Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, ti razlogi pa niso razlogi, na podlagi katerih se lahko podeli mednarodna zaščita.

Alžirija je v Odloku o določitvi seznama varnih izvornih držav navedena kot država, ki je varna izvorna država in je torej prošnja očitno neutemeljena tudi iz tega razloga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi navaja, da je prosilec, ki trdi, da je A.A. (v nadaljevanju tožnik) pri pristojnem organu dne 20. 10. 2017 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Navedel je, da je zapustil Alžirijo, ker je tam zelo težko preživeti. V Alžiriji ni imel redne zaposlitve in plačila, zaradi česar si posledično težko ustvari družino in ustaljeno življenje. Tudi ob prijetju je tožnik v lastnoročno napisani izjavi z dne 16. 10. 2017 navedel, da prosi za azil zaradi socialne stiske v izvorni državi. S tožnikom je bil 8. 11. 2017 opravljen osebni razgovor. V tem razgovoru je povedal, da je živel s starši in štirimi brati v majhni hiši. Star je 26. let, bil je brez službe in prihodnosti, kar je razlog, da je zapustil Alžirijo. V izvorni državi ni bil ogrožen in je ne bi zapustil, če bi imel stalno zaposlitev. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi se vse ponovilo, ponovno ne bi imel dovolj denarja za preživetje in bi bil na istem kot prej.

3. Toženka ugotavlja, da iz tožnikovega opisa dogodkov izhaja, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje tožnika zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih prosilec navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Institut priznanja mednarodne zaščite je namreč namenjen izključno težavam, ki so jih imeli prosilci v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz tožnikovih navedb pa očitno izhaja, da opisanih ekonomskih težav nima zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Dejstva, ki jih je v postopku navajal prosilec torej niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite tako, da je bilo potrebno prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrniti na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 4. Toženka nadalje navaja, da je Alžirija država, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni navedel nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Zato so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 5. Tožnik se z odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Zatrjuje, da je toženka bistveno kršila pravila postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je bila tožniku s tem, ko se pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pooblaščencu ni dovolila postavljati vprašanja, kršena pravica do izjave v postopku. Toženka je zmotno zaključila, da tožnik ne navaja okoliščin, ki bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) namreč izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), pri čemer se sklicuje na sodbe Laroshina proti Rusiji, Budina proti Rusiji, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji in Hirsi Jamaa proti Italiji. Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Ker je toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava štela tožnikove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka namreč ni preverjala, ali so razmere v tožnikovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP. Tožnik predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spise.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po drugem odstavku 20. člena ZMZ – 1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po tretjem odstavku ZMZ-1 pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ -1 resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

9. Iz izpodbijane odločbe in listin v upravnem spisu izhaja (temu pa tožnik v tožbi tudi ne oporeka), da je Alžirijo zapustil zaradi socialne stiske. Sam je navedel, da v izvorni državi ni bil nikoli ogrožen, in da je ne bi zapustil, če bi imel stalno zaposlitev. Slaba ekonomska situacija je edini razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito. Tudi iz nobenega drugega podatka v spisu ni razvidno, da bi kdaj zatrjeval strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ali mučenje, nečloveško, poniževalno ravnanje ali grožnjo za življenje in osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženih spopadih. Takšno dejansko stanje, ki je v tej zadevi pravnorelevantno, je med strankama v bistvu nesporno.

10. Tožnik v tožbi trdi, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, ker ni upoštevala, da predstavlja resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 tudi situacija, ko posameznik nima bivališča in niti sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb. Po mnenju sodišča taka razlaga predpisa ni pravilna. Toženka je pravilno štela, da po 20. in 28. členu ZMZ -1 ekonomska situacija prosilca ni pravno relevantna okoliščina za mednarodno zaščito. Po teh določilih je za priznanje mednarodne oziroma subsidiarne zaščite pomembno, ali obstaja utemeljen razlog, da bi prosilec ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, ki zajema:smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi, ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Resno škodo v smislu 2. alinee 28. člena ZMZ -1 tako ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi prosilec pri tem utrpel katero od izrecno naštetih resnih škod. Tožnik ne zatrjuje nobene od teh situacij, ampak kot razlog za mednarodno zaščito navaja socialno stisko.

11. 3. člen EKČP določa, da se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati. Tožnik zatrjuje, da se s tem, ko v Alžiriji nima zaposlitve in se težko preživlja, z njim ponižujoče ravna. Vendar prezre, da je ESČP v zadevah Larioshina (no. 56869/00) in Budina (no.45603/05) obravnavalo popolnoma drugačno stanje od obravnavane. V obeh primerih sta pritožnici zatrjevali, da od države prejemata takšno pokojnino oziroma socialne transferje, ki ne zadoščajo za preživetje. ESČP je poudarilo, da se 3. člen EKČP primarno razlaga kot obligacija držav, da se vzdržijo aktivnih ravnanj, s katerimi lahko prizadenejo škodo osebam znotraj njihove jurisdikcije. Kar se tiče ponižujočega ravnanja, praksa ESČP glede tega člena obsega povzročitev dejanske telesne poškodbe ali intenzivnega psihičnega ali mentalnega trpljenja. Kot ponižujoče v smislu tega določila se lahko šteje tudi ravnanje, ki posameznika poniža ali razvrednoti zaradi pomanjkanja spoštovanja, ali ki zmanjšuje njegovo dostojanstvo ali sproža čustva strahu ali trpljenja in manjvrednosti v taki meri, da ga lahko moralno ali fizično stre. ESČP je bilo mnenja, da nezadostna pokojnina oziroma pomoč, ki sta jo pritožnici prejemali od države, kot taka sicer ne izključuje obravnave po 3.členu EKČP, vendar je obe konkretni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni1. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da iz 3. člena EKČP in prakse ESČP ne izhaja, da bi se štelo kot ponižujoče ravnanje to, če države zavrnejo prošnjo za mednarodno zaščito, ker prosilec zatrjuje, da so v izvorni državi ekonomsko socialne razmere slabe.

12. Zadeva Hirsi Jamaa proti Italiji (No 27765/09), na katero se tožnik prav tako sklicuje, pa se nanaša na primer množičnega izgona tj. vračanja beguncev iz italijanskega morja v Libijo, ko oblasti niso omogočile razlikovanja med ekonomskimi migranti in iskalci mednarodne zaščite tako, da posameznikom niti ni bilo omogočeno, da bi vložili prošnje za mednarodno zaščito. Vračanje v Libijo je bilo izvršeno brez identifikacije posameznikov in ugotavljanja njihovega položaja. Tožnik s sklicevanjem na to sodbo ne more izkazati, da naj bi toženka zmotno uporabila materialni predpis in z odločitvijo kršila 3. člen EKČP, saj so relevantne okoliščine obravnavane zadeve popolnoma drugačne od teh, v katerih se nahaja tožnik. Tudi zadeva M.M.S. proti Belgiji in Grčiji se nanaša na popolnoma drugačno pravno in dejansko stanje. ESČP je ugotovilo kršitev člena 13 v zvezi s členom 3 EKČP zaradi slabih življenjskih razmer za prosilce za azil v Grčiji, zaradi pomanjkljivosti v azilnem sistemu Grčije in nevarnosti, da so prosilci lahko vrnjeni v izvorno državo brez predhodne resne proučitve tveganj, katerim so v primeru vrnitve izpostavljeni ter brez zagotovitve učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev o vračanju. Tožnikova vloga je bila proučena in tožnik ima možnost pravnih sredstev, česar v tožbi niti ne izpodbija.

13. Kar se tiče kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člen ZUP, sodišče ugotavlja, da tudi ta trditev ni upravičena. Ob oddaji prošnje je pooblaščenka res navedla, da bi želela tožniku zastaviti vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, uradna oseba pa ji je odgovorila, da bo to lahko storila na osebnem razgovoru. Prošnja je prvo dejanje, torej vloga, na podlagi katere steče postopek za mednarodno zaščito. ZMZ-1 ne določa, da mora biti pri vložitvi prošnje prisoten pooblaščenec prosilca, niti ne določa, da se ob podaji prošnje opravlja zaslišanje in se prosilcu postavljajo vprašanja. Ker tujci ne govorijo slovenskega jezika, prisotnost uradne osebe in njena vprašanja predstavljajo sodelovanje tj. pomoč uradne osebe in tolmača pri sestavi vloge oziroma obrazca. Ne gre torej za zasliševanje o relevantnih okoliščinah, saj so prosilci o njih vprašani kasneje, na osebnem razgovoru. Na tem, osebnem razgovoru, opravljenem dne 8. 11. 2017 je bil pooblaščenec prisoten in po koncu tega razgovora tudi izrecno vprašan, ali ima še kakšno vprašanje, na kar je odgovoril, da ne. Karkoli je pooblaščenec nameraval vprašati ob oddaji vloge, bi lahko vprašal na osebnem razgovoru, a tega ni štel za potrebno. Glede na to sodišče ugotavlja, da pravica do izjave v postopku ni bila kršena.

14. 52. člen ZMZ-1 določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če:- je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, - prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Po presoji sodišča toženka obstoj razloga iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, ti razlogi pa glede na že navedeno niso razlogi, na podlagi katerih se lahko podeli mednarodna zaščita. Zato je tudi tožbeni očitek, da toženka ni ugotavljala relevantnega dejanskega stanja o ekonomskih razmerah v izvorni državi, neupravičen. Alžirija je v Odloku o določitvi seznama varnih izvornih držav navedena kot država, ki je varna izvorna država in je torej prošnja očitno neutemeljena tudi iz tega razloga. Temu, da Alžirija ne bi bila varna država, tožnik v tožbi tudi ni oporekal. 15. Sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Budina v. Russia, No 45603/05