Jedro

Tožeča stranka (delodajalec) od toženca (delavca) v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in kršitve prepovedi škodljivega ravnanja. Toženec naj bi kršil prepoved konkurence s tem, ko je v času delovnega razmerja pri tožeči stranki ustanovil družbo, ki se ukvarja s tožeči stranki konkurenčno dejavnostjo. Hkrati naj bi sodeloval pri aktivnostih za prodor konkurenčne družbe na rusko tržišče. Ustanovitev konkurenčne družbe, brez zatrjevanja, da je in na kakšen način je toženec preko te družbe tožeči stranki povzročil škodo v vtoževani višini, ne zadostuje za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Domnevno sodelovanje toženca pri aktivnostih za prodor konkurenčne družbe na rusko tržišče bi lahko pomenilo ravnanje v nasprotju s konkurenčno prepovedjo, vendar tožeča stranka ravnanja toženca ne konkretizira, niti ne navaja, da ji je zaradi tega nastala škoda v vtoževani višini. Za kršitev konkurenčne prepovedi delavca se sicer ne zahteva, da delodajalcu nastane škoda, vendar mora delodajalec, ki zahteva povračilo škode od delavca v pravdnem postopku, zatrjevati in dokazati njen obstoj. Zatrjevati in dokazati pa mora tudi protipravno ravnanje delavca (ravnanjem v nasprotju s prepovedjo konkurence), ki mora biti ustrezno konkretizirano, ter vzročno zvezo med delavčevim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Navedenega tožeča stranka v tem postopku ni storila, zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 49.777,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2011 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 910,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v postopku zatrjevala in predložila tudi dokaze, da je toženec v času, ko je bil zaposlen pri tožeči stranki, ustanovil družbo B.. in preko te družbe omogočil družbi A., d. o. o., vstop na rusko tržišče. S tem je toženec sklenil posel s tretjo osebo in ji pridobil korist, ki tožeči stranki predstavlja škodo. Tako ravnanje tako izrecno ustreza ravnanju, ki ga sodišče prve stopnje samo izrecno določi kot možno kršitev prepovedi konkurence. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje po eni strani povzame trditve tožeče stranke v 1. točki obrazložitve, ki po stališču sodišča prve stopnje pomeni kršitev prepovedi konkurence, po drugi strani pa v 8. točki obrazložitve sodbe zaključi, da takega ravnanja tožeča stranka ni zatrjevala. Posledično je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z domnevno zamudo roka za vložitev tožbe, saj je spregledalo, da tožeča stranka dne 26. 10. 2010 še ni vedela za možnost, da gre tudi v primeru družbe B. Ltd. lahko za enako sodelovanje med nekdanjim direktorjem tožeče stranke g. C.C. in tožencem, ki bi omogočala vzpostavitev konkurenčne dejavnosti tožeče stranke preko druge družbe. Pri tem se sklicuje na zapisnik skupščine z dne 26. 10. 2010 in na zapisnik o potrditvi dejstev notarja D.D., ki ga je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo. Tožeča stranka je za možnost kršitve prepovedi konkurence zvedela šele maja 2011, zato je njena tožba pravočasna. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil ustanovitelj družbe B. Ltd. ravno toženec in je zato on z vzpostavitvijo nove družbe in njenim sodelovanjem s tožečo stranko na podlagi fiktivnega pravnega posla omogočil iztekanje premoženja tožeče stranke k družbi B. Ltd. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev določb pravdnega postopka, in sicer šestega odstavka 286. člena ZPP, saj ni upoštevalo navedb tožeče stranke, da njen novi direktor g. E.E. ni bil seznanjen s plačevanjem računov družbi B. Ltd. Ne drži, da bi njegovo ponovno zaslišanje v zvezi z navedenim zavleklo reševanje tega spora. Sicer pa navedeno dejstvo izhaja že iz računov, št. 32/10 in 33/10. Ker pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenih računov in podpisov na njih, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti in je s tem podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj za kršitev prepovedi konkurence zadošča že ustanovitev konkurenčnega podjetja in ni treba, da je toženec v okviru ustanovljene družbe sklepal posle s tretjimi, ki bi tožeči stranki škodovali. V okviru presoje 35. člena ZDR pa bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je očitano ravnanje (ustanovitev gospodarske družbe, sklepanje fiktivnih poslov) oziroma ali bi lahko tako ravnanje materialno in moralno škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo tožeče stranke. Prerekal je njene pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Pri tem mu sicer očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar gre po vsebini za očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju, jasen in razumljiv pa je tudi izrek sodbe. Tudi zatrjevano protislovje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni podano. Sodišče prve stopnje namreč v 1. točki obrazložitve sodbe ne navaja, da je tožeča stranka v postopku zatrjevala, da je družba B. Ltd. s tretjimi sklepala posle. Zato ni podano očitano protislovje z navedbami sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka v postopku navedenega ni zatrjevala. Dodati je še, da čeprav bi bilo navedeno protislovje podano, ne bi šlo za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba v 1. točki obrazložitve ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ampak zgolj povzetek navedb o dejstvih tožeče stranke.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do priloženih računov in da je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. Pomanjkljiva dokazna ocena (kršitev 8. člena ZPP) sicer lahko v določenih skrajnih primerih preraste v navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar navedena kršitev ni podana, če se sodišče ne opredeli do listinskih dokazov, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena. Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da trditvena podlaga tožeče stranke ne zadostuje za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka niti iz naslova kršitve konkurenčne prepovedi niti iz naslova kršitve prepovedi škodljivega ravnanja ter da zahtevanega zneska tožeča stranka ne more zahtevati nazaj od delavca po pravilih neupravičene obogatitve, računi, na katere se pritožba sklicuje in iz katerih naj bi izhajala višina vtoževanega zneska, niso odločilnega pomena in se zato sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej do njih opredeljevati.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP. Določbo 286. člena ZPP je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pri neupoštevanju navedb tožeče stranke o tem, da njen direktor E.E. ni bil seznanjen s plačevanjem računov družbe B. Ltd. To dejstvo je tožeča stranka navedla šele na drugem naroku za glavno obravnavo in ker ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla že prej, ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Posledično ni bilo dolžno upoštevati dokazov, ki so bili predlagani v dokaz navedenega dejstva. Ker so razlogi za odločitev sodišča prve stopnje, da navedenega dejstva ne upošteva, pravilni in zakoniti, niti ni pomembna morebitna nepravilnost dodatnega razloga za to odločitev sodišča prve stopnje (tj. ker bi moralo direktorja tožeče stranke ponovno zaslišati, to pa bi zavleklo reševanje spora). Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s tem ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec v času od 1. 2. 2008 do 31. 10. 2010 zaposlen pri tožeči stranki kot vodja komerciale. Tožeča stranka od toženca v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo zneska 49.777,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Očita mu kršitev konkurenčne prepovedi in kršitev prepovedi škodljivega ravnanja.

10. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi ji škoda v znesku, ki ga zahteva, nastala zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, prav tako pa tudi ni navedla, s kakšnim ravnanjem naj bi toženec tožeči stranki povzročil nastalo škodo v zahtevani višini in s tem kršil prepoved škodljivega ravnanja. Tožeča stranka bi po mnenju sodišča prve stopnje vtoževani znesek lahko zahtevala po pravilih o neupravičeni pridobitvi, vendar ne od toženca, pač pa le od tiste družbe, ki je ta znesek pridobila.

11. Prvi odstavek 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) opredeljuje prepoved škodljivega ravnanja in določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Konkurenčna prepoved je opredeljena v 37. členu ZDR. Ta v prvem odstavku določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. V drugem odstavku 37. člena ZDR je določeno še, da lahko delodajalec zaradi kršitve konkurenčne prepovedi delavca zahteva povrnitev škode, in sicer v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

12. Tožeča stranka navaja, da je toženec kršil prepoved konkurence, saj je v času delovnega razmerja pri tožeči stranki ustanovil družbo B. Ltd., ki se ukvarja s tožeči stranki konkurenčno dejavnostjo. Hkrati naj bi sodeloval pri aktivnostih za prodor konkurenčne družbe A., d. o. o., na rusko tržišče. Kršitev konkurenčne prepovedi iz 37. člena ZDR ima lahko za posledico odškodninsko odgovornost delavca, sprožitev disciplinskega postopka ali postopka redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper delavca. Tožeča stranka v tem postopku uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca, saj navaja, da ji je zaradi toženčeve kršitve konkurenčne prepovedi nastala škoda, ki jo vtožuje v višini 49.777,80 EUR. Ob tem pa navaja, da navedeni znesek izvira iz računov, ki jih je tožeča stranka plačala, izstavljal pa jih je toženec preko družbe B. Ltd. za storitve, ki so jih dejansko opravili delavci tožeče stranke. Tožeča stranka tako ne navaja, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi bil zahtevani znesek posledica kršitve konkurenčne prepovedi s strani toženca. Izstavljanje računov tožeči stranki namreč ne more pomeniti ravnanja v nasprotju s konkurenčno prepovedjo. Tožeča stranka tožencu očita le ustanovitev konkurenčne družbe, kar pa samo po sebi (brez zatrjevanja, da je in na kakšen način je toženec preko te družbe tožeči stranki povzročil škodo v vtoževani višini) še ne zadostuje za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi kršitve prepovedi konkurence. Domnevno sodelovanje toženca pri aktivnostih za prodor konkurenčne družbe A., d. o. o., na rusko tržišče bi sicer lahko pomenilo ravnanje v nasprotju s konkurenčno prepovedjo, vendar tožeča stranka ravnanja toženca ne konkretizira, niti ne navaja, da ji je zaradi tega nastala škoda v vtoževani višini. Pritožba ima sicer prav, ko pravi, da se za kršitev konkurenčne prepovedi delavca ne zahteva, da delodajalcu nastane škoda. Vendar, če delodajalec povračilo škode zahteva od delavca v pravdnem postopku, mora njen obstoj zatrjevati in tudi dokazati, zatrjevati in dokazati pa mora tudi protipravno ravnanje delavca (ravnanjem v nasprotju s prepovedjo konkurence), ki mora biti ustrezno konkretizirano, ter vzročno zvezo med delavčevim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Navedenega tožeča stranka v tem postopku ni storila, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

13. Vtoževani znesek bi tožeči stranki sicer lahko nastal kot posledica toženčeve kršitve prepovedi škodljivega ravnanja, saj je imel toženec kot ustanovitelj družbe B. Ltd. na njeno poslovanje prav gotovo precejšen vpliv. Vendar tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi v zvezi z navedenim ni podala zadostne trditvene podlage. Ni navedla niti, kako konkretno je toženec ravnal, da je s tem svojim ravnanjem škodoval tožeči stranki, niti, zakaj je ravno zaradi ravnanja toženca tožeči stranki nastala škoda v vtoževani višini. Sodišče prve stopnje ima prav tudi, ko meni, da bi tožeča stranka lahko zahtevala vtoževani znesek po pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. do 198. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), vendar bi po tej podlagi lahko tožeča stranka vtoževani znesek zahtevala zgolj od pridobitelja, tj. družbe B. Ltd., v gospodarskem sporu, ne pa od toženca kot svojega bivšega zaposlenega v individualnem delovnem sporu.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je toženec preko družbe B. Ltd. omogočil družbi A., d. o. o., vstop na rusko tržišče. Prav tako tožeča stranka ni navajala, da je toženec z navedenim ravnanjem sklenil posel s tretjo osebo in ji pridobil korist, ki tožeči stranki predstavlja škodo. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da je toženec z ustanovitvijo družbe B. Ltd. na podlagi fiktivnega pravnega posla omogočil iztekanje premoženja tožeče stranke k družbi B. Ltd. Ker tožeča stranka v pritožbi ne navaja, da brez svoje krivde navedenih dejstev ni mogla zatrjevati pravočasno, pritožbeno sodišče na navedene pritožbene navedbe glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne odgovarja. Sicer pa niti ob upoštevanju navedenih dejstev trditvena podlaga tožeče stranke ne bi zadostovala za drugačno odločitev v obravnavani zadevi.

15. Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti že iz navedenih razlogov, ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano napačno presojo sodišča prve stopnje glede zamude roka za vložitev tožbe iz drugega odstavka 37. člena ZDR (prvi odstavek 360. člena ZPP). Čeprav bi se namreč izkazalo, da je tožeča stranka tožbo vložila pravočasno, bi bila odločitev sodišča prve stopnje še vedno pravilna.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi v obravnavani zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP).