Jedro

Čeprav je obtoženka v zagovoru in z dokazi poskušala prevaliti odgovornost za smrtno prometno nesrečo na voznika prehitevanega avtomobila, ki ga je prehitevala z veliko hitrostjo in v nepreglednem ovinku, je glede na njeno starost, nekaznovanost, soprispevek voznika prehitevanega avtomobila, ki je med prehitevanjem pospeševal in glede na veliko časovno odmaknjenost kaznivega dejanja pogojna obsodba namesto kazni zapora primerna sankcija.

Izrek

Pritožbama obtožene M. L. se delno u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se obtoženi M. L. namesto kazni 1 (eno) leto zapora, po III. odstavku 51. člena Kazenskega zakonika izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se po II. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1(eno) leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtožena M. L. v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. V ostalem se pritožbi z a v r n e t a kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obtoženka spoznana za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika, za kar je bila izrečena kazen eno leto zapora. V plačilo so ji bili naloženi stroški kazenskega postopka v znani višini 541.072,00 SIT in povprečnina v znesku 80.000,00 SIT. Za ostale stroške je bilo odločeno, da se bodo odmerili s posebnim sklepom, ko bodo priglašeni. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila obtožena po zagovornikih. V pritožbi po zagovorniku odvetniku R. M. se je sklicevala na pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je spremembo te sodbe ter oprostitev od obtožbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi po odvetniški družbi je uveljavila iste pritožbene razloge. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo ter izrek kazni opominjevalne narave. V obeh pritožbah je bilo zahtevano, da se o seji pritožbenega senata obvestita oba zagovornika, v drugo navedeni pritožbi tudi obtoženka, ki pa se seje ni udeležila, čeprav je bila o njej pravilno obveščena. Pritožbi sta delno utemeljeni. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku, na katero se smiselno sklicuje pritožba po zagovorniku odvetniku R. M.. Niti v izreku niti v obrazložitvi ni prav nobenega nasprotja. V krivdoreku je natančno navedeno, katera prometna pravila je obtoženka prekršila in na kakšen način, kar je obrazloženo z oceno izvedenih dokazov, ki so te kršitve potrjevali. Sicer v pritožbi odvetniške družbe ni pojasnjeno, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka. Obe pritožbi izpodbijata zlasti ugotovljeno dejansko stanje, vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo obeh izvedencev cestnoprometne stroke zanesljivo ugotovilo, da priča B. P. ni vozil tako, kakor je izpovedal v preiskavi in na glavni obravnavi. Zato v tem delu njegova izpovedba ne more biti resnična in na njej sodišče prve stopnje tudi ni zgradilo svoje dokazne ocene. Z ugotovitvijo, da je med prehitevanjem pospeševal hitrost nad maksimalno dovoljeno, tako ni nič narobe. Vendar je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da nepravilno ukrepanje tega voznika ni v neposredni vzročni zvezi s prometno nezgodo, katero je tudi po mnenju sodišča druge stopnje krivdno povzročila sama obtoženka z nadaljevanjem prehitevanja za vsako ceno, pri čemer je zato sama ustvarila nevarnost v prometu na cesti, zaradi česar je tudi neposredno prišlo do prometne nesreče z usodno posledico za njeno sopotnico V. S.. Obtoženkin zagovor glede odločilne vloge prehitevanega voznika B. P. po že opravljenem prehitevanju sta skladno zavrnila oba izvedenca cestnoprometne stroke, pa čeprav je obtoženka zadetje prehitevanega vozila v svoje neposredno po prehitevanju in s tem povzročitev zanašanja njenega vozila v desno poskušala dokazati z ugotovitvami z njene strani pritegnjenega izvedenca iste stroke J. K., kateremu ni mogoče priznati procesne vloge izvedenca, ker mu sodišče prve stopnje ni odredilo izvedenskega dela. Oba sodno postavljena izvedenca sta soglasno pojasnila, da sledovi prometne nesreče, ki jih je 13 dni po njen ob ogledu našel J. K., neposredno po prometni nesreči niso mogli biti na mestih najdbe, in sta ustrezno pojasnila svoje stališče do teh sledi. Zato pritožbeno ponavljanje ugotovitev J. K. in kritika dela izvedenca dr. N. Č. nimata ustrezne dokazne podlage. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prehitevani voznik B. P. takoj po opravljenem prehitevanju ni mogel trčiti v obtoženkin avtomobil, ker je obtoženka že sunkovito skrenila v desno, zaradi česar je avtomobil zaneslo s ceste v jarek, od koder ga je nato odbilo nazaj na cesto, kjer je šele prišlo do trčenja obeh avtomobilov. Oba izvedenca sta tudi pojasnila, zakaj obtoženkinemu opisu vzroka za prometno nesrečo ni mogoče pritrditi. Res se je obtoženka po opravljenem prehitevanju že vrnila na svoj vozni pas, vendar je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje to vrnitev opravila s preveliko hitrostjo in s skrenitvijo preveč v desno; slednje je storila zaradi nasproti vozečega tovornjaka z voznikom S. K., na katerega se sklicuje pritožba po obvetniški družbi. Zaradi takšnega manevra tudi ni prišlo do trčenja v tovornjak. Nadaljnje dogajanje z avtomobilom, ko je zapeljal preko desnega roba ceste v jarek, pa očitno ni bilo več v obtoženkini oblasti. V tej fazi prometne nesreče je prišlo tudi do usodnega padca pokojne sopotnice V. S. iz avtomobila. Ker je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, da obtoženka v danih prometnih razmerah sploh ne bi smela prehitevati, tudi zaradi načina vožnje prehitevanega avtomobila z voznikom B. P., ni mogoče sprejeti navedbe v pritožbi po odvetniški družbi, da je prehitevala ta avtomobil v skladu s predpisi; v času storitve kaznivega dejanja je veljal Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa bivše SFR Jugoslavije, zato je sklicevanje na Zakona o varnosti cestnega prometa Republike Slovenije iz leta 1998 napačno. Glede alkoholiziranosti voznika B. P., kar je ponovljeno v pritožbi po zagovorniku odvetniku R. M., je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi že zavzelo pravilno stališče, ki ga s pritožbenim ponavljanjem tega dokaznega predloga ni mogoče izpodbiti. Ni pa res, da je popolnoma zanemarilo njegovo pospeševanje med prehitevanjem. Pač pa sodišče druge stopnje soglaša s pritožbama, da obtoženki ni bila izrečana ustrezna kazen. Res sta sicer podani obe obteževalni okoliščini, ki pa ju je sodišče prve stopnje očitno prevrednotilo v obtoženkino škodo. K tehtnima olajševalnima okoliščinama je potrebno dodati še veliko časovno odmaknjenost kaznivega dejanja ter soprispevek voznika B. P. k nastanku prometne nezgode. Zato meni sodišče druge stopnje, da bo pri šestdesetletni obtoženki dosežen namen kaznovanja tudi s pogojno obsodbo. V njenem okviru je glede na obteževalne okoliščine določilo enako kazen zapora in nekoliko daljšo preizkusno dobo od najkrajše. V tem delu je tako obema pritožbama ugodilo. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona v obeh pritožbah ni obrazložen. Zato se je sodišče druge stopnje tudi glede teh kršitev omejilo na obseg uradnega preizkusa, vendar jih ni ugotovilo. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe v obtoženkino korist je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.