Jedro

Tisti, ki dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnica živi in dela v tujini, da torej dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da so mož in otroci slovenski državljani, da ima prebivališče v Sloveniji, kjer sta z možem zgradila hišo in kjer je vpisana v volilni imenik. Vsako leto preživi en do dva meseca v Sloveniji, ko je gradila hišo pa je v Sloveniji živela dalj časa, zato meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zakon namreč določa, da mora prosilec živeti v Sloveniji eno leto, pri čemer pa ni pogoj, da je bivanje neprekinjeno. Brez slovenskega državljanstva tožnica ne more pridobiti potnega lista in otrok poslati v slovenske šole. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je tožnica sicer imela na dan 23.12.1990 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da pa dejansko ne živi v Sloveniji, ampak v Nemčiji, zato pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne izpolnjuje. Navedba tožnice, da je v Sloveniji živela več kot eno leto ne more vplivati na drugačno odločitev. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92 - ZDS). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita , to je 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivalnišče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja. Po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnica v Republiki Sloveniji dejansko ne živi in zato eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedeni določbi zakona ni izpolonjen. Da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji izhaja iz njene vloge za pridobitev državljanstva, iz katere je razvidno, da je na delu v Nemčiji, kot tudi iz njene izjave, ko je bila v postopku zaslišana, da ima začasno prebivališče v Nemčiji in da je v Sloveniji dejansko živela le od januarja 1984, ko je rodila sina, do leta 1986. Tožnica pa tudi v tožbi navaja, da v Sloveniji preživi vsako leto samo en do dva meseca. Ker torej iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, je odločitev tožene stranke pravilna. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče tožnici še pojasnjuje, da je pogoj dejanskega bivanja izpolnjen, če državljan druge republike, ki zahteva pridobitev slovenskega državljanstva, dejansko živi v Republiki Sloveniji od plebiscita, to je od 23.12.1990 dalje. Zato tožnica nima prav, ko meni, da je ta pogoj izpolnjen tudi v njenem primeru. Tožničinega dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji v letih 1984 do 1986, ob tem ko se sicer ves čas nahaja na delu v Nemčiji, v postopku za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena navedenega zakona ni mogoče upoštevati. Prav tako dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji ne dokazuje premoženje v Republiki Sloveniji, kot tudi ne dejstvo, da je bila vpisana v volilni imenik, kar je bila le posledica prijavljenega stalnega prebivališča, ki ga ima tožnica v ..., kar ni sporno. Sodišče tožnici še pojasnjuje, da pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije omogoča pridobitev državljanstva pod ugodnejšimi pogoji od splošnih pogojev za pridobitev državljanstva in je izjema od rednih načinov za pridobitev državljanstva, ki so določeni v 3. členu navedenega zakona.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS. št. 1/91).