Jedro

Ne glede na to, da je šlo za prerazporeditev delovnega časa, bi moral tožnik za izostanek z dela pridobiti soglasje delodajalca, torej bi moral imeti odobreno odsotnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala dne 30. 5. 2017, nezakonita in da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom 15 - dnevnega odpovednega roka, temveč mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 1991 (točka I/1 izreka sodbe), da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo (točka I/2 izreka) in vzpostaviti delovno razmerje od poteka 15 - dnevnega odpovednega roka od 17. 6. 2017 dalje, ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati bruto mesečno plačo oz. nadomestilo plače v višini 804,96 EUR, od te plače odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, do plačila, vse v roku 8 dni (točka I/3 izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Ne strinja se z obrazložitvijo in odločitvijo sodišča prve stopnje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo in razlagalo tožnikovo izpoved, in sicer je: v točki 6 obrazložitve sodbe napačno in brez ustrezne obrazložitve zaključilo, da tožnik opozoril ni jemal resno; v točki 7 obrazložitve, da je tožnik glede pisne dovolilnice tožene stranke o koriščenju dopusta spreminjal izpoved in v točki 8, da je tožnikova izpoved o možnosti koriščenja letnega dopusta nasprotujoča si. V točki 9 obrazložitve je sodišče pri povzemanju izpovedi zakonitega zastopnika A.A. povzelo določene besedne zveze, ki jih ta sploh ni omenjal, njegovo izpoved pa je štelo kot prepričljivo in jo v celoti ocenilo kot verodostojno, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj, saj ni znal pojasniti ničesar glede ur banke in tudi ne, ali so bile te ure plačane. V točkah 10 in 11 obrazložitve je ugotovilo, da pričama B.B. in C.C. verjame, ker sta izpovedala smiselno enako kot zakoniti zastopnik tožene stranke, C.C. pa tudi skladno z listinsko dokumentacijo v spisu, pri tem pa ni upoštevalo, da gre za priči, ki morata delati za in v korist tožene stranke. Kljub temu, da je priča D.D. izpovedala enako kot tožnik, da je bilo s koriščenjem dopusta težko, in da je včasih kar mojster ustno odobril koriščenje dopusta, sodišče ni verjelo ne priči in tudi ne tožniku. Priči tudi ni verjelo, da so se pri toženi stranki želeli tožnika znebiti, ker je bil eden od starejših delavcev. Oba, D.D. in B.B. sta izpovedala, da ni šlo za nikakršno začasno razporeditev delovnega časa in da so delavci morali delati vsako drugo soboto v mesecu več let in da so opravili tako mesečno 16 dodatnih ur dela. Tak delovni razpored je delavce psihično uničeval. Sodišče tudi ni upoštevalo prepričljive izpovedi tožnikovega neposredno nadrejenega delavca E.E., da je delavca, ki ga je obvestil, da na delo v soboto ne more priti, nadomestil z drugim delavcem, da tožnik ni bil edini, ki kdaj na soboto ni delal, da tožnika na seznam delavcev za 29. 4. 2017 ni napisal, da je bil zraven, ko je tožnik 12. 5. 2017 dobil opomin in da ni slišal, da bi kdo od vodilnih tožniku dejal, da mora 13. 5. 2017 priti na delo. Prav tako ni upoštevalo izpovedi priče F.F., ki je bil pri toženi stranki zaposlen do 2012 leta, ker naj njegova izpoved ne bi bila relevantna, priča pa je potrdila, da je takšna začasna prerazporeditev delovnega časa trajala že takrat, ko je še bila zaposlena pri toženi stranki. Napačna je obrazložitev sodišča v točki 16, da se tožbeni zahtevek ne nanaša na ugotovitev ali zahtevo iz naslova "banke ur". Tožnik se ne strinja tudi z ugotovitvijo sodišča v točki 20 obrazložitve sodbe, da je tožnik le za potrebe tega spora želel uporabiti določbo 3. odstavka 163. člena ZDR-1. Navaja tudi, da je tožnik zahteval, da tožena stranka predloži evidenco delovnega časa tožnika za leto 2017, tožena stranka tega dokaza ni predložila, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Tožnik je imel v letu 2017 opravljenih okoli 40 nadur in je 27. 4. 2017 na državni praznik delal ravno iz razloga, da bo 28. 4. in 29. 4. 2017 odsoten z dela in je bil v dobri veri, da mu je bil dopust za ta dneva odobren. Sodišče tudi tega ni upoštevalo. Dne 10. 5. 2017 je svojega nadrejenega E.E. obvestil, da na delovno soboto 13. 5. 2017 ne bo mogel delati. E.E. mu za ta dan res dopusta ni odobril kot mu ga je za 28. in 29. 4. 2017, vendar mu ni rekel niti, da mu ga ne odobri niti da mu ga odobri, ampak je tožnika za ta dan dal na delovno listo. Tožena stranka je očitno hotela tožnika kot starejšega delavca, ki vse delovne sobote ni mogel delati, v poduk drugim delavcem odpustiti. Odpoved je nezakonita, saj tožniku očitane kršitve niso dokazane. Zaradi tega tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz te zakonske določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (v pritožbi se na bistvene kršitve določb pravdnega postopka sklicuje le pavšalno), da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik dne 28. 4. 2017 in 29. 4. 2017 na delo ni prišel. Za izostanka ni imel opravičljivih razlogov, saj mu dopust ni bil odobren, zato mu je tožena stranka, skladno z določbo prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), dne 12. 5. 2017 utemeljeno izdala opozorilo na izpolnjevanje obveznosti. Tožnika na delo ni bilo tudi 13. 5. 2017 in za ta izostanek prav tako ni imel opravičljivega razloga. Tožena stranka je tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in možnostjo zagovora zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ga povabila na zagovor 26. 5. 2017 ob 13. uri. Tožnik se je zagovora udeležil, tožena stranka pa mu je dne 30. 5. 2017 na podlagi tretje alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje in razlogi, na podlagi katerih je sprejelo odločitev v obravnavani zadevi. Odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. V obravnavani zadevi je bistveno, ali je tožnik z izostanki z dela na navedene dneve kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ali ne. Ne glede na to, da je šlo za prerazporeditev delovnega časa, bi moral tožnik za izostanek z dela pridobiti soglasje delodajalca, torej bi moral imeti odobreno odsotnost. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik za vse tri izostanke dovoljenja delodajalca ni imel. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da se je za dneva 28. in 29. april za izostanek z dela ustno dogovarjal s predpostavljenim E.E. Da je potrebno za odobritev dopusta izpolniti dovolilnico, je vedel tudi tožnik, vendar dovolilnice za koriščenje dopusta za ta dva dneva sploh ni izpolnil in oddal. Že na podlagi tega je mogoče zaključiti, da je tožnik vedel, da mu dopust ni odobren in mu tudi ne bo. V zvezi z izostankom dne 13. 5. 2017 je tožnik izpovedal, da je govoril s svojim predpostavljenim, ki mu je enkrat rekel, da gre lahko na dopust, drugič pa, da ne. Tožnik tako izrecnega dovoljenja predpostavljenega za izostanek z dela ni imel, vendar ga kljub temu na delo ni bilo.

9. Za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, koliko časa je začasna prerazporeditev delovnega časa trajala. Iz prilog pod B od B8 do B13 izhajajo prerazporeditve delovnega časa (z dne 17. 12. 2012 in 3. 2. 2014), koledarji delovnih dni za leto 2016 in 2017 in odredbi (z dne 17. 11. 2016 in 24. 4. 2017) o začasni prerazporeditvi delovnega časa. Tožnik je bil z odredbo z dne 31. 3. 2017 obveščen o začasni prerazporeditvi za 1. in 29. 4. 2017 ter za 13. in 27. 5. 2017. Tako je tožena stranka ostale delavce in tudi tožnika obvestila o prerazporeditvi delovnega časa. Prav tako za podajo zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembno, koliko ur je imel tožnik v banki ur (priloga pod B15). Dejstvo je, da tožnik izostankov z dela ni imel odobrenih. Prav tako ni pomembno, da so podpisane dovolilnice delavci včasih prejeli tudi po tem, ko so dopust že koristili.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami o oceni sodišča, katera priča oziroma stranka je izpovedala prepričljivejše in verodostojnejše, pa pritožbeno sodišče poudarja, da si sodišče ob neposredni izvedbi posameznih dokazov z zaslišanjem prič ustvari vtis o tem, katera izpoved je, ob upoštevanju tudi izpovedi drugih zaslišanih, bolj prepričljiva in katera manj. Sodišče prve stopnje je te svoje vtise upoštevalo in primerjalo izpovedi med sabo, z listinami v spisu in navedbami strank. Tako je sodišče skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Priče so dolžne izpovedati po resnici, na kar jih je sodišče opozorilo, kot izhaja iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo, zato tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da sta priči B.B. in C.C. izpovedovali v korist tožene stranke, saj morata "delati" v njeno korist. 11. Ker je za obravnavano zadevo bistveno, ali je tožnik z dela izostal z dovoljenjem tožene stranke ali ne, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tega F.F., ki je bil pri toženi stranki zaposlen do leta 2012, ne more vedeti, pravilna. Prav tako za presojo odpovedi, ki jo je tožena stranka tožniku podala iz krivdnega razloga, ni pomembno, ali so pri toženi stranki že v letu 2012 uvedli začasno prerazporeditev delovnega časa, kar je potrdila priča F.F. Iz tega razloga tudi ni napačna ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve, da za rešitev tega spora ni pomembno, kako je tožena stranka ure iz naslova "banke ur" obračunavala in izplačevala.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve sodbe pravilno ocenilo izpoved priče D.D. tudi v delu, kjer je izpovedala, da so se tožnika pri toženi stranki hoteli znebiti, ker je bil eden izmed starejših. Ob tem je upoštevalo tudi tisti del njene izpovedi, da je imel tožnik probleme s prihajanjem na delo. Da tožnik občasno na delo ni prihajal tako kot je odredila tožena stranka, izhaja tudi iz točke 19 obrazložitve, saj je bil tožnik na to večkrat tako ustno kot pisno opozorjen. Glede na pretekle večkratne tožnikove kršitve tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da se je tožena stranka želela tožnika znebiti kot starejšega delavca in v poduk ostalim zaposlenim. Če bi bilo temu tako, bi lahko njegove predhodne kršitve sankcionirala tudi drugače, ne le z opozorili.

13. Tožnikove odsotnosti z dela tudi ni mogoče opravičiti z določbo 3. odstavka 163. člena ZDR-1. Da bi tožnik en dan letnega dopusta izrabil na tisti dan, ki ga sam določi, bi moral toženo stranko obvestiti najkasneje tri dni pred izrabo, tega pa ni storil, zato so pravilne tudi ugotovitve v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. členom istega zakona. Tožnik svoje pritožbene stroške krije sam, saj s pritožbo ni uspel. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.