Jedro

Tožnica - urbanistična inšpektorica - je nadaljevala z delom kot gradbena inšpektorica. Glede na to, da ji je bil (ne glede na smer njene izobrazbe, ki je bila ustrezna za urbanistično, ne pa gradbeno inšpektorico) priznan status gradbenega inšpektorja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz statusa gradbenega inšpektorja, veljajo zanjo splošna določila glede uvrstitve v plačni razred in glede napredovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka).

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek tožnice, da je sklep tožene stranke Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 15. 12. 2010, v 2. točki izreka (s katerim je odločeno, da se predlogu glavne inšpektorice Republike Slovenije za okolje in prostor, št. … z dne 25. 10. 2010) ugodi in se razveljavijo: - pogodba o zaposlitvi tožnice št. ... z dne 28. 4. 2008; - aneks št. 1 z dne 1. 8. 2008 k pogodbi o zaposlitvi tožnice št. ... z dne 28. 4. 2008; - aneks št. 2 z dne 30. 9. 2008 k pogodbi o zaposlitvi tožnice št. ... z dne 28. 4. 2008; - aneks št. 3 z dne 24. 8. 2009 k pogodbi o zaposlitvi tožnice št. ... z dne 28. 4. 2008, ničen. (I./1. točka).

V nadaljevanju je sodišče razveljavilo sklep tožene stranke Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe za delovna razmerja št. ... z dne 15. 12. 2010 v II. točki izreka, s katerim je odločeno, da se predlogu glavne inšpektorice Republike Slovenije za okolje in prostor št. ... z dne 25. 10. 2010 ugodi in se razveljavijo: - pogodba o zaposlitvi tožnice št. ... z dne 28. 4. 2008; - aneks št. 1 z dne 1. 8. 2008 k pogodbi o zaposlitvi tožnice št. ... z dne 28. 4. 2008; - aneks št. 2 z dne 30. 9. 2008 k pogodbi o zaposlitvi tožnice št. ... z dne 28. 4. 2008; - aneks št. 3 z dne 24. 8. 2009 k pogodbi o zaposlitvi tožnice št. ... z dne 28. 4. 2008. Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 509,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni od vročitve odločbe o odmeri teh stroškov dalje do plačila, pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo v delu izreka pod točko II in posledično v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških, zlasti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2001 (pravilno: z dne 15. 12. 2010) kot neutemeljen zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je po stališču tožene stranke odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. 4. odstavek 29. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 47/2004 – ZGO-1A) je določil, da urbanistični inšpektor, ki z dnem uveljavitve tega zakona, to je na dan 1. 5. 2004 ne izpolnjuje pogojev iz 1. točke 144. člena tega zakona, nadaljuje z delom kot gradbeni inšpektor tudi po izteku sedmih let, po uveljavitvi tega zakona, čeprav si ni pridobil zahtevane izobrazbe, vendar samo če je do uveljavitve tega zakona opravljal delo urbanističnega inšpektorja najmanj deset let, če je ob uveljavitvi tega zakona imel pridobljeno najmanj višjo strokovno izobrazbo gradbene ali druge ustrezne tehnične smeri in če je takšno izobrazbo pridobil pred uveljavitvijo Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93). Sodišče navede, da izpolnjevani pogoji iz 4. odstavka 29. člena ZGO-1A niso bili sporni. Toženi stranki je bilo sporno vprašanje, ali je geografijo mogoče šteti za ustrezno drugo tehnično smer, vendar tega ni želela izpostavljati, ker s tem ne bi razveljavila zgolj napredovanja tožnice v nazivu in plačnem razredu, ampak bi se postavilo vprašanje tudi, ali tožnica sploh sme nadaljevati z delom kot gradbeni inšpektor. Sodišče ne loči strokovne izobrazbe in smeri izobrazbe oziroma smer izobrazbe ignorira. Tožnica nima gradbene ali arhitekturne smeri izobrazbe, saj je po izobrazbi univerzitetna diplomirana geografinja, zato na delovnem mestu gradbeni inšpektor ne bi smela napredovati v višji naziv oziroma v višji plačni razred. Če je v Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest poleg stopnje izobrazbe določena tudi smer izobrazbe, je smer izobrazbe treba šteti kot enakovreden pogoj za zasedbo delovnega mesta, to je stopnjo in smer izobrazbe je potrebno šteti kot celoto. To pomeni, da če javni uslužbenec sicer izpolnjuje stopnjo izobrazbe, ne izpolnjuje pa smeri, se šteje, da pogoje izobrazbe ne izpolnjuje v celoti. Ker je tožnica napredovala na podlagi uredbe in pravilnika je sodišče štelo, da je izpolnjevala zahtevane pogoje. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v Državni upravi ne zahteva pravilne smeri zahtevane strokovne izobrazbe za napredovanje v plačnem razredu. Pri tem se sodišče sklicuje na 1. alineo 2. člena Pravilnika, ki res da določa samo stopnjo izobrazbe, vendar je treba upoštevati 2. člen v celoti. Gre za enakovreden pogoj, kaj je določeno tudi z Aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Ni nobenega dvoma, da je v Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje in prostor št. 125-1/2003 z dne 23. 2. 2004 za delovno mesto, ki ga zaseda tožnica, zahtevana univerzitetna ali strokovna izobrazba gradbene ali arhitekturne smeri, tožnica pa je univerzitetna diplomirana geografinja, za zasedbo delovnega mesta ne izpolnjuje zahtevane smeri izobrazbe, saj geografija sodi med družboslovne vede in je ni mogoče šteti niti za gradbeno niti za arhitekturno smer niti za ustrezno drugo tehnično smer. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Pritožba tožene stranke je nepopolna in bi jo bilo potrebno v skladu z določbo 343. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP zavreči. Ni mogoče preveriti ali je podpisnik oseba, ki je upravičena opravljati procesna dejanja za Državno pravobranilstvo, saj bi moralo biti ob podpisu navedeno ime in priimek osebe, ki jo je podpisala. Sicer pa je pritožba v vsakem primeru neutemeljena. Tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam in navaja, da je tožena stranka prekludirana iz 337. člena ZPP, saj v pritožbi navaja nova dejstva, ko navaja, da je sporno ali je geografijo mogoče šteti za ustrezno drugo tehnično smer izobrazbe. Ustrezni smeri izobrazbe tožnice s strani tožene stranke v prvostopenjskem postopku sploh ni bila ugovarjana. Gre za nove pritožbene trditve. Prav tako gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ko tožena stranka zatrjuje, da je v njenem notranjem aktu, to je Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest na Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje in prostor št. ... z dne 23. 2. 2004 za delovno mesto, ki ga zaseda tožnica, zahtevana univerzitetna ali visoka strokovna izobrazba gradbene ali arhitekturne smeri. Tožena stranka tega dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, niti ni predložila dokazov za te svoje trditve, ni namreč predložila predmetnega, šele s pritožbo citiranega svojega notranjega akta. Glede na navedeno pritožbeno sodišče tega ne more upoštevati. Poleg tega tožena stranka tudi ni zatrjevala, da akta ni mogla brez svoje krivde navesti oziroma predložiti pravočasno v prvostopenjskem postopku. Sicer pa tožena stranka v pritožbi ne izpodbija pravilnosti in popolnosti v prvostopenjski sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica s tem, ko ima izobrazbo univerzitetne diplomirane geografinje, ki je bila pred uveljavitvijo ZGO – več kot deset let urbanistični inšpektor, za kar je izpolnjevala vse pogoje, izpolnjuje tudi vse pogoje za zasedbo obravnavanega delovnega mesta gradbeni inšpektor in za napredovanje v nazivih v plačilnem razredu, je tudi sicer dejansko materialnopravno pravilna in utemeljena. Tožnica je vse od leta 1989 opravljala delovno mesto urbanističnega inšpektorja, torej v času sprejetja zakona že več kot deset let in to s pridobljeno strokovno izobrazbo ustrezne tehnične smeri – univerzitetni diplomirani geograf, ki jo je pridobila že pred nastopom dela urbanističnega inšpektorja, torej tudi pred uveljavitvijo Zakona o visokem šolstvu. Tako je tožnica izpolnjevala vse pogoje za zasedbo delovnega mesta gradbeni inšpektor. V letu 2007 je prišlo še do novele ZGO–1, glede na katero tudi ne more biti sporno, da tožnica izpolnjuje pogoj stopnje, kakor smeri izobrazbe. Zakon o spremembam in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1B, Ur. l. RS, št. 126/2007) je določil še nadaljnjo skupino oseb, ki izpolnjujejo izobrazbene pogoje za zasedbo delovnega mesta gradbeni inšpektor in je v 119. členu določil, da „urbanistični inšpektorji iz 71. člena ZUN nadaljujejo z delom kot gradbeni inšpektorji po določbah tega zakona“. Gre za blanketno normo, ki kot takšna napotuje na 71. člen ZUN, ta pa določa, da izobrazbeni pogoj izpolnjuje oseba, ki ima visokošolsko izobrazbo arhitektonske, gradbene, geodetske, geografske, krajinsko arhitektonske, komunalne ali pravne smeri. ZUN v 71. členu torej izrecno kot ustrezno smer izobrazbe določa geografsko izobrazbo. Urbanističnemu inšpektorju je tako priznan status gradbenega inšpektorja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz statusa gradbenega inšpektorja, zato mora biti tožnica v enakopravnem položaju z drugimi gradbenimi inšpektorji (kot pooblaščenimi uradnimi osebami z enakim statusom). Mora se jo obravnavati enakopravno z drugimi in upoštevati določila Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice, je sodišče primarni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z aneksi, zavrnilo, v nadaljevanju pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepa Vlade RS št. ... z dne 15. 12. 2010 v 2. točki, v katerem je odločeno, da se predlogu glavne inšpektorice Republike Slovenije za okolje in prostor št. ... z dne 25. 10. 2000 ugodi in se razveljavi pogodba o zaposlitvi z aneksi. Pobudo za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi je podala predstojnica glavna inšpektorica za okolje in prostor Republike Slovenije, o predlogu je odločala komisija za pritožbe, kot to sicer določa 76. člen v zvezi s 74. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.-ZJU). Sodišče prve stopnje je ob tem presojalo, ali je tožnica izpolnjevala pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu „gradbeni inšpektor“ in posledično tudi ali je izpolnjevala pogoje za napredovanje. Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/2002 ZGO-1), ki je pričel veljati 1. 1. 2003 je v 144. členu določil pogoje za upravljanje nalog inšpekcijskega nadzora in določil, da je za gradbenega inšpektorja lahko imenovan posameznik, ki poleg splošnih pogojev za delo v državni upravi izpolnjuje še naslednje pogoje:

1. da ima univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo s področja gradbeništva ali arhitekture;2. da ima poleg univerzitetne izobrazbe še najmanj tri leta delovnih izkušenj iz področja graditve objektov oziroma poleg visoke strokovne izobrazbe še najmanj 5 let takšnih izkušenj; 3. da ima opravljen strokovni izpit za inšpektorja ali strokovni izpit iz upravnega postopka, s tem, da mora inšpektor, ki ima opravljen le strokovni izpit iz upravnega postopka v roku enega leta od dneva imenovanja opraviti tudi strokovni izpit za inšpektorja. ZGO-1 v 204. členu ureja uskladitev izpolnjevanja pogojev za gradbenega inšpektorja in določa, da urbanistični inšpektorji iz 71. člena ZUN, ki z dnem uveljavitve tega zakona izpolnjujejo v 144. členu tega zakona predpisane pogoje, nadaljujejo z delom kot gradbeni inšpektorji po določbah tega zakona, kot to določa 1. odstavek 204. člena ZGO-1. V nadaljevanju 2. odstavek navedenega člena določa, da urbanistični inšpektor, ki ne izpolnjuje pogojev iz prve točke 144. člena tega Zakona, nadaljuje z delom kot gradbeni inšpektor še tri leta po uveljavitvi Zakona, 3. odstavek 204. člena ZGO-1 pa določa, da če po preteku roka iz prejšnjega odstavka določeni urbanistični inšpektor ne izpolnjuje pogoje iz 1. točke 144. člena tega Zakona, lahko takšen inšpektor nadaljuje z delom kot gradbeni inšpektor samo, če ima najmanj visokošolsko izobrazbo gradbene ali druge ustrezne tehnične smeri z najmanj 10 let delovnih izkušenj s področja upravljanja inšpekcijskega nadzora ter opravljeni izpit iz poznavanja ZUP ali strokovni izpit za inšpektorje oziroma s takšnim izpitom izenačen preizkus znanja. Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 102/2004 – ZGO-1-UPB-1), ki je pričel veljati 1. 5. 2004 je v 29. členu spremenil 204. člen ZGO-1 tako, da je rok „tri leta“ po 2. odstavku nadomestil s „sedem let po uveljavitvi tega zakona oziroma si mora v tem času pridobiti strokovno izobrazbo“. Spremenjen je bil 3. odstavek in dodan 4. odstavek, ki se glasi: „Ne glede na določbe 2. odstavka tega člena lahko urbanistični inšpektor, ki z dnem uveljavitve tega zakona ne izpolnjuje pogoje iz 1. točke 144. člena tega zakona, nadaljuje z delom kot gradbeni inšpektor tudi po preteku sedmih let po uveljavitvi tega zakona, čeprav si ni pridobil zahtevane izobrazbe, vendar samo, če je do uveljavitve tega zakona opravljal delo urbanističnega inšpektorja najmanj 10 let, če je ob uveljavitvi tega zakona imel pridobljeno najmanj višjo strokovno izobrazbo gradbene ali druge ustrezne tehnične smeri, ali če je takšno izobrazbo pridobil pred uveljavitvijo Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 47/93, 39/95 – odločba US 18/98 – odločba US 35/98 – odločba US 99/99 in odločba US 64/01). Poudariti je tudi, da 5. odstavek 204. člena ZGO-1-UPB1 določa, da se določbe 2. in 3. odstavka tega člena ne nanašajo na urbanističnega inšpektorja, ki ima na dan uveljavitve tega zakona višjo strokovno izobrazbo ter največ 10 let delovne dobe do upokojitve. Navedeni zakon se sklicuje na določilo ZUN, to je na Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, 18/84 s sprem.), ki je veljal do 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo ZGO-1, pri čemer je 78. člen ZUN določal, da za republiškega urbanističnega inšpektorja je lahko imenovana oseba, ki ima visokošolsko izobrazbo arhitektonske, gradbene, geodetske, geografske, krajinsko arhitektonske, komunalne ali pravne smeri.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni bilo sporno, je bila tožnica imenovana leta 1988 za občinskega urbanističnega inšpektorja in je do leta 1995 opravljala delo občinskega inšpektorja, pri čemer je bila z dnem 1. 1. 1995 izvedena reorganizacija državne uprave in je postala inšpekcija republiški organ. Tožnica je z delom nadaljevala kot gradbena inšpektorica, ker je do uveljavitve ZGO-1A opravljala dela urbanistične inšpektorice že najmanj 10 let in ob uveljavitvi tega zakona imela končano visoko strokovno izobrazbo geografske smeri in je to izobrazbo pridobila pred uveljavitvijo Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/2003 s sprem.), navedeno med strankama ni bilo sporno. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na določila Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008) in Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94). Po določilih 120. člena ZJU je določeno, da uradnik v nazivu od 2. do 5. kariernega razreda napreduje za eno stopnjo v višji naziv, ko petkrat doseže najmanj dobro oziroma, ko doseže trikrat oceno odlično. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica izpolnjuje predpisane pogoje strokovne izobrazbe, pri čemer je tožnica na podlagi 4. odstavka 204. člena ZGO nadaljevala delo gradbene inšpektorice, ker je izpolnjevala zahtevane pogoje. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnici s predpisi ni bila priznana zgolj izobrazba iz razloga, da lahko opravlja delo naprej, ampak da v celoti izpolnjuje pogoje za delo, tudi glede uvrstitve v plačni razred in glede napredovanj. Z razveljavitvijo predmetnega sklepa tako ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi s sklenjenimi aneksi.

Ob navedenem tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je odločitev sodišča glede ugoditve podrednemu tožbenemu zahtevku materialnopravno zmotna. Tožena stranka ob tem navaja, da je bilo sporno vprašanje, ali je geografijo mogoče šteti za ustrezno drugo tehnično smer, vendar tega ni želela izpostavljati, ker s tem ne bi razveljavila zgolj napredovanje tožnice v nazivu in v plačnem razredu, ampak bi postalo vprašljivo tudi, ali tožnica sploh sme nadaljevati z delom kot gradbeni inšpektor. Res je sicer, da ni mogoče enačiti stopnje izobrazbe in smeri izobrazbe, vendar je tožnica izpolnjevala pogoje za delo gradbenega inšpektorja glede na določila zakonov, ki urejajo predmetno področje, pri čemer se tožena stranka tudi prvič sklicuje na Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki poleg stopnje izobrazbe določa tudi smer izobrazbe, pri čemer navaja, da je smer izobrazbe šteti, kot enakopraven pogoj za zasedbo delovnega mesta. Navedene navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, ko tožena stranka zatrjuje, da ima v svojem notranjem aktu, to je Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje in prostor, št. 125-1/2003 z dne 23. 2. 2004 za delovno mesto, ki ga zaseda tožnica zahtevano univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo gradbene ali arhitekturne smeri. Tožena stranka navedenega akta niti ni predložila niti ni pojasnila, zakaj ga ni mogla predložiti oziroma zakaj navedenega ni mogla navajati že v prejšnjem postopku, zato so navedene pritožbene navedbe neupoštevne in je tožena stranka glede njih prekludirana. Tožena stranka niti ni zatrjevala, da dejstev in dokazov ne bi mogla brez svoje krivde navesti oziroma predložiti pravočasno v prvostopenjskem postopku. Glede na podane pritožbene ugovore pa pritožbeno sodišče tudi navaja, da je v letu 2007 prišlo do novele ZGO-1, pri čemer Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 126/2007 – ZGO-1B) določa skupino oseb, ki izpolnjujejo izobrazbene pogoje za zasedbo delovnega mesta gradbeni inšpektor, pri čemer 119. člen ZGO-1B ureja nadaljevanje dela urbanističnih inšpektorjev in določa, da „urbanistični inšpektorji iz 71. člena ZUN nadaljujejo z delom kot gradbeni inšpektorji po določbah tega zakona.“. 71. člen ZUN pa kot že navedeno določa, da izobrazbeni pogoj izpolnjuje oseba: ki ima visokošolsko izobrazbo arhitektonske, gradbene, geodetske, geografske, krajinsko arhitektonske, komunalne ali pravne smeri. Tako 119. člen novele ZGO-1 povsem izrecno kot ustrezno smer izobrazbe za delovno mesto gradbenega inšpektorja določa geografsko izobrazbo, ki jo sicer ima tožnica. Glede na to, da je tožnici priznan status gradbenega inšpektorja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz statusa gradbenega inšpektorja, veljajo zanje splošna določila glede uvrstitve v plačni razred in glede napredovanja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.