Jedro

Tožnik je utrpel poškodbo na delu pri prvotoženi stranki zaradi nepravilne naložitve praznih palet, in sicer po lastni krivdi in pri aktivnosti, ki mu ni bila naložena. Tožnik namreč ni ravnal po navodilih delodajalca in je prazne palete naložil samovoljno in nepravilno. Način naložitve praznih palet je izbral sam, kljub navodilom, s katerimi je bil seznanjen. Prvotožena stranka je poskrbela za varno delo z rednim usposabljanjem, pisnimi navodili, varnostno opremo ter sistemom sledenja in vodenja voznega parka. Poleg tega je imela prvo tožena stranka izpolnjene vse zakonite pogoje za varno delo tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru nista podani protipravnosti in vzročne zveze, kot elementa odškodninske odgovornosti. Zato ni podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke za tožniku nastalo nezgodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da sta toženi stranki dolžni plačati tožniku znesek 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne od vložitve odškodninskega zahtevka, tj. od 9. 3. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da sta toženi stranki dolžni plačati prevozne stroške v znesku 112,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj plača drugo toženi stranki stroške postopka v višini 20,00 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek za znesek 6.500,00 EUR in znesek 70,78 EUR ustavi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z neskrbno oceno dokazov kršilo 8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Disponent A.A. ni dal nikakršnih nadaljnjih navodil v zvezi z nakladanjem in razkladanjem palet, kot npr. da naj preda palete drugemu vozniku, ali naj jih pusti pri stranki, niti mu ni zagotovil pomoči drugega delavca. Sklicuje se na izpoved priče B.B., ki je izpovedal, da je disponent tisti, ki bi se moral dogovoriti s stranko, da se prazne palete pustijo pri stranki, da za tovrstne dogovore ni pristojen tožnik, ki bi moral počakati na dogovor disponenta s stranko. Ker se je z nakladanjem banan v Franciji mudilo, je skladiščnik na tožnikovo prošnjo z viličarjem razložil najprej 33 praznih palet in kolo ter nato naložil 23 palet banan in nato še kolo ter prazne palete, kolikor je šlo. Ker je zmanjkalo prostora za 6 palet, je tožnik po telefonu poklical disponenta in ga vprašal, kaj naj naredi s preostalimi 6 praznimi paletami. Disponent mu je rekel, naj palete spravi na hladilnik, kakor ve in zna. Ker je moral tožnik čim prej zapustiti nakladalni prostor, mu je ostala edina možnost, da jih je naložil ročno po 3 prazne palete pokončno na preostalih 40 cm prostora na hladilniku in jih zavaroval s kovinskimi palicami. Poudarja, da se tovor vedno zavaruje s kovinskimi palicami, in ne s privezovalnimi trakovi, ki jih sploh ni imel na razpolago. Zmotna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je vzrok za nezgodo le v nepravilni naložitvi praznih palet. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu delodajalcu nalagajo odgovornost v zvezi z zagotavljanjem pogojev za varno delo. Sodišče prve stopnje se je oprlo le na del izpovedi prič B.B. in C.C., ki sta bila pri prvotoženi stranki v času škodnega dogodka zadolženi za področje iz varstva pri delu in sta, ne da bi po škodnem dogodku opravila raziskavo, podala svoje mnenje o vzroku nezgode ob predpostavki, da je imel tožnik dovolj prostora na hladilniku. Priča C.C. je celo izpovedal, da je šlo za doložitev tovora in za nestandardno situacijo. V tem primeru bi morala odgovorna oseba prvotožene stranke dati tožniku nalog da naklada, ali da prazne palete pusti tam. Poudarja, da je disponeneta poklical, ta pa mu je naložil, da tudi preostalih šest palet naloži na hladilnik, kakor ve in zna. Navaja, da priči nista upoštevali, da je šlo za tožniku dodatno naloženo delo, da zaradi prekrška voznika D.D. prevzame njegove palete, da mu prvotožena stranka ni zagotovila pomoči pri dodatnem nakladanju in razkladanju dodatnih praznih palet, da je moral tožnik čim prej zapustiti nakladalni prostor. Navaja, da je protipravnost ravnanja prvo tožene stranke v opustitvi ukrepov, da tožniku v zvezi z dodatno naloženim delom zagotovi bodisi prostor pri stranki v Franciji, da pusti tam preostalih šest palet, ki jih ni bilo mogoče naložiti z viličarjem, bodisi da pošlje drugega voznika, ki bi presežek praznih palet prevzel od tožnika, ali pa tožniku zagotoviti pomoč drugega delavca tako pri nakladanju v Franciji, kot pri razkladanju v Avstriji dodatnega dela prevzema 33 praznih palet od voznika D.D.. Meni, da je tako podana krivdna odgovornost prvotožene stranke zaradi neustreznih navodil v zvezi z dodatnim delom in zaradi opustitve ukrepov, ki bi tožniku omogočili varno nakladanje in razkladanje. Podana je tudi objektivna odgovornost, saj način ročnega nakladanja in razkladanja dodatnih praznih 33 palet, ob upoštevanju, da je tožnik delo opravljal sam, predstavlja delo s povečano nevarnostjo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženima strankama. Prvotožena stranka nanjo pravočasno odgovarja, prereka vse navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev plačila pritožbenih stroškov toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je tožnik vložil tožbo za plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo, nastalo zaradi poškodbe pri delu v višini 10.000,00 EUR. Kasneje je tožbeni zahtevek modificiral tako, da je zahteval 3.500,00 EUR za nematerialno škodo in 112,00 EUR za materialno škodo. Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določbi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje temelji, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) določa načelo obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena OZ). Navedeno pomeni, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Oškodovanec mora torej navesti kršitev delodajalčevih obveznosti ter natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih ta moral opraviti, da bi zagotovil varno delo. Tožnik mora dejanja, za katera trdi, da jih je delodajalec opustil in je nato tožnik zaradi njegove pasivnosti utrpel škodo, opisati dovolj določno, da lahko sodišče identificira dolžno ravnanje in ugotavlja, ali ga je delodajalec kršil. 7. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno zaključilo, da elementa protipravnosti in vzročne zveze nista podana ter zahtevek tožnika zavrnilo. Zaključilo je, da je tožnik utrpel poškodbo zaradi nepravilne naložitve praznih palet. Ugotovilo je, da je poškodbo utrpel po lastni krivdi in pri aktivnosti, ki mu ni bila naložena. Tožnik namreč ni ravnal po navodilih delodajalca in je prazne palete naložil povsem samovoljno in nepravilno. Način naložitve praznih palet je izbral sam, kljub navodilom, s katerimi je bil seznanjen. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpoved priče C.C., strokovnjaka, zaposlenega na Inštitutu E., ki je izpovedal, da je vzrok nezgode nepravilno nalaganje palet. Pojasnil je, da v kolikor bi bili paleti položeni v skladu s pravili, tj. druga na drugo na večjo ploskev, do padca ne bi prišlo. Nepravilno nalaganje palet predstavlja opustitev osnovnega varnostnega ukrepa. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo tudi na izpoved priče B.B., ki je pojasnil, da je kapaciteta kamiona 22 palet, ki se lahko naložijo v treh vrstah po 11 vrst, kar pomeni, da vmes, glede ne mere standardne palete 1200 x 1000 x 8000 mm, ne ostane nič prostora. Če se teh osnovnih smernic ne upošteva in se pušča prostor med paletami, to pomeni izgubo prostora na prikolici. Pojasnil je, da je v primeru težav z naložitvijo palet, te možno naložiti tako, da se postavijo prečke preko palet in se naložita po dve paleti na blago, brez kakršnekoli nevarnosti, da bi prišlo do poškodbe blaga. Pojasnil pa je tudi, da bi bilo v konkretnem primeru ob nastanku težav z naložitvijo možno, da se palete odložijo in bi jih naložil drugi kamion, saj se je naklad vršil v neposredni bližini luke F., v tistem času pa so bili v Angliji vsaj trije kamioni tedensko, ki so se vračali preko te luke. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik utrpel poškodbo zaradi nepravilne naložitve palet. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v skladu z 8. členom ZPP prosto presodilo izvedene dokaze, o verodostojnosti izpovedi zaslišanih prič se je prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, svojo dokazno oceno pa je prepričljivo obrazložilo.

8. Tožnik v pritožbi prvotoženi stranki očita, da mu ta ni dala nadaljnjih navodil v zvezi z nakladanjem in razkladanjem palet. Tožnik je sicer zatrjeval, da je disponenta poklical preko telefona in da mu je ta naložil, da tudi preostalih šest palet naloži, kakor ve in zna, vendar sodišče prve stopnje njegovi izpovedi utemeljeno ni sledilo. Oprlo se je na izpoved priče B.B., ki je pojasnil kako poteka komunikacija med vozniki in prvo toženo stranko. Izpovedal je, da vozniki dobijo navodila za naklad preko sistema „tranziks“, tj. sistem sledenja in vodenja voznega parka, iz katerega je razvidno kakšna navodila so bila dana. Vsa komunikacija je zapisana in trajno arhivirana in je ni možno popraviti. Vidi se tudi status, to je, ali je voznik prejel navodila in jih prebral. Pojasnil je, da je ta način komuniciranja, tj. preko navedenega elektronskega sistema, primaren in da je bilo dano navodilo, da se komunicira preko tega sistema, komunikacija preko telefona je bila celo nezaželjena oziroma omejena zgolj na skrajne primere. Tožnik ni dokazal, da bi mu disponent dal zatrjevana navodila po tem elektronskem sistemu, niti, da je svojega disponenta obvestil o težavah pri nakladanju praznih palet in od njega zahteval nadaljnja navodila. V skladu s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, morajo stranke, ki navajajo dejstva na katera opirajo svoje zahtevke, tudi predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP).

9. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je priča C.C. izpovedal da je šlo za nestandardno situacijo, ker je prišlo do doložitve tovora, vendar pa je hkrati izpovedal tudi, da je v takšnih primerih dolžnost voznika, da pokliče odgovorno osebo prvotožene stranke, saj so tam načrti nalaganja. Ker tožnik ni dokazal, da je prvotoženo stranko obvestil o težavah pri nalaganju palet, prvotoženi stranki že zato ni mogoče očitati opustitev, ki jih navaja pritožba. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prvotožena stranka ni odškodninsko odgovorna, saj je poskrbela za varno delo z rednim usposabljanjem, pisnimi navodili, varnostno opremo ter sistemom sledenja in vodenja voznega parka. Na podlagi listin o pridobljenem znanju iz varstva pri delu pa je tudi ugotovilo, da je imela prvo tožena stranka izpolnjene vse zakonite pogoje za varno delo tožnika, zato je neutemeljen (sicer pavšalni) pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 41/11 in nasl. – ZVZD-1), ki delodajalcu nalagajo odgovornost v zvezi z zagotavljanjem pogojev za varno delo.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.