Jedro

Rok za vložitev tožbe teče za vsako stranko upravnega postopka od dneva, ko ji je bila vročena dokončna odločba. Ker je bil tožnici položaj stranke priznan po vročitvi dokončne odločbe drugim strankam postopka, in ji je bila kasneje vročena tudi dokončna odločba, je njena tožba pravočasna, čeprav je vložena izven 30-dnevnega roka za stranke, ki so v upravnem postopku ves čas sodelovale.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, opr. št. U 191/2001-36 z dne 25.9.2001, se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.6.2000, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo P.H. in A.K. zoper sklep Upravne enote L., Izpostava B. z dne 22.11.1996. S tem sklepom je prvostopni organ zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičninami po 12. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba izdana 20.6.2000, medtem ko je tožnica tožbo vložila priporočeno po pošti 14.6.2001. Rok za vložitev tožbe pa je 30 dni od vročitve dokončne odločbe strankam. Na to odločitev ne more vplivati niti ugovor tožnice, da je status stranke v tem postopku pridobila šele s sklepom prvostopnega upravnega organa o priznanju lastnosti stranke v upravnem postopku z dne 16.1.2001, ki ji je bil vročen 19.1.2001. Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep prvostopnega sodišča razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču ter da naj stroške postopka nosi Republika Slovenija.

Ponavlja, da ji je bil status stranke priznan šele s sklepom, ki ga je prejela 19.1.2001. Izpodbijana odločba pa ji je bila po pravilnem načinu vročanja vročena 17.5.2001. Sklicuje se na 2. odstavek 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000), ki določa, da začne pritožbeni rok teči šele, ko se stranki odločba vroči, ter na 4. odstavek 263. člena ZUP. Sklicuje se tudi na 1. odstavek 26. člena ZUS, po katerem začne 30-dnevni rok za vložitev tožbe teči šele z vročitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki. Ne dvomi, da je izpodbijana odločba v razmerju do drugih strank postala pravnomočna v 30 dneh po vročitvi, ker te stranke niso vložile tožbe, vendar je odločba postala le formalno relativno pravnomočna, ker je bila njej vročena 17.5.2001. Ona pa je upravni spor sprožila z vlogo z dne 11.6.2001, kar pomeni, da ga je sprožila pravočasno, ker ni nastopila formalna absolutna pravnomočnost. V zvezi s tem opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U 571/00-16 z dne 12.7.2001. Ponavlja, da je dvakrat, obakrat pred izdajo izpodbijane odločbe, zahtevala, da se ji prizna položaj stranke v postopku, ki ji je bil priznan šele 19.1.2001, torej po izdaji odločbe. Z zavrženjem tožbe pa je prvostopno sodišče doseglo poseben položaj, v katerem stranki ni bila dana možnost obravnavanja v upravnem postopku in predvsem stranki ni bila dana možnost izpodbijati odločbe v upravnem sporu. Tako stališče pa bi glede na 22. člen Ustave Republike Slovenije bilo treba označiti za materialno-pravno nesprejemljivo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila. Na pritožbo pa je odgovorila stranka z interesom v tem postopku, to je P.s. M. d.d., D., ki ga po pooblastilu direktorja zastopa odvetnik B.D., L.. V odgovoru se sklicuje na odločitev in obrazložitev prvostopnega sodišča, poudarja, da je v svojem odgovoru na tožbo dne 3.9.2001 že zavzela enako stališče, kot ga je zavzelo upravno sodišče v izpodbijani sodbi.

Pritožba je utemeljena.

Predmet upravnega stopa v tem primeru je odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena pritožba P.H. in A.K. zoper sklep prvostopnega upravnega orgna, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za izdajo začasne odredbe, in ne morda zoper sklep o tem, da se tožnici prizna položaj stranke v denacionalizacijski zadevi.

Glede na to po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna in ni zakonita odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke kot prepozno. Kot izhaja iz tožbe, in to potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, je tožnica še pred izdajo prvostopnega sklepa o zavrnitvi izdaje začasne odredbe zahtevala, da se ji v tej zadevi prizna položaj stranke, kar pa je bilo storjeno šele s sklepom z dne 16. 1. 2001, ki je postal pravnomočen dne 4. 2. 2001. Šele na podlagi tega sklepa je bila tožnici dne 17. 5. 2001 vročena odločba tožene stranke, zoper to odločbo pa je tožnica dne 14. 6. 2001 priporočeno po pošti vložila tožbo. Tožba je torej vložena v 30 dnevnem roku, ki ga za vložitev tožbe predpisuje prvi odstavek 26. člen ZUS, pri čemer ta rok začne teči za vsako stranko z dnem, ko ji je bila vročena izpodbijana odločba. Pri tem pa ni pombemno, ali je bilo ravnanje upravnega orgna, ko je po izdaji odločitve o začasni odredbi odločal o tem, da ima tožnica položaj stranke v tej upravni stvari, in ko ji je vročil izpodbijano odločbo pravilno in zakonito, saj ti akti oz. ravnanja organa niso predmet tega upravnega spora.

Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZUS. S tem pa, ko je to storilo, pa je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS v povezavi s 68. členom ZUS izpodbijani sklep prvostopnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek.