Jedro

Ker vlagatelj ni spremenil zahtevka za denacionalizacijo, soglasje tožnika za odločanje v obnovljenem postopku ni bilo potrebno in tožnik zato neutemeljeno ugovarja, da je bila pozitivna odločitev o vrnjenem premoženju sprejeta brez njegovega obveznega soglasja.

Izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ izdal v obnovljenem postopku. V postopku obnove je pred izpodbijano odločbo o istem denacionalizacijskem premoženju prvič odločil z odločbo z dne 14. 5. 2004 - vrnil premoženje v naravi, vendar tudi pri izdaji te odločbe, ki je bila izrečena za nično, v delu, ki se nanaša na vračilo nepremičnega premoženja, ni upošteval določbe prvega odstavka 270. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Maribor št. 321-228/1993/213 (7003) z dne 4. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo upravičenki A.A. vrnil podržavljene nepremičnine, ob podržavljenju del parcel 275, 284, 286, 287, 355, vse pripisane v takratno vl. št. 121 k.o. … ter del parcel 350, 351, 356, vse vpisane v vl. št. 174 k.o. …, v odškodnini v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga (v nadaljevanju SDH) v višini 29.377,08 DEM (1. točka izreka); določil, da je zavezana stranka SDH dolžna izročiti obveznice skrbniku za poseben primer (2. točka izreka); ter da se za začasnega skrbnika postavi B.B. (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 19. 6. 2012, s katero je delno odločbo Upravne enote z dne 14. 5. 2004, izdano v obnovljenem postopku, v delu, ki se nanaša na parcele iz izpodbijane odločbe, izrekel za nično. Sporne parcele so bile predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov in C.C. z dne 29. 1. 2003, ter nanj je bila tudi že vknjižena lastninska pravica. Podana je ovira za vračilo v naravi na podlagi tretjega odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Vlagatelj je podal predlog za nadaljevanje postopka dne 25. 7. 2012 in predlagal, da upravni organ s postopkom denacionalizacije nadaljuje ter upravičenki določi odškodnino. Izračun odškodnine je opravil na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije. SDH je, ko je prejel sklep Upravne enote Maribor z dne 17. 4. 2013, s katerim je prvostopni organ obnovil postopek, zoper njega vložil pritožbo, ki jo je drugostopni organ zavrnil, SDH pa je pri Upravnem sodišču RS vložil tožbo, ki jo je sodišče s sklepom I U 993/2014 z dne 14. 4. 2015 zavrglo. V zvezi s stališčem Upravnega sodišča je SDH v obnovljenem postopku odklanjal podajo soglasja. Ker pa gre v konkretni zadevi dejansko za nadaljevanje postopka v posledici izrečene ničnosti pravnomočne denacionalizacijske odločbe, je stališča, da ne gre za primer, ki bi izhajal iz dikcije drugega odstavka 270. člena noveliranega ZUP. SDH tudi ni navedel kakšnega tehtnega razloga, zakaj ni podal soglasja k denacionalizaciji podržavljenega premoženja v obliki odškodnine v obliki obveznic. V zvezi z ugovorom SDH, da vlagatelj ni konkretiziral oblike odškodnine za obveznice, s katerim jo razpolaga SDH, meni, da je vlagatelj konkretiziral obliko odškodnine.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi z ugovorom, da tožnik ni podal soglasja v smislu drugega odstavka 270. člena ZUP, navaja, da je nesporno, da se obnovljeni postopek vrača v procesno situacijo, ko še ni bila izdana odločba, torej situacijo, ko stranka še vedno razpolaga s svojo zahtevo po določbah ZDen. Zavrača tudi ugovor, da SDH ni prejel zahtevka vlagatelja, iz katerega bi bilo razvidno, da ta zahteva odškodnino v obliki obveznic SDH.

3. Tožnik v tožbi navaja, da upravni organ ni v celoti upošteval stališča Upravnega sodišča, ki izhaja iz sklepa I U 993/2014 z dne 14. 4. 2015. Upravno sodišče je navedlo, da upravni organ lahko vodi obnovljeni denacionalizacijski postopek glede premoženja A.A. v obsegu, kolikor je bila v obnovljenem postopku v njeno korist izdana denacionalizacijska odločba z dne 14. 5. 2004 z odločbo z dne 19. 6. 2012 izrečena za nično, vendar je tožnik v obnovljenem postopku varovan z določbo drugega odstavka 270. člena ZUP, ki določa, da stranka, kateri je bila izdana odločba, ki je predmet obnove, v obnovljenem postopku lahko spremeni zahtevek le v soglasju s stranko z nasprotnim interesom. Taka razlaga, torej da se z njo varuje tudi pravice in pravne interese nove pasivne stranke v obnovljenem postopku, ki stranka prejšnjega postopka niti ni bila, mora veljati še toliko bolj, kot za staro stranko, zoper katero se le uveljavlja nov spremenjeni zahtevek. Tožnik takega soglasja v obnovljenem postopku ni dal, kar je izrecno navedel v več svojih vlogah. Tožnik ni bil stranka v postopku, v katerem je bil zahtevek zavrnjen, nato obnovljen, niti v postopku vračila v naravi in nato delne ničnosti te odločbe. V postopek je bil glede predmetnega premoženja pritegnjen šele 14. 9. 2012, ko je prejel nekatere listine in predlog vlagatelja z dne 25. 7. 2012 za nadaljevanje postopka. Poudarja, da kolikor bi sodeloval v postopku dovolitve obnove postopka, bi podal ugovor, da sprememba sodne prakse in predpisa ni obnovitveni razlog po določbah ZUP-a in upravnosodni praksi. Iz obrazložitve drugostopnega organa izhaja, da se obnovljeni postopek vrača v procesno situacijo, ko še ni bila izdana odločba, torej v situacijo, ko stranka še vedno razpolaga s svojo zahtevo po določbah ZDen. Tožnik meni, da to sicer drži, vendar drugi odstavek 270. člena ZUP določa, da lahko stranka, kateri je bila izdana odločba in zoper katero se vodi obnova postopka, umakne svoj zahtevek do izdaje odločbe, lahko pa ga tudi spremeni v soglasju s stranko z nasprotnim interesom. V obnovljenem postopku je, ob spremembi zahtevka vlagatelja, torej ključno soglasje zavezanca kot stranke z nasprotnim interesom. Dejstvo je, da v obnovljenem postopku zavezanec ni isti, kot je bil v prejšnjem postopku in da je inštitut soglasja zavezanca, kot stranke z nasprotnim interesom ob spremembi zahtevka, določen ravno zaradi varovanja pravic in interesov le tega. V zvezi s konkretizacijo oblike odškodnine pa opozarja, da je vlagatelj šele pred izdajo odločbe o denacionalizaciji zahteval odškodnino v obliki obveznic SOD. Pred tem je vedno zahteval le odškodnino. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku je na tožbo odgovorila ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja še, da denacionalizacijski zahtevek ni bil spremenjen, v smislu določbe 16. člena ZDen je samo zahtevala plačilo odškodnine, ko se je v postopku ugotovilo, da premoženja, ki je bilo podržavljeno, ni mogoče vrniti v celoti. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je organ z izpodbijano odločbo o podržavljenem premoženju v obnovi postopka odločil drugič, sedaj z določitvijo odškodnine (prvič z odločbo z dne 14. 5. 2004 z vrnitvijo nepremičnin v naravi, odločba je bila izrečena za nično z odločbo z dne 19. 6. 2012). Z odločbo, ki je bila predmet obnove (odločba z dne 20. 9. 2001), je organ denacionalizacijsko zahtevo zavrnil. 8. Ni sporno v zadevi, da je tožnik vstopil v obravnavani denacionalizacijski postopek kot zavezanec za plačilo odškodnine šele po zahtevi vlagatelja z dne 25. 7. 2012, da se postopek nadaljuje (ko je bila z odločbo z dne 19. 6. 2012 izrečena za nično odločba z dne 14. 5. 2004) ter se denacionalizacijski upravičenki za podržavljeno premoženje določi odškodnino. Sporno pa je, ali je bilo za ugoditev zahtevi za denacionalizacijo z izpodbijano odločbo v obliki odškodnine v obveznicah SDH, glede na procesno situacijo obravnavane denacionalizacijske zadeve, potrebno soglasje tožnika.

9. Da je bilo soglasje pogoj za ugoditev zahtevi vlagatelja za denacionalizacijo v obliki odškodnine v obveznicah SDH, tožnik izpeljuje iz sklepa Upravnega sodišča I U 993/2014 z dne 14. 4. 2015, ki je v enajstem odstavku izrazilo stališče v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZUP in navedlo, da po tej zakonski določbi stranka, kateri je bila izdana odločba, ki je predmet obnove, to je v obravnavanem primeru vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, kateremu je bila izdana odločba z dne 20. 9. 2001, v obnovljenem postopku lahko spremeni zahtevek (namesto zahtevka za vrnitev nepremičnin v naravi uveljavlja zahtevek za odškodnino v obveznicah SOD), le v soglasju s stranko z nasprotnim interesom (v tem primeru tožnikom kot novim zavezancem). Da bi določbe drugega odstavka 270. člena ZUP, ki je bila uveljavljena z novelo ZUP-C, ne bi bilo mogoče tako razlagati, iz obrazložitve k predlogu novele ZUP-C (Poročevalec št. 17 z dne 19. 2. 2004, k 124. členu ZUP-C) ne izhaja. Taka razlaga - torej da se z njo varuje tudi pravice in pravne interese nove (pasivne stranke) v obnovljenem postopku, ki stranka prejšnjega postopka niti ni bila (in je to postala zaradi spremenjenega zahtevka), mora veljati še toliko bolj, kot velja za staro stranko, zoper katero se le uveljavlja nov (spremenjeni) zahtevek (logična razlaga).

10. Predmet odločanja v obnovi postopka je upravna zadeva, zaradi katere je bil začet prejšnji upravni postopek, ki se je končal z odločbo, ki je bila predmet obnove. Predmet obnove je bila v obravnavanem postopku odločba z dne 20. 9. 2001, s katero je bila denacionalizacijska zahteva za vrnitev premoženja A.A. zavrnjena. Bistvena v obravnavani zadevi je, ob spoštovanju drugega odstavka 270. člena ZUP in stališča sodišča, izraženega v sklepu I U 993/2014 z dne 14. 4. 2015, presoja, ali je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, ko je z vlogo z dne 25. 7. 2012 zahteval nadaljevanje postopka in plačilo odškodnino, spremenil denacionalizacijski zahtevek glede na denacionalizacijsko zahtevo, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 20. 9. 2001. Iz upravnega spisa izhaja, da je vlagatelj v zahtevi za denacionalizacijo z dne 2. 6. 1993 zahteval tudi nepremično premoženje (vl. št. 121 in 174 k.o. …), ki je predmet odločanja z izpodbijano odločbo ter zahteval: Predlagatelj končno predlaga, da se po denacionalizaciji premoženja, ki je predmet te zahteve, določi, da se vlagatelju, če je mogoče, nepremičnine vrnejo v naravi oziroma da se mu, kjer vrnitev v naravi ni mogoča, dodelijo nadomestne nepremičnine adekvatne vrednosti, oziroma podrejeno, določi odškodnina v obliki na način, predviden v III. poglavju ZDen.

11. Vlagatelj je v zahtevi za denacionalizacijo torej postavil zahtevek za vrnitev v naravi in podredne zahtevke v obliki odškodnine. Iz ZUP ne izhaja, da kopičenje zahtevkov s postavitvijo primarnega in podrednih ne bi bilo dovoljeno. V primeru tako postavljenih zahtevkov organ odloči o primarnem zahtevku, kolikor pa ta po materialnem zakonu ni utemeljen, je dolžan odločiti o naslednjem podrednem zahtevku. Ni šteti, da gre pri takem odločanju za spremembo zahtevka, kolikor je zahteva s primarnim in podrednim zahtevkom postavljena že z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo, ki pomeni uvedbo postopka denacionalizacije. Za spremembo zahtevka gre, če stranka v postopku, ki ga je uvedel organ na njeno zahtevo, razširi postavljeni zahtevek ali na mesto prejšnjega zahtevka v istem postopku postavljenega zahtevka postavi nov zahtevek (prvi odstavek 133. člena ZUP). Torej kolikor je organ v obravnavani zadevi določil za podržavljeno premoženje odškodnino, ni odločil po spremenjenem zahtevku oziroma zahteva vlagatelja z dne 25. 7. 2012, s katero je zahteval določitev odškodnine za nepremičnine v k.o. …, ni pomenila spremembe njegovega zahtevka za denacionalizacijo. Ker vlagatelj ni spremenil zahtevka za denacionalizacijo, soglasje tožnika za odločanje v obnovljenem postopku ni bilo potrebno in tožnik zato neutemeljeno ugovarja, da je bila pozitivna odločitev o vrnjenem premoženju sprejeta brez njegovega obveznega soglasja (iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi vlagatelj kasneje z zahtevki razpolagal na način, da bi podredni zahtevek za vrnitev premoženja v obliki odškodnine kasneje umaknil).

12. Sodišče pa je tožbi tožnika ugodilo, ker je v postopku ugotovilo kršitev določb postopka, ki je vplivala na odločitev, na takšne kršitve pa je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ izdal v obnovljenem postopku. S sklepom z dne 17. 4. 2003 je dovolil obnovo postopka v delu, ki se nanaša na premoženje A.A. V obnovljenem postopku je torej odločal o 6. točki odločbe z dne 20. 9. 2001, s katero je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja podržavljenega A.A. V postopku obnove je pred izpodbijano odločbo o istem denacionalizacijskem premoženju prvič odločil z odločbo z dne 14. 5. 2004 - vrnil premoženje v naravi, vendar tudi pri izdaji te odločbe, ki je bila izrečena za nično, v delu, ki se nanaša na vračilo nepremičnega premoženja, ni upošteval določbe prvega odstavka 270. člena ZUP. Po tej določbi na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi ali nadomesti z novo. Glede na navedeno kronologijo odločitev in vsebin odločitev je ostalo neodločeno o usodi 6. točke izreka odločbe z dne 20. 9. 2001 tudi z izdajo izpodbijane odločbe. Ker prvostopni organ ni ravnal v skladu z navedeno odločbo, ostajata o denacionalizaciji zahtevi A.A. za vrnitev nepremičnega premoženja dve odločitvi. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ pri odločanju upošteva tudi citirano določbo prvega odstavka 270. člena ZUP.

13. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

14. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (kriterij uspeha v postopku).