Jedro

Potrditev pravnomočnosti odločbe po uradni osebi je potrdilo po 171. členu ZUP in ne upravni akt. V ZUS ni pravne podlage za izdajo predlagane začasne odredbe, v ZPP pa tudi ne, ker ureja le v postopkih v pravdah zaradi motenja posesti, v ostalih zadevah pa napotuje na uporabo zakona o izvršilnem postopku, na katerega pa ZUS ne napotuje.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Uprava za urbanizem občine je z odločbo z dne 25.2.1992 kot prepozno zavrgla pritožbo tožeče stranke proti odločbi Okrajnega izvršilnega odbora z dne 2.8.1948 o nacionalizaciji nepremičnin, ki so bile nacionalizirane tožničinim pravnim prednikom. S sklepom, izdanim pod isto opravilno številko in istim datumom, pa je zavrgla predlog za obnovo postopka, ker je od vročitve odločbe že pretekel 5-letni objektivni rok za vložitev predloga.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper navedeno odločbo in sklep. V obrazložitvi navaja, da je na odločbi z dne 2.8.1948 s strojem pripisano: "odločba je pravnomočna dne 24.3.1949," s podpisom tajnika OLO. Potrditev pravnomočnosti odločbe s strani uradne osebe je potrdilo v smislu 171. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Samo dejstvo, da v spisu ni vročilnice, še ne pomeni, da odločba ni bila vročena, saj je uradna oseba lahko ugotovila pravnomočnost tudi z drugimi sredstvi in ne le na podlagi vročilnice. Ker je odločba postala pravnomočna 24.3.1949, je sedaj vložena pritožba bila utemeljeno zavržena kot prepozna. Sicer so navedene nepremičnine z dnem uveljavitve 3. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48) prešle v državno lastnino. Glede na to, da je sporna odločba bila pravnomočna leta 1949 je potekel tudi 5-letni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka (3. odstavek 252. člena ZUP). Po nadzorstveni pravici po 263. členu ZUP se lahko odpravi ali razveljavi le dokončna odločba, "sklep o pravnomočnosti" pa ni konkretni upravni akt, zato ga ni mogoče odpraviti po nadzorstveni pravici.

V tožbi tožeča stranka navaja,da bi tožena stranka morala poiskati ustrezne dokaze o ugotovljeni pravnomočnosti odločbe o nacionalizaciji z dne 2.8.1948, saj je prepričana, da je dokazno breme na njeni strani. Pripis na odločbi o njeni pravnomočnosti 24.3.1949 in podpis tajnika sam po sebi še ne dokazuje pravnomočnosti odločbe. Zmotno je stališče, da pripis na odločbi o ugotovljeni pravnomočnosti odločbe pomeni potrdilo v smislu 171. člena ZUP. Državni organi izdajajo potrdila po 171. členu ZUP o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco, zapis o pravnomočnosti odločbe pa ni dejstvo, o katerem bi organ vodil uradno evidenco. Navedeni zapis o pravnomočnosti tudi ni potrdilo po 172. členu ZUP, katero pristojni državni organ izda v zadevah, o katerih ne vodi uradne evidence, če materialni zakon tako določa, vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Zato po mnenju tožeče stranke gre za sklep o ugotovitvi pravnomočnosti, ki je omogočil izvršitev odločbe v zemljiški knjigi. Organ prve stopnje bi zato kot predhodno vprašanje moral rešiti pritožbo zoper sklep o pravnomočnosti. Tega vprašanja tudi tožena stranka ni rešila. Tožena stranka je očitno ugotovila, da sklicevanje na pravnomočnost odločbe ne bo zadoščalo za zakonitost odločbe, zato se še sklicuje na ex lege učinek zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Pri tem je spregledala, da zakon ni vseboval podatkov o nepremičninah, zaradi česar je ta odločilna dejstva moral ugotoviti pristojni organ. Tožnica je predlagala razveljavitev oziroma odpravo sklepa o pravnomočnosti odločbe na podlagi 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, ker je očitno, da je v času nacionalizacije ignoranco minimuma priznanih pravic strankam lahko povzročila le prisila oziroma navodilo delavcem uprave. Zakon o nacionalizaciji je predvideval plačilo odškodnine za podržavljene nepremičnine, zato je tožnica pričakovala, da bi pristojni organ po uradni dolžnosti začel postopek za odškodnino. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Ker obstoja nevarnost odtujitve in obremenitve podržavljene nepremičnine še predlaga, da sodišče izda začasno odredbo o zaznambi upravnega spora pri parc. št. 306/19, na kateri ima pravico uporabe občina s prepovedjo odsvojitve in obremenitve te nepremičnine.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.

Sporna odločba o nacionalizaciji z dne 2.8.1948, na kateri je pripisano: " odločba je pravnomočna, dne 24.3.1949" s podpisom tajnika, je javna listina. Sestavni del te javne listine je tudi klavzula njene pravnomočnosti. Javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (164. člen ZUP). Zato se šteje za resnično tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, kar velja tudi za ugotovljeno pravnomočnost. Taka listina za organ velja, dokler ni dokazano nasprotno in ni podlage za zahtevo, da bi organ moral sedaj iskati ustrezne dokaze o ugotovljeni pravnomočnosti odločbe iz leta 1948. Breme dokazovanja o tem, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena, zadeva tistega, ki meni, da tisto, kar se v listini potrjuje, ni resnično. Tožena stranka pravilno zaključuje, da se potrditev pravnomočnosti odločbe po uradni osebi šteje za potrdilo v smislu 171. člena ZUP. O konkretnih upravnih zadevah namreč organ vodi uradno evidenco in posamezna dejanja v postopku so del te evidence, kar velja tudi za ugotovljeno pravnomočnost. Po naravi stvari gre torej za dejstvo pravnomočnosti in ugotovitev obstoja tega dejstva je potrdilo po 171. členu ZUP in ne upravni akt, kot to zmotno meni tožeča stranka. Ker torej ne gre za upravni akt tudi ni mogoča njegova odprava ali razveljavitev po nadzorstveni pravici po 263. členu ZUP.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o pritožbi zoper odločbo, s katero je bila kot prepozna zavržena pritožba proti odločbi o nacionalizaciji z dne 2.8.1948 in o pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka. V upravnem sporu tako sodišče presoja samo zakonitost te odločbe, zato se sodišče ni moglo spuščati v tožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino odločbe o nacionalizaciji in odškodnino za nacionalizirano nepremičnino.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

Predlog za izdajo začasne odredbe pa je sodišče zavrglo.

V zakonu o upravnih sporih (ZUS) ni pravne podlage za izdajo predlagane začasne odredbe (17. člen). Navedeni zakon sicer glede tistih vprašanj postopka, katera ne ureja, napotuje na smiselno uporabo določb zakona o pravdnem postopku (ZPP, 60. člen). Toda tudi ZPP ureja izdajo začasne odredbe le v postopkih v pravdah zaradi motenja posesti, v ostalem pa vprašanja izdaje začasnih odredb ureja zakon o izvršilnem postopku (14. poglavje). Na uporabo zakona o izvršilnem postopku pa ZUS ne napotuje, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe moralo zavreči.