Jedro

Tožnica izpodbija oporoko s trditvijo, da zapustnik v času, ko naj bi oporoka nastala, zaradi bolezni ni bil več sposoben komunicirati in se podpisati. Na vprašanje, kakšno je bilo takratno in telesno duševno stanje zapustnika, bi zanesljivo lahko odgovoril le izvedenec medicinske stroke, vendar tožnica zahtevanega predujma ni založila. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno opustilo izvedbo tega dokaza, upoštevaje tretji odstavek 153. člena ZPP. Tožnica torej ni dokazala, da zapustnik v času, iz katerega izvira sporna oporoka, ni bil sposoben izjaviti svoje poslednje volje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se razveljavi pisna oporoka z dne 30. 8. 2006, sklenjena pred pričami J. O., S. Ž. in D. P., ki naj bi jo podpisal oporočitelj F. A. Tožnici pa je naložilo, da mora toženkama povrniti 4.362,99 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi izvedenec moral uporabiti vse razpoložljive vire primerjalnih podpisov, zlasti iz uradnih evidenc. Izvedenec tega kljub tožničinemu predlogu ni storil. Ko je njen pooblaščenec pri Upravni enoti K. pridobil primerjalne podpise oporočnih prič, pa jih je sodišče neupravičeno zavrnilo, češ da gre za nov dokaz. Ker je izvedensko mnenje podano v nivoju nižje verjetnosti, je celo sam izvedenec predlagal sodišču, naj se opre tudi na druge dokaze. Ob zaslišanju ni pojasnil, kako je ugotovil, da sta sporna podpisa pisana znotraj odklona v načinu pisanja, ki je značilen za posameznega pisca. Poleg tega se je izvedenec skliceval na strokovno mnenje, ki sta ga naročili sami toženki in se je tožnica z njegovo uporabo ni strinjala. Meni, da je zato upravičeno predlagala drugega izvedenca. Priča D. P. na obravnavi dne 28. 9. 2012 kar nekaj časa ni mogel ugotoviti, kateri podpis na oporoki je njegov. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do izjave F. A., da je oporoka ponarejena, in do izjave prve toženke na list. št. 283. Zaradi navedenih pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Toženki v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sporna oporoka je po videzu pisna oporoka pred pričami. V skladu s 64. členom Zakona o dedovanju (ZD) mora takšno oporoko oporočitelj podpisati ob prisotnosti dveh prič in hkrati izjaviti, da je pismeni sestavek njegova poslednja volja, čemur sledi še podpisovanje obeh oporočnih prič.

6. Tožnica izpodbija oporoko s trditvijo, da zapustnik v času, ko naj bi oporoka nastala, zaradi bolezni ni bil več sposoben komunicirati in se podpisati. Na vprašanje, kakšno je bilo takratno in telesno duševno stanje zapustnika, bi zanesljivo lahko odgovoril le izvedenec medicinske stroke, vendar tožnica zahtevanega predujma ni založila. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno opustilo izvedbo tega dokaza, upoštevaje tretji odstavek 153. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1. Tožnica torej ni dokazala, da zapustnik v času, iz katerega izvira sporna oporoka, ni bil sposoben izjaviti svoje poslednje volje.

7. Tožnica nadalje trdi, da so podpisi zapustnika in oporočnih prič na izpodbijani oporoki ponarejeni. Sodišče prve stopnje se je o pristnosti zapustnikovega podpisa prepričalo že v prejšnjem postopku. Po mnenju izvedenca za forenzično-kriminalistično-tehnične preiskave rokopisov in podpisov namreč sporni podpis zanesljivo pripada zapustniku. Tožnica v pritožbi tej ugotovitvi niti ne oporeka.

8. Sporno pa ostaja vprašanje pristnosti podpisov oporočnih prič (D. P. in S. Ž.). Izvedenec je po analizi njunih pisalnih značilnosti in po pregledu izvirnikov oporoke podal mnenje, da ni podlage za sklepanje o tem, da sta njuna podpisa na oporoki ponarejena. Svoje mnenje je podrobno in pregledno pisno obrazložil in dodatno pojasnil ob zaslišanju. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega razloga za dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja, zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem utemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedensko mnenje je bilo resda podano v nivoju nižje verjetnosti, vendar vzrok za to ni pri izvedencu, temveč ga je treba iskati v neustreznem in pomanjkljivem primerjalnem gradivu ter dejstvu, da je od nastanka sporne oporoke poteklo že deset let. Pritožbeni očitki na račun izvedenca zato niso utemeljeni.

9. Primerjalno gradivo za izdelavo izvedenskega mnenja bi morala predložiti ali vsaj predlagati tožnica, vendar tega dokaznega bremena niti v ponovljenem (četrtem) sojenju ni zmogla. Oporočni priči sta se na oporoki podpisali poenostavljeno (parafno), medtem ko so njuni podpisi, na katere se sklicuje pritožba, izpisani čitljivo (z imenom in priimkom), kar onemogoča zanesljivo medsebojno primerjavo. Enako velja za podpis oporočnih prič, s katerim razpolaga Upravna enota K.; ta je za povrh v elektronski obliki in zato neprimeren za analizo, kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Odveč je torej razpravljanje o tem, ali je tožnica ta dokaz predložila pravočasno.

10. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja, se je izvedenec sicer seznanil s strokovnim mnenjem, ki sta ga sodišču predložili toženki, vendar podatkov in zaključkov tega mnenja pri svojem delu ni uporabil. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na izvedenčevo priporočilo sodišču, naj se opre tudi na druge dokaze. Te bi namreč, upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, morala predložiti prav tožnica, ki pa tej zahtevi ni zadostila. Ob vsem navedenem je dejstvo, da priča D. P. na zaslišanju ni zmogel takoj identificirati svojega podpisa na oporoki, le osamljen indic, ki brez povezave z ostalimi dokazi ne zadošča za utemeljen dvom o pristnosti njegovega podpisa, kar bi morebiti lahko omogočilo drugačno odločitev o pritožbi.

11. Pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do izjave F. A., da je oporoka neveljavna in ponarejena, je brez podlage. V resnici se je sodišče prve stopnje tako o trditvah kot o izpovedbi F. A. v izpodbijani sodbi (drugi odstavek na 11. strani) obrazloženo izreklo. Pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo niti do "izjave Z. A. V. na list. št. 283", pa je nekonkretizirana2 in zato ne omogoča vsebinskega odgovora nanjo.

12. Sodišče prve stopnje je glede na ponujeno trditveno in dokazno gradivo pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in jih tudi ustrezno materialnopravno ovrednotilo. Svojo presojo je v izpodbijani sodbi pojasnilo tako, da jo je mogoče preizkusiti. Pri tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kakšne druge uradoma upoštevne procesne ali materialne kršitve. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Ker je tožnica s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Enako velja za toženki, saj njun odgovor ni ničesar prispeval k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

1 Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi uporabilo besedilo zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), saj je bila izpodbijana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 2 Na tej listovni številki v spisu ni nobene samostojne izjave stranke; gre namreč za drugo stran odgovora toženk na pritožbo (z dne 27. 6. 2016), ki jo je sodišču posredovala njuna pooblaščenka.