Jedro

Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka v sporih zaradi motenja posesti stvarne služnosti ni potrebno ocenjevati, ali obstaja možnost uporabe poti kje drugje ali celo možnost uporabe javne poti, saj ta okoliščina v teh sporih ni relevantna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v odločitvi glede stroškov postopka v točki I.4. izreka sklepa tako spremeni, da ta glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku I. O. njegove pravdne stroške v znesku 87.782,00 SIT, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe". V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka sklepa ugodilo zahtevku prvega tožnika I. O. in ugotovilo, da je toženec D. V. motil prvega tožnika v posesti služnostne pravice hoje in vožnje s kmečkimi vozili po poti preko toženčevih parcel št. 1222/1, 1222/9 in 1227 k.o. P. s tem, da je dne 28.3.1998 postavil na pot svoj osebni avtomobil in večjo avtomobilsko prikolico in tako onemogočil vožnjo po obstoječi poti. Tožencu je naložilo, da mora v roku osmih dni odstraniti s služnostne poti parkirano vozilo in avtomobilsko prikolico in omogočiti tožniku I. O. nemoteno uporabo poti, da ne bo izvršbe. Tožencu je tudi prepovedalo v bodoče posegati s takimi ali podobnimi ravnanji v posest služnostne pravice tožnika I. O. hoje in vožnje s kmečkimi vozili po poti preko parcel št. 1222/1, 1222/9 in 1227 k.o. P., da ne bo izvršbe. V točki I.4. izreka sklepa pa je toženi stranki naložilo, da tožniku I. O. povrne njegove pravdne stroške v znesku 120.782,00 SIT v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. V točki II. izreka sklepa pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek ostalih treh tožnikov. Zoper ugoditveni del sklepa ( točka I. izreka) sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 338. členu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne in podrejeno, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je izrek sklepa nerazumljiv in se ne da preizkusiti, sklep pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka ne izhaja, kaj naj bi bilo motilno sredstvo. Navedeno je bistveno, saj toženec ne ve, odstranitev katerega parkiranega vozila in avtomobilske prikolice se mu nalaga. Nadalje pritožnik navaja, da je tožeča stranka spremenila tožbo po poteku prekluzivnega roka, zato je potrebno tožbo zavreči. Razlogi sodišča prve stopnje, kjer sodišče govori o poteku prekluzivnega roka pri ponavljajočih se motilnih dejanjih, so v nasprotju z izrekom sklepa, ki ugotavlja, da je bilo motilno dejanje storjeno točno določenega dne 28.3.1998. Tožeča stranka ni izkazala, da ima tožnik posest pravice hoje in vožnje po toženčevem dvorišču. Posest se ne pridobi z nekajkratno in kratkotrajno prisotnostjo oziroma uporabo neke stvari. Tožnik tudi ni izkazal pasivne legitimacije tožene stranke. Nobenega dokaza ni, da bi bil ravno toženec tisti, ki bi ravno spornega dne s kakšnim svojim ravnanjem motil tožnika. Toženec ni lastnik nobenega avtomobila in nobene prikolice in nihče od tožnikov ni mogel toženca videti, da bi kakorkoli motilno ravnal. To pa tudi zato, ker toženec v mesecu marcu sploh ni bil doma. To je toženec ves čas trdil, sodni zapisnik pa je v tem delu nejasen in ne vsebuje tistega, kar je toženec, zaslišan kot stranka, izpovedal. Tudi če bi toženec na dvorišču parkiral kakšno vozilo, takemu ravnanju ni mogoče pripisati nikakršne samovolje in protipravnosti. Tožnik ima do svojih parcel več drugih dostopov, na primer z javne poti, zato toženec ne ve, v čem naj bi bil tožnik moten. Iz enakih razlogov tožnik tudi nima ekonomskega interesa za motenjski zahtevek. Sodišče prve stopnje v postopku ni zaslišalo pravne prednice toženčeve žene M. C. iz Domžal in je v sklepu zapisalo, da je ta dokazni predlog nepotreben. Njena izpovedba pa je za odločitev bistvena, ker bi potrdila, da tožnik ni imel posesti služnostne pravice. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper stroškovni del sklepa. Navaja, da je sodišče tožencu naložilo plačilo stroškov vročevalske agencije K., pri čemer iz obrazložitve ne izhaja, kakšen je bil znesek stroškov takšnega vročanja. Predvsem pa je sodišče spregledalo, da vročitev tožencu ni bila možna, ker je tožeča stranka v tožbi navedla napačno ime tožene stranke, kar je popravila z vlogo z dne 26.2.1999. Tožeča stranka je tista, ki je krivdno z nepopolno vlogo povzročila stroške vročanja, zato naj jih tudi sama nosi. Stroškovnega dela odločitve tudi ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje najprej preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in sicer tako tistih, ki jih zatrjuje pritožba in tudi glede tistih, na katere je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da le te niso podane. Sklep sodišča prve stopnje se da preizkusiti, izrek sklepa pa je razumljiv. Obrazložitev sklepa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki se ugotavljajo v postopku zaradi motenja posesti, tako da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka sklepa je razvidno tudi, katero je bilo tisto motilno sredstvo, zaradi katerega je bil prvi tožnik moten v posesti stvarne služnosti. To sta bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženčev osebni avtomobil in večja avtomobilska prikolica. Te mora toženec tudi odstraniti, kot je to tožencu pravilno naložilo sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom tožnika in tožencu tudi prepovedalo bodoče posege. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno v skladu z določbo 77. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Ugotovilo je namreč, da je bilo motenje storjeno na dan 28.3.1998 in da je glede na ta datum tožba vložena pravočasno (23.4.1998) in je zato ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je toženec na poti še večkrat po tem parkiral svoj avto ali odstavil avtomobilsko prikolico nepotrebna, a se glede na to, da je iz ostalih razlogov sklepa jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo motilno dejanje storjeno 28.3.1998, pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da so razlogi sklepa v nasprotju z izrekom. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbo, da je tožeča stranka po poteku prekluzivnega roka spremenila tožbo, saj je tožeča stranka z vlogama z dne 26.2.1999 in 26.5.1999 le popravila očitne pomote v tožbi. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so relevantna za odločanje v sporu zaradi motenja posesti in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ugodilo tožbenemu zahtevku prvega tožnika. Pritožbena izvajanja, ki trdijo drugače, zato pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se tako strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik I. O. imel posredno posest služnostne pravice hoje in vožnje s kmečkimi vozili preko toženčevih parcel št. 1222/1, 1222/9 in 1227 k.o. P. Tak zaključek je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi izpovedbe samega toženca, da so tožniki ( prvi tožnik je posest stvarne služnosti izvrševal preko najemnika I.K.) vozili po spornem zemljišču, takšne vožnje pa je dopuščal že bivši lastnik, da pa je tudi sam do nadaljnega pustil, da tožniki vozijo po poti, ki je na njegovem zemljišču. Glede na izpoved toženca, da so se na S. pot preselili aprila 1997, se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da gre v tem primeru le za nekajkratno in kratkotrajno uporabo poti. Obdobje skoraj enega leta, v katerem je toženec dopuščal uporabo poti, je po mnenju pritožbenega sodišča dovolj dolgo za pridobitev posesti stvarne služnosti. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju pravne prednice toženčeve žene, M. C., saj je za odločitev v tem sporu nepomembno, ali je tožnik že v času, ko so bili lastniki spornega zemljišča pravni predniki toženčeve žene, uporabljal sporno pot ali ne. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prav toženec dne 28.3.1998 postavil na pot avto in avtomobilsko prikolico, tako, da najemnik I. K. ni mogel priti s kmetijskim vozilom na O-jevo parcelo št. 1223/1. Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, je toženec v svoji izpovedbi sam priznal parkiranje avta in avtomobilske prikolice na traso poti dne 28.3.1998, zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke. Pritožbene trditve, ki sedaj trdijo drugače, zato ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Toženec je podpisal zapisnik o glavni obravnavi z dne 17.6.1999, ki je javna listina, sedaj v pritožbi pa ni uspel dokazati, da bi bil ta nepravilno sestavljen in ne bi vseboval vsega, kar je toženec izpovedal. Zato pomenijo pritožbene navedbe, da tožen ca spornega dne ni bilo doma in da toženec ni lastnik nobenega avtomobila in prikolice navajanje dejstev, ki so v nasprotju s toženčevo izpovedbo na glavni obravnavi in zato pritožbenega sodišča ne prepričajo. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ko je toženčevo ravnanje ocenilo kot protipravno in samovoljno ravnanje in se v celoti strinja z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da prvi tožnik nima ekonomskega interesa za motenjski zahtevek in da gre tu za šikanozno podlago. Dejstvo, ki ga zatrjuje pritožba, da ima tožnik do svojih parcel več dostopov, še ne more pomeniti, da tožnik nima ekonomskega interesa za vložitev tožbe. Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka v sporih zaradi motenja posesti stvarne služnosti prav tako ni potrebno ocenjevati, ali obstaja možnost uporabe poti kje drugje ali celo možnost uporabe javne poti, saj ta okoliščina v teh sporih ni relevantna. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje res ni razviden znesek vročanja, je pa ta znesek razviden iz stroškovnika tožeče stranke (33.000,00 SIT) in iz položnice z dne 3.2.1999 (list. št. 32 spisa), zato je bilo sklep v tem delu moč preizkusiti, zato ne drži trditev pritožbe, ki trdi nasprotno. Sodišče prve stopnje je stroške vročanja preko vročevalske agencije Katana d.o.o. v znesku 33.000,00 SIT štelo za potrebne (1. odst. 155. čl. ZPP) in jih je naložilo v plačilo toženi stranki. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je treba pritrditi pritožbi, ki navaja, da redna vročitev tožencu ni bila uspešna iz razloga, ker je tožeča stranka v tožbi navedla napačen priimek tožene stranke in je svojo napako popravila šele z vlogo z dne 26.2.1999. Tako se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je tožeča stranka sama zaradi pisne pomote v tožbi povzročila stroške vročanja in jih je zato dolžna kriti sama (156. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v odločitvi glede stroškov postopka v točki I. 4. izreka sklepa tako spremenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku I.O. njegove pravdne stroške v znesku 87.782,00 SIT, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje ( 2. točka 365. člena ZPP), saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj je uspela s pritožbo v sorazmerno zelo majhnem delu, s pritožbo v glavni stvari pa ni uspela (3. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).