Jedro

V konkretni zadevi so bile pri vročanju odločbe prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011 storjene nepravilnosti, ker tožnica ni bila obveščena o navedeni odločbi tudi na elektronski naslov, ki ga je sporočila organu, saj je bila o tem obveščena le v varnem elektronskem predalu. Vendar pa se sodišče strinja, da je tožnica prvostopenjsko odločbo dejansko prejela. Pritožbeni organ je kot datum vročitve upošteval datum, ki ga je tožnica tudi sama navedla v pritožbi in o tem predložila listino. Tožnica je imela, ne glede na napako pri vročitve odločbe, možnost, da zoper odločbo, ki jo je dejansko prejela, vloži pritožbo v 15 dnevnem roku, kot je predviden po ZUP. Ker je pritožbo vložila po navedenem roku, je pritožbo vložila prepozno. Zgolj iz razloga, ker je pritožbo vložila prepozno, pa organ nima dolžnosti, da takšno pritožbo obravnava kot predlog za obnovo postopka.

Izrek

Tožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, DT AT20100819786322-10/2010/08/130/02 z dne 28. 10. 2011, se zavrne.

Tožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, AT20100819786322-6/2010/08013/02 z dne 17. 2. 2011, se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgel tožničino pritožbo zoper odločbo tega organa z dne 17. 2. 2011 kot prepozno. Iz izreka navedenega sklepa še izhaja, da tožnico bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica podala pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011, s katero davčni organ ni ugodil njeni zahtevi za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), v višini 11.571,48 EUR. Prvostopenjski organ navaja, da je zoper izdano odločbo dovoljena pritožba v skladu z 229. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz 235. člena ZUP izhaja, da se pritožba vloži v 15 dneh. Tožnica je predmetno odločbo prejela v elektronski obliki 17. 2. 2011, kar je razvidno iz potrdila o vročitvi (NETP Notification), objavljenem v elektronskem sistemu VATR. Ugotavlja, da je 15 dnevni rok za pritožbo potekel 5. 3. 2011, tožnica pa je pritožbo po pošti kot priporočeno pošiljko vložila 4. 7. 2011. Tožnica je tako vložila pritožbo po preteku zakonsko določenega roka, torej prepozno.

Tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep je pritožbeni organ zavrnil. Sklicuje se na določbe 86. člena ZUP in ugotavlja, da določba drugega odstavka 86. člena ZUP v predmetni zadevi sicer ni bila spoštovana. Vendar pa ugotavlja, da tudi v kolikor se šteje, da je bila odločba prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011 tožnici vročena šele 16. 6. 2011, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi in kot to izhaja iz dokumenta „Anzeige Posteingangsbuch“ (izpis prejemne knjige pošte; stolpec „Zeitpunkt gelesen“ (čas branja)), ki ga je k pritožbi priložila pritožnica, je pritožba vložena prepozno. Ugotavlja namreč, da je rok za pritožbo, ob upoštevanju vročitve 16. 6. 2011, pričel teči 17. 6. 2011, iztekel pa se je 1. 7. 2011, kar pomeni, da je tudi v tem primeru pritožba (vložena priporočeno 4. 7. 2011) vložena prepozno. Iz navedenih razlogov je izpodbijani sklep pravilen.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija. Navaja, da je pri prvostopenjskemu organu vložila zahtevo za vračilo DDV v višini 11.571,48 EUR za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009. Kot pomembno izpostavlja dejstvo, da je tuja pravna oseba, torej pravna oseba s sedežem v tujini, po drugi strani pa je tožnica laik in ne pozna procesnih pravil in upravičenj, ki ji gredo v skladu s slovenskimi predpisi. Tožnica je s prvostopenjskim organom komunicirala preko elektronske pošte, preko elektronskega naslova, na katerega se sklicuje. Na navedeni naslov ji je prvostopenjski organ pošiljal vsa pisanja v predmetnem postopku, z izjemo obvestila o poslani odločbi, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za vračilo DDV. Ker je tožnica menila, da je prvostopenjski organ pri izdaji navedene odločbe kršil zakon v delu, ki se nanaša na vročanje, je prvostopenjski organ na to opozorila z vlogo 24. 6. 2011, ki jo je poimenovala pritožba, v kateri ga je opozorila, da ji odločba davčnega organa z dne 17. 2. 2011 ni bila pravilno vročena. Pravilno vročanje upravnih in sodnih pisanj pa je pogoj za pravilen in zakonit upravni postopek. Prvostopenjski organ pa je tožničino vlogo z dne 24. 6. 2011 zavrgel z odločbo (pravilno s sklepom) z dne 28. 10. 2011 kot prepozno. Tožničino pritožbo zoper navedeni akt pa je zavrnil drugostopenjski organ z odločbo 30. 9. 2013. Tožnica se sklicuje na prvi in drugi odstavek 86. člena ZUP, ki se nanaša na vročanje po elektronski poti. Vročitev je mogoče šteti za pravilno pod pogojem, da sta kumulativno izpolnjena oba v zakonu določena kriterija vročitve in sicer vročitev v varen elektronski predal in obvestilo o vročitvi na sporočeni elektronski naslov. V konkretni zadevi prvostopenjski organ tega pravila ni upošteval. Tožnici na elektronski naslov, ki ga je tekom postopka sporočila, ni poslal obvestila o vročitvi odločbe prvostopenjskega organa v varni elektronski predal. Zato je treba šteti, da odločba tožnici ni bila vročena. Prvostopenjski organ bi moral vlogo tožnice 24. 6. 2011 obravnavati kot predlog za vročitev odločbe oziroma kot predlog za obnovo postopka, ker ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku oz. v njegovem zadnjem delu – izdaji in vročitvi odločbe. Gre za obnovitveni razlog po 9. točki prvega odstavka 249. člena ZUP. V primeru nejasne vlogo pa bi prvostopenjski organ moral tožnico pozvati, da natančneje pojasni, kaj od organa pričakuje. Oba organa sta kršila načela varstva pravic stranke in varstva javnih koristi. V povezavi s 67. členom ZUP sta bila dolžna s tožnico razjasniti vsebino njenega pisanja z dne 24. 6. 2011. Po mnenju tožnice organa v postopku nista varovala tožničine pravice. Tožnica v nadaljevanju navaja vsebinske razloge, zaradi katerih meni, da je odločba z dne 17. 2. 2011 o zavrnitvi tožničine zahteve za vračilo DDV, nepravilna. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011 odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek temu organu. Podrejeno pa predlaga odpravo prvostopenjske odločbe z dne 17. 2. 2011 in drugostopenjske odločbe z dne 30. 9. 2013 ter vrnitev zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine tožbene navedbe. Ugotavlja, da tožnica ne navaja, da ne bi prejela odločbe dne 17. 2. 2011 v varen elektronski predal, kot tudi, da ne bi sprejela elektronskega sporočila o dokumentu. Ne strinja se zgolj s tem, da ji obvestilo o dospeli odločitvi ni bilo poslano še na naslov zaposlene osebe, ki je bil organu znan iz zahteve za vračilo in ga je uporabljala v postopku pridobivanja informacij. Tožnica pa v postopku sama navede, da ji je bila vročitev opravljena kasneje - dne 16. 6. 2011, kar potrjuje tudi predloženi dokument izpis knjige prejete pošte, torej je dokument dejansko prejela. Drugostopenjski organ se sklicuje tudi na 98. člen ZUP. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica davčna zavezanka s sedežem v drugi državi članici, ki uveljavlja vračilo DDV v Sloveniji, ter da je navedeni zahtevek vložila preko elektronskega portala v Avstriji. Tožnica je tako ravnala v skladu z drugim odstavkom 74b. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Iz besedila slednjega, ki je veljal v relevantnem obdobju, izhaja, da davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici uveljavlja vračilo DDV v Sloveniji tako, da zahtevek za vračilo DDV vloži prek elektronskega portala v državi članici, v kateri je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, na podlagi katere zahteva vračilo. O navedeni tožničini zahtevi je prvostopenjski organ odločil z odločbo 17. 2. 2011, s katero je tožničino zahtevo zavrnil. V zadevi pa je sporno, ali je tožnica pravočasno vložila pritožbo zoper navedeno odločbo.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je, glede na navedbe v tožbi, iz katerih izhaja, da tožnica izpodbija odločitev o zavrženju njene pritožbe kot prepozne, štelo, da smiselno izpodbija sklep prvostopenjskega organa o zavrženju pritožbe z dne 28. 10. 2011, ter je štelo, da tožnica izpodbija akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Po 86. členu ZUP se vročitev po elektronski poti opravi preko informacijskega sistema pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje dokumentov po elektronski poti kot svojo dejavnost (prvi odstavek). Informacijski sistem iz prejšnjega odstavka pošlje naslovniku v varen elektronski predal in na elektronski naslov, če ga je sporočil organu, informativno elektronsko sporočilo, da mora dokument prevzeti v 15 dneh (drugi odstavek istega člena). Naslovnik dokument prevzame iz informacijskega sistema iz prvega odstavka tako, da z uporabo kvalificiranega potrdila za varen elektronski podpis dokaže svojo istovetnost, presname dokument v elektronski obliki in elektronsko podpiše vročilnico (tretji odstavek). Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh od dneva, ko je bilo sporočilo puščeno v varnem elektronskem predalu, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje pošlje dokument v varen elektronski predal naslovnika in organu elektronsko sporočilo, da dokument ni bil prevzet v zakonitem roku (četrti odstavek). Informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje o vročitvi obvesti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico v elektronski obliki (peti odstavek).

V konkretni zadevi so bile pri vročanju odločbe prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011 storjene nepravilnosti, ker tožnica ni bila obveščena o odločbi z dne 17. 2. 2011 tudi na elektronski naslov, ki ga je sporočila organu, saj je bila o tem obveščena le v varnem elektronskem predalu, tako kot pravilno ugotavlja tudi pritožbeni organ. Vendar pa se sodišče strinja z nadaljnjimi ugotovitvami drugostopenjskega organa, da je tožnica prvostopenjsko odločbo dejansko prejela. Pritožbeni organ je kot datum vročitve upošteval datum, ki ga je tožnica tudi sama navedla v pritožbi in o tem predložila listino. Zato je po mnenju sodišča tožnica imela, ne glede na napako pri vročitve odločbe, možnost, da zoper odločbo, ki jo je dejansko prejela, vloži pritožbo v 15 dnevnem roku, kot je predviden po ZUP. Ker je pritožbo vložila po navedenem roku, je pritožbo vložila prepozno.

Iz pojasnjenih razlogov sodišče zavrača tožničine ugovore, ki se nanašajo na nepravilnosti pri vročanju. Ob dejstvu, da je bila tožnici odločba prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011 dejansko vročena, navedeni ugovori niso več relevantni. Tožničine pritožbe z dne 24. 6. 2011, iz katere jasno izhaja, da se pritožuje zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011, pa tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti za nejasno vlogo. Zato so neutemeljeni njeni očitki, da bi jo prvostopenjski organ moral pozvati, da navedeno vlogo (pritožbo) pojasni. Tožnica tudi prvič šele v tožbi navaja, da bi prvostopenjski organ moral njeno vlogo z dne 24. 6. 2011 obravnavati kot predlog za vročitve odločbe oziroma kot predlog za obnovo postopka. Sodišče navedene ugovore zavrača, saj je, kot že pojasnjeno, iz omenjene vloge razvidno, da gre za pritožbo. Zgolj iz razloga, ker je pritožbo vložila prepozno, pa organ nima dolžnosti, da takšno pritožbo obravnava kot predlog za obnovo postopka, kot napačno meni tožnica. Predmetni postopek, ki se je končal z odločbo prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011, se je začel z vlogo tožnice. Zato tudi ni mogoče pritrditi stališču tožnice, da biprvostopenjski organ zaradi napake pri vročanju, moral prepozno vloženo pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka, iz razloga, ker naj bi tožnici ne bi bila dana možnost sodelovanja v postopku pri izdaji in vročitvi odločbe.

Glede na povedano je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. K II. točki izreka: Pritožba zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011 ni dovoljena.

Ker je tožnica pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011 vložila prepozno, tožnica te odločbe ne more več izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Zato je sodišče tožbo zoper navedeno odločbo zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po katerem sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

K III. točki izreka: Izrek o stroških temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.