Jedro

Če presoja carinskega organa ne temelji na analizi odvzetega vzorca, ne more biti odločilna pravica zavezanca, da zahteva novo analizo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 246/99-9 z dne 12.6.2001 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 65/97 - ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odločbo z dne 30.6.1999, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice M. z dne 8.5.1997, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S prvostopno odločbo je tožeči stranki naloženo doplačilo carine in posebne dajatve v višini 744.040,00 SIT za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave J.s. M. z dne 1.9.1995 (v nadaljevanju UCD). V obrazložitvi sodišče navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke tožeča stranka z UCD uvozila bazo za sadne sirupe v vrednosti 11.700 DEM, prijavljeno v tarifno št. ... v teži 19.500 kg, na kamionu z reg. št. ... in UCD priložila med ostalimi listinami tudi fotokopijo fakture firme F., E.-i., P., Republika Češka. Iz zapisnika o naknadnem preverjanju deklaracij o uvoženem blagu z dne 6.2.1996 Carinarnice M. je razvidno, da je podjetje L. d.o.o., M., začasno uvozilo 31.350 kg kristalnega sladkorja po UCD Carinske izpostave M. J.s. z dne 29.8.1995. Po končani predelavi je bilo z ICD iste carinske izpostave z dne 31.8.1995 izvoženo 19.535 kg citronskega sirupa po tarifni št. ..., v kamionu z reg. št. ..., ki ga je vozil prevoznik V.G. Carinsko črto pri izhodu iz države je prečkal na mejnem prehodu Š. 31.8.1995 ob 18.31 uri, že ob 18.42 uri istega dne je isti kamion z istim voznikom vstopil na istem mejnem prehodu, vendar pa je bilo blago, ki se je sedaj imenovalo "baza za sadne sirupe", uvrščeno v drugo tarifno št., in sicer ..., spremljala pa ga je fotokopija fakture z dne 31.8.1995, iz katere je izhajalo, da prihaja od tuje firme F., E.-i., P., Republika Češka, in je namenjeno tožeči stranki. Organizator prevoza je bila zastopnica firme F., B.Š. iz K. Prvostopni organ je pridobil tudi izjavo prevoznika G., iz katere izhaja, da je bila pri prevozih prisotna samo tožeča stranka, ki je osebno urejala vso dokumentacijo. Iz dokumentacije pri prevozniku in pri tožeči stranki pa je tudi razvidno, da je prevoz od podjetja L. d.o.o. preko mejnega prehoda in nazaj k tožeči stranki plačala tožeča stranka. Iz vsega navedenega je prvostopni organ ugotovil, da je bila tožeča stranka dejanski organizator prevoza blaga, ki je kot sirup iz tarifne ... po ICD 31.8.1995 izstopilo na mejnem prehodu Š. in takoj nato čez isti mejni prehod vstopilo kot baza za sadni sirup, vpisano v tarifno št. ... Ker se pri tem samo blago ni nič spremenilo, čeprav se je ocarinilo kot neko drugo blago na podlagi (neverodostojnih) fotokopij fakture, je bilo treba naknadno obračunati dajatve (carino in posebno uvozno dajatev). Pri obračunu je carinarnica upoštevala tiste pripombe tožeče stranke na zapisniške ugotovitve, ki so bile utemeljene. Obračun premalo plačane carine in posebnih dajatev je prvostopni organ utemeljil z ugotovitvami obvestila Carinske uprave RS z dne 20.12.1995 o nepravilnem uvrščanju sladkornih sirupov in z analizo, ki je bila narejena za tako blago po drugi UCD in za istega prevoznika in po kateri je bilo to blago pravilno uvrščeno v tarifno št. ..., opravila pa ga je na podlagi 272. člena starega CZ. Strokovno mnenje Carinskega laboratorija z dne 14.9.1995 pa je bilo podlaga za uvrstitev blaga. Po presoji tožene stranke je prvostopni organ ravnal pravilno. Iz zbrane dokumentacije, predvsem iz ICD z dne 31.8.1995 in UCD z dne 1.9.1995 jasno izhaja, da je isto vozilo z blagom skoraj enake teže (razlika 35 kg je pri teži 19.500 kg zanemarljiva, še posebej, ker na mejnem prehodu ni tehtnice za obvezno tehtanje), z istim voznikom najprej izstopilo z izvoznimi dokumenti podjetja L. d.o.o. M. in že čez 9 minut ponovno vstopilo z (domnevno) drugim, v resnici pa z istim blagom, organizator tega prevoza pa je bila tožeča stranka. V spisu je dovolj dokazov o navedenem nezakonitem ravnanju, tožeča stranka pa (razen neverodostojne fotokopije fakture) ni predložila nobenega dokaza, da je sporna pošiljka res prišla iz Češke (na primer mednarodni tovorni list, izvozna češka deklaracija, tranzitna deklaracija iz Avstrije). Poleg očitanih nepravilnosti glede prijave napačnih tarifnih št. oziroma podatkov je tožeči stranki mogoče očitati tudi nezakonito ravnanje z blagom. Tožena stranka je zavrnila tožnikove pritožbene ugovore, češ da se sklicuje samo na dejstvo, da o uvrstitvi spornega blaga ni enotnega mnenja, ker obstajajo trije različni rezultati analiz in zato predlaga še četrto analizo, katero naj bi opravila neodvisna inštitucija. Vendar pa uvrstitev spornega blaga v carinsko tarifo po presoji tožene stranke ni sporna, saj je tožnik uvozil isto blago, kot je bilo izvoženo in z ICD tudi deklarirano. Zaradi tega dejstva je četrta analiza nepotrebna. Potrdilo o uvrstitvi blaga z dne 4.3.1996 pa za obravnavani primer ni merodajno, ker je bilo izdano po uvoznem carinjenju blaga in kot tako ne more veljati za nazaj, identiteta blaga, ki ga je tožeča stranka dala v analizo, pa tudi ni znana. Zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ker tega potrdila ni upošteval. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pritrjuje uporabi starega Carinskega zakona (CZ/76), saj je bil uvoz po sporni UCD realiziran 1.9.1995. Svojo odločitev nato utemeljuje na določbi 261. člena CZ/76, po kateri lahko carinarnica ukrene vse, kar je potrebno za ugotovitev stanja blaga, med drugim tudi, da lahko odvzame vzorce blaga za razne preiskave. V primeru, ko carinarnica ne more sama ugotoviti stanja blaga, lahko vzame vzorce takega blaga ter jih pošlje v carinski laboratorij in je izvid carinskega laboratorija dokaz o lastnostih blaga v postopku za izdajo odločbe prve stopnje. Po 3. odstavku 264. člena CZ/76 lahko deklarant, če se z izvidom ne strinja, zahteva od carinskega organa, naj na njegove stroške pošlje vzorec blaga ustrezni strokovni organizaciji v kemično, tehnološko ali drugačno preiskavo. Izvid te preiskave presoja carinski organ v postopku za izdajo odločbe o ugovoru oziroma pritožbi. V 6. odstavku 266. člena pa je določeno, da izda carinarnica v 15 dneh od dneva, ko prejme izvid iz 2. odstavka tega člena (torej izvid o opravljeni kemično-tehnološki ali drugačni preiskavi vzetih vzorcev) odločbo, s katero dokončno ugotovi podatke o blagu ter carino in druge uvozne davščine. Na podlagi teh določb sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožeča stranka utemeljeno postopala, ko je v pritožbi zahtevala, da se glede na različna strokovna mnenja - poleg spornega mnenja carinskega laboratorija še strokovni mnenji z dne 13.7.1994 in z dne 4.3.1996 - opravi dodatna analiza. Do take zahteve je imela pravico po določbi 3. odstavka 264. člena CZ/76. Sodišče kot neutemeljeno zavrača argumentacijo tožene stranke, da dodatna (četrta) analiza ni potrebna, ker strokovni mnenji z dne 13.7.1994 in 4.3.1996 nista relevantni, ker je prvo mnenje izdano kot neobvezno predhodno mnenje, drugo mnenje pa zato, ker je bilo izdano po končanem postopku carinjenja in ker ni dokazov o avtentičnosti vzorca. Sodišče tudi zavrača trditev tožene stranke o protipravnem ravnanju tožeče stranke pri uvozu in nato izvozu ter ponovnem uvozu sadnih sirupov. Te trditve njegove odločitve ne morejo spremeniti, ker tožena stranka zatrjevanega protipravnega ravnanja ni dokazala s kakšno dokončno ali celo pravnomočno odločbo o carinskem prekršku. V odgovoru na tožbo niti ni zanikala navedbe tožeče stranke, da je bil postopek o prekršku zoper njo ustavljen, ker ni bilo dokazano, da bi prekršek res storila. Tožena stranka v obravnavanem postopku, kjer se ugotavlja pravilnost uvrstitve spornega blaga v carinsko tarifo št. ..., tožeči stranki ni mogla odreči njene zahteve po dodatni analizi spornega blaga, ker se tožeča stranka z analizo carinskega laboratorija ni strinjala. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki tako analizo (avtentičnih vzorcev) tudi omogočiti. Na tej podlagi je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in so zaradi tega dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena.

V pritožbi tožena stranka navaja, da ne sprejema navedenega stališče sodišča prve stopnje. Ne strinja se, da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka in da je bila kršena pravica tožeče stranke po dodatni analizi vzorcev v skladu s 3. odstavkom 264. člena CZ/76. V tem primeru ne gre za postopke po 261., 262. in 264. členu CZ/76, ker ob prijavi za uvozno carinjenje obravnavanega blaga niso bili odvzeti vzorci prijavljenega blaga, niti takrat ni bil sprožen dvom o tem, ali je prijava blaga v tarifno številko pravilna. Niti se ni takrat podvomilo v pravilnost drugih prijavljenih podatkov in predloženih listin. Nepravilnosti so bile ugotovljene šele v naknadnih postopkih preverjanja pravilnosti deklaracije. Sodišče je popolnoma zanemarilo to dejstvo, čeprav so v odločbi tožene stranke izčrpno navedene okoliščine, ki vse kažejo, da je tožeča stranka po UCD Carinske izpostave Š. z dne 1.9.1995 ponovno uvozila identično blago, ki ga je podjetje L. d.o.o. M. izvozno ocarinilo po ICD Carinske izpostave Š. z dne 31.8.1995. Zato se tožena stranka ne strinja zgolj s stališčem sodišča, da gre le za spor o tarifni številki in da nezakonito ravnanje tožeče stranke ni dokazano s kakšno dokončno ali celo pravnomočno odločbo. V spisu je imela tožena stranka dovolj podatkov o prekrškovnem postopku, ki je bil končan nato šele leto in pol po izdaji odločbe, ki jo je tožena stranka obravnavala v pritožbenem postopku. Ker pa je tožena stranka dolžna ugotoviti dejansko stanje, je sama zbrala dokaze in sama prišla do zaključka o nezakonitem ravnanju tožeče stranke, ki pogojuje naknadni obračun carine in drugih uvoznih dajatev. Poudarja, da je imela tožeča stranka, glede na dejstvo, da je ponovno uvažala blago, ki ga je pred tem izvozilo podjetje L. d.o.o. M., možnost uveljavljati oprostitev carine in drugih uvoznih dajatev po tem naslovu, pa kot izhaja, tega ni storila, temveč je z neverodostojnimi listinami, saj blago sploh ni prispelo iz Češke, kot je bilo pri ponovnem uvozu prijavljeno, dejansko prijavila blago, ki ga v tovornem vozilu z registrsko št. ... sploh ni bilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zavrne tožbo in potrdi odločbo tožene stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev organa prve stopnje o naknadnem plačilu carine in posebne dajatve temelji na določbi 272. člena CZ/76 in ugotovitvah, ki izhajajo iz zapisnika o naknadni kontroli uvoženega blaga z dne 6.2.1995. Iz zapisnika izhaja, da bi po strokovnem mnenju carinskega laboratorija Carinske uprave RS moralo biti uvoženo blago razvrščeno v tarifno št. ... in zanj plačana carina po 17% stopnji ter posebna dajatev v skladu z Uredbo o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov. Strokovno mnenje temelji na opravljeni analizi ter pravilih za razvrstitev blaga po carinski tarifi. Tožena stranka je odločitev carinskega organa prve stopnje potrdila, vendar z drugimi razlogi. Teh ni oprla na analizo odvzetega vzorca ampak na drugačno presojo listin. Za toženo stranko je odločilno tožnikovo ravnanje z blagom, to je izvoz po ICD z dne 31.8.1995 ter uvoz po UCD z dne 1.9.1995 z neverodostojnimi listinami ter uvrstitev po njeni presoji istovetnega blaga v različne tarifne številke. Zaradi take drugačne presoje je tožena stranka zavrnila zahtevo pritožnika za opravo nove analize vzorca, ker njena presoja ne temelji na analizi odvzetega vzorca spornega blaga.

Po 261. členu CZ/76 lahko carinarnica ukrene vse, kar je potrebno za ugotovitev blaga, med drugim tudi lahko vzame vzorce blaga za razne preiskave. Toda v tem primeru kot navaja tožena stranka in kot izhaja iz upravnih spisov, ob uvozu blaga ni bil odvzet vzorec blaga za analizo, da bi se nato lahko ravnalo po določbi 262. členu CZ/96. Nepravilnosti so se ugotavljale šele v naknadnem postopku preverjanja pravilnosti deklaracije. Ta postopek pa ureja CZ/76 v členih od 270. do 273. CZ/76. Ker v tem primeru ni bil odvzet avtentični vzorec blaga ob uvozu, ne more biti odločilna pravica zavezanca, da zahteva novo analizo, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Zavrnitev presoje tožene stranke le s tem, da ni dokazov, da bi tožeča stranka storila carinski prekršek, tudi ni dovolj. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti kontrolo presoje odločbe tožene stranke v zvezi s tožbenimi navedbami po teh določbah. V tožbi tožeča stranka uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, ker naj ne bi bila seznanjena z izjavo prevoznika G. ter da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o listinah in dokaznih zaključkih tožene stranke, ki so ji v škodo. Zavrača tudi, da bi šlo za fiktivni uvoz z namenom, da se izogne plačilu carine in posebne dajatve. Te presoje pa sodišče ni opravilo. Ker presoja tožene stranke temelji na določbah 270. člena CZ/76, sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje ugotavljalo z zmotno uporabo določb 261., 264. in 266. člena CZ/76 in ni presodilo tožbenih ugovorov glede bistvenih kršitev pravil postopka, izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma 3. odstavka 72. člena ZUS.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.