Jedro

Pogojev za izdajo začasne odredbe ni, če dolžnik z nobenim svojim ravnanjem ne povzroča verjetnosti, da bo izterjava upnikove terjatve onemogočena ali otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke, da se prvotoženi stranki z začasno odredbo prepoveduje odsvojitev ali obremenitev njenega enopolovičnega solastniškega deleža na stanovanju številka x, ki se nahaja v stanovanjski stavbi ulica F. v M..

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, v kateri predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da prepoved razpolaganja predstavlja večjo škodo. Da prvotoženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda je sodišče prve stopnje ugotovilo, ne da bi izvedlo dokaz z zaslišanjem prvotožene stranke, ki je bil predlagan.

Pritožba ni utemeljena.

Začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve se lahko izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji in da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolganja s premoženjem, onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji; da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval obstoja nevarnosti, da bi bila uveljavitev njegove terjatve zaradi ravnanj prvotožene stranke onemogočena ali precej otežena; in da prepoved razpolaganja ne pomeni neznatne škode v smislu III. odstavka 270. člena ZIZ. Predlog za izdajo začasne odredbe je zato zavrnilo.

Pritrditi je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval, da bo uveljavitev njegove terjatve zaradi ravnanj prvotožene stranke onemogočena ali precej otežena. To pomeni, da tožnik ni zatrjeval enega od pogojev, ki se zahtevajo za izdajo začasne odredbe. Brez razloga, če ne obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve upnikov onemogočena ali precej otežena, začasne odredbe ni možno izdati.

Določilo III. odstavka 270. člena ZIZ, da upnik ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, pomeni, da upniku ni potrebno nevarnosti dokazovati, še vedno pa mora v predlogu zatrjevati obstoj nevarnosti, da bo izterjava njegove terjatve zaradi ravnanj dolžnika onemogočena ali precej otežena. Če ne bi bilo tako, bi upnik lahko predlagal izdajo začasne odredbe vedno, ko bi izkazal, da bi z izdano začasno odredbo dolžnik pretrpel le neznatno škodo, ne da bi imel upnik za izdajo začasne odredbe kakršenkoli interes. Interes upnika, ki je ščiten z izdajo začasne odredbe je, da mu zaradi ravnanj dolžnika ne bo onemogočena ali otežena izterjava njegove terjatve. Če dolžnik z nobenim svojim ravnanjem ne ogroža tega upnikovega interesa, pogojev za izdajo začasne odredbe ni.

Pritožbeno sodišče sicer ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da prepoved razpolaganja sama po sebi predstavlja škodo, ki ni neznatna, vendar to ni odločilno, ker je zavrnitev izdaje začasne odredbe pravilna že iz razloga, ker upnik ni zatrjeval obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve zaradi ravnanj prvotoženke onemogočena ali precej otežena.

Pritožba tožeče stranke je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).