/08) z dne 17. 5. 2011.

4Primerjaj predvsem s sodbama Vrhovnega sodišča IV Ips 92/2014 z dne 20. 1. 2015 in IV Ips 60/2017 z dne 17. 10. 2017; glej tudi sodno prakso ESČP v zadevah Flisar proti Sloveniji (št. 3127/09) z dne 29. 9. 2011 (tč. 38), Milenovič proti Sloveniji (št. 11411/11) z dne 28. 2. 2013 (tč. 32), Berdajs proti Sloveniji (št. 10390/09) z dne 27. 3. 2012.

5Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 20/2019 z dne 19. 11. 2019 (tč. 8).

6Zlasti tč. 14 sodbe Letonje proti Sloveniji.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 57, 57/1

Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006) - ZJRM-1 - člen 7, 7/2

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 29

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.