Jedro

Izdaja sodbe brez glavne obravnave ni vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (2. odst. 72. čl. ZUS), ker je sodišče odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku; poleg tega je nobena od strank ni zahtevala (2. odst. 50. čl. ZUS).

Gradnja nadomestnega objekta je po naravi take lokacije praviloma nova gradnja, če zazidalni načrt glede tega nima posebnih določb. Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča ni jasno, ali v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje res kaže le na uporabo pogojev, ki veljajo za spremembe na obstoječih stanovanjskih objektih, bi morala tožena stranka (in pred njo že organ prve stopnje) to posebej ugotoviti in skladnost lokacije z zazidalnim načrtom obrazložiti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 22.10.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.9.1997 ter ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka s citirano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper lokacijsko dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostave V. z dne 5.5.1997, izdano prizadetim strankam za rušenje obstoječe poslovno-večstanovanjske stavbe in za gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta s prometno in komunalno ureditvijo na zemljišču parc. št. 250/589 k.o. T., ki se nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o zazidalnem načrtu za del soseske VS 1 T. - območje med O. cesto in M.g. (Uradni list SRS, št. 25/85, v nadaljevanju: ZN). Sodišče med drugim povzema navedbe tožene stranke, da se lokacija nahaja na območju VS 2/2 T., ki se ureja z ZN, da je v skladu z ZN, zlasti z 9. in 11. členom ZN. Sporno lokacijo je sodišče presodilo z vidika skladnosti s 1. odstavkom 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93), po katerem se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave in druge posege v prostor na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, v skladu s pogoji, ki jih določa ta načrt. Sodišče ocenjuje, da ni nedvoumno izkazana skladnost gradnje poslovno-stanovanjskega objekta s pogoji, ki jih določa ZN v 4. členu ter v 3. alinei 9. člena. Tožeče stranke namreč zatrjujejo neskladnost lokacijskega dovoljenja s 4. členom ZN, po katerem je obravnavano območje po določbah GUP namenjeno za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, pretežno pozidani predel pa omogoča le dopolnilno gradnjo (individualna gradnja). Glede tega se tožena stranka ni opredelila. Obrazložila tudi ni skladnosti predvidenega objekta s pogoji 3. alinee 9. člena ZN, saj zgolj ugotavlja, da so povečave objekta dovoljene ter da bodo izvedene v notranjosti kareja, ni pa ugotovila, da zaradi povečave objekta ne bo prišlo do spremembe karakterja in proporcev za individualne hiše. Ker po oceni sodišča s strani tožene stranke zatrjevana skladnost predmetne lokacije z ZN ni v celoti izkazana, je na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97-popravek) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, zadevo pa vrnilo v stanje pred njegovo izdajo.

V pritožbi pritožniki kot prizadete stranke (investitorji) uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Navajajo, da je sodišče prve stopnje odločbo tožene stranke odpravilo, ker skladnost lokacije z ZN ni v celoti izkazana in da bo v ponovnem postopku potrebno presoditi skladnost dovoljene povečave objekta s pogoji 3. alinee 9. člena ZN. Menijo, da gre v sporu "za določitev oziroma podrobnejšo opredelitev pojma karakterja in proporcev individualnih hiš, kar je dejansko in ne pravno dejstvo s področja urbanizma". Urbanisti izvedenci so se v upravnem postopku na prvi stopnji, in enako strokovnjaki na drugi stopnji, odločili, da predvidena nadomestna gradnja ne odstopa od dosedanjega karakterja in proporcev individualne hiše, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za spremembo obstoječega objekta. V kolikor sodišče meni drugače, bi moralo razpisati glavno obravnavo in izvesti dokaze s pribavo ekspertnih mnenj o tem, ali predvidena gradnja res ne izpolnjuje navedenih zahtev ZN. Ker obravnava ni bila razpisana, je podana bistvena kršitev določb postopka. Obstoječi objekt je dotrajan. Pritožniki trdijo, da gre za nadomestno gradnjo in da gabariti predvidenega poslovnostanovanjskega objekta v ničemer ne odstopajo od karakterja in proporcev obstoječe individualne hiše. V veljavni zakonodaji obstajajo le pojmi individualnih hiš, blokov in stolpnic, zato je potrebno presojati od primera do primera, ali gre za individualno hišo oziroma blokovno gradnjo. Ob O. cesti niti ena hiša ni enostanovanjska in si lastniki prizidujejo in nadzidujejo svoje objekte prav do lastniških meja. Trdijo, da je sodišče po nepotrebnem odpravilo odločbo tožene stranke ter bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Ker ni razrešilo spornega vprašanja skladnosti nameravane gradnje z ZN, je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbenemu sodišču predlagajo, da skladno s 76. členom ZUS s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

Tožena stranka in tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, ni utemeljen. Ne samo, da glavne obravnave nobena od strank ni zahtevala (2. odstavek 50. člena ZUS), sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ampak je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Zato izdaja sodbe brez glavne obravnave po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni jasno, ali dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, res kaže le na uporabo pogojev, ki veljajo za spremembe na obstoječih stanovanjskih objektih (9. in 11. člen ZN). Gradnja nadomestnega objekta, za kar pri sporni lokaciji tudi po navedbah pritožbe gre, je po naravi take lokacije praviloma nova gradnja, če ZN glede tega nima posebnih določb. Toda če je sporna lokacija po ZN vendarle predvidena kot sprememba obstoječega objekta, bi morala tožena stranka (in pred njo že organ prve stopnje) to posebej ugotoviti in skladnost lokacije z ZN obrazložiti tudi z vidika 4. člena ZN, na kar pravilno napotuje že sodišče prve stopnje. Splošnih pritožbenih navedb o nadzidavah in prizidavah ob O.cesti, s katerimi pritožniki uveljavljajo neenakopraven položaj, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ker pritožniki niso niti navedli, na kakšni podlagi so bile dovoljene.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in sodbo potrdilo.