Jedro

Storitev prekrška ne pomeni zgolj popolna opustitev izdaje računa, temveč tudi nepravočasna izdaja računa. Peti odstavek 7. člena ZDavPR namreč jasno določa, da mora zavezanec za opravljeno dobavo blaga ali storitev izdati račun najpozneje, ko je dobava opravljena in prejeto plačilo z gotovino. S tem, ko je neposredna storilka račun izdala šele po tem, ko je moški, ki je naročil in plačal pivo, odšel iz lokala, je nedvomno kršila obveznost iz petega odstavka 7. člena ZDavPR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo odgovorne osebe pravne osebe N. K. zoper odločbo o prekršku F. št. ... ... z dne 2. 12. 2019 delno ugodi in se odločba o prekršku spremeni v delu glede izreka sankcije za storjeni prekršek odgovorni osebi pravne osebe tako, da se odgovorni osebi pravne osebe za storjeni prekršek po 7. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o davčnem potrjevanju računov izreče opomin.

II. V preostalih nespremenjenih delih se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevi za sodno varstvo, ki sta ju vložili pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe zoper odločbo o prekršku FURS št. ... z dne 2. 12. 2019 (I. točka izreka), vlagateljici pa na podlagi petega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) oprostilo plačila stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje odgovorna oseba pravne osebe, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po drugem odstavku 66. člena ZP-1 in sodbo izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, zatrjuje pa tudi kršitev ustavnega načela sorazmernosti. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo ugodi oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Z odločbo o prekršku, ki jo vlagateljici izpodbijata z zahtevo za sodno varstvo je prekrškovni organ pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe spoznal za odgovorni storitve prekrška po 7. točki prvega odstavka 19. člena ZDavPR, ki ga je v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti ter v imenu, na račun in v korist oziroma sredstvi pravne osebe C. d.o.o. storila N. K., ki je pri obdolženi pravni osebi opravljala delo natakarice in je pri tem 22. 9. 2019 v kraju C., na naslovu I. v prostorih C. moškemu kupcu, ki je na terasi ob 10.56 uri naročil pivo, ob prejemu kupnine (gotovine) ni izdala računa, saj je navedeni gost lokal zapustil ob 11.17 uri, odgovorna oseba pravne osebe je račun za to naročilo izdala ob 11.25 uri, po tem, ko je bila seznanjena s postopkom davčnega nadzora. Prekrškovni organ je podlagi teh ugotovitev pravni osebi izrekel globo v višini 4.000,00 EUR, njeni odgovorni osebi pa globo v višini 1.200,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru obravnavanja zahteve za sodno varstvo ugotovilo, da ne držijo očitki v zahtevi za sodno varstvo, da storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o očitanem prekršku, saj je odgovorna oseba pravne osebe podala svojo izjavo na zapisnik, po tem, ko ji je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa ustno predstavila prekršek, ki ga je osebno in neposredno zaznala ter da je pri zapisu kraja storitve prekrška sicer prišlo do očitne pisne pomote, a je storilkama povsem jasno in nedvoumno znano, da je kraj storitve prekrška v prostorih, kjer dejavnost opravlja obdolžena pravna oseba. Prav tako je sodišče prve stopnje glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, zlasti trditve o tem, da pooblaščena uradna oseba glede na mesto na katerem se je nahajala, ko je opazovala delo odgovorne osebe pravne osebe, ni mogla zaznati kako poteka poslovanje znotraj lokala, dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo odgovorno osebo pravne osebe, pooblaščeno uradno osebo prekrškovnega organa, ki je prekršek neposredno zaznala, prebralo predmetno odločbo, uradni zaznamek o ugotovljenih kršitvah davčnega organa, preizkus dovoljenosti in utemeljenosti zahteve za sodno varstvo, ki ga je opravil prekrškovni organ, seznam predkaznovanosti in vodenih postopkov za prekrške za pravno in odgovorno osebo ter ostale listine v spisu. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje kot nedvomno zaključilo, da je dejansko stanje očitanega prekrška storilkama v celoti pravilno ugotovljeno. To pomeni, da je sodišče prve stopnje kot nedvomno ugotovilo, da je odgovorna oseba pravne osebe, ki je delala kot natakarica pri obdolženi pravni osebi, moškemu na terasi ob 10.56 uri postregla pivo, ki ga je le-ta plačal z gotovino med 10.55 in 11.17 uro, nato pa odšel iz lokala, ne da bi mu odgovorna oseba pravne osebe izdala račun za naročeno in plačano pijačo, saj je le-tega izdala ob 11.25 uri. Ker sodbe o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na te ugotovitve vezano.

6. Pritožbene navedbe, v katerih storilka sodišču očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo v katerem trenutku je oseba, ki je naročila pivo, to pivo tudi plačala, predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in so zato neupoštevne. Iz istega razloga je neupoštevno pritožbeno izražanje stališča, da je izpoved pooblaščene uradne osebe, ki je prekršek neposredno zaznala, nejasna, saj to po vsebini predstavlja izpodbijanje verodostojnosti priče, s tem pa dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je del ugotovitve dejanskega stanja.

7. Z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugotovitve o trenutku plačila in da nima razlogov o obstoju dejstev, ki pomenijo izpolnitev znakov očitanega prekrška, ker je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa v izpovedi navajala očitke o neizdanih računih vezanih na tri moške, ki naj bi prihajali in odhajali ob različnih urah, pri tem pa ni jasno, kateri moški je ob kateri uri plačal s strani odgovorne osebe pravne osebe prodano blago in ob katerih urah je odgovorna oseba pravne osebe za to blago izstavila oziroma ni izstavila računa, pritožnice uveljavlja pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku, vendar so taki očitki neutemeljeni. V nasprotju s stališčem pritožnice je izpovedba priče D. D., pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa, da je gost, ki je naročil pivo, plačal z gotovino med 10.55 in 11.17 uro, povsem zadostni dokaz o storitvi obravnavanega prekrška. Pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe namreč niti v zahtevi za sodno varstvo, niti v izjavi o prekršku neposredno po storitvi prekrška, nista navajali, da moški, ki je prišel v lokal in naročil pivo ob 10.56 uri ter zapustil lokal ob 11.17 uri, ni plačal za naročeno blago. Da je gost plačal naročeno blago pa je mogoče utemeljeno sklepati tudi na podlagi dejstva, da je odgovorna oseba pravne osebe vendarle naknadno izdala račun za naročeno blago ob 11.25 uri, česar zagotovo ne bi storila, če plačila ne bi prejela. Razlogi o tem, da je gost, ki je v lokal prišel ob 10.56 uri in naročil pivo ter odšel iz lokala ob 11.17 uri, plačal pivo z gotovino med 10.56 in 11.17 uro, so tako povsem zadostni in prepričljivi.

8. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je pooblaščena uradna oseba v izpovedbi pred sodiščem navajala očitke o neizdanih računih vezanih na tri moške, ki naj bi prihajali in odhajali ob različnih urah, pa je potrebno pojasniti, da je priča sicer res govorila o večih kršitvah oziroma o več neizdanih računih za izdano in plačano blago (kar izhaja tudi iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru), vendar ker odločba o prekršku v izreku vsebuje le očitek o ne izdaji računa moškemu kupcu, ki je na terasi ob 10.56 naročil pivo, ki ga je tudi plačal najkasneje ob odhodu ob 11.17 uri, račun ni bil izdan, del izpovedb o drugih zaznanih kršitvah, ki so bile storjene istega dne, za samo odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek niso relevantne. Tako so neutemeljeni očitki, da sodba nima razlogov o obstoju dejstev, ki pomenijo izpolnitev znakov očitanega prekrška in da zaradi tega sodbe ni mogoče preizkusiti, ter da navedeno predstavlja nasprotje med povzetkom dokaza, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ter samo vsebino tega dokaza.

9. Prav tako ni podano nasprotje med razlogi s tem, ko sodišče najprej ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi račun izdan ob 11.25 uri, nato pa v 10. točki obrazložitve razlaga o ničelni toleranci zakonodajalca do ne izdajanja računov. Sodišče prve stopnje je namreč z navedbami o ničelni toleranci zakonodajalca v zvezi z neizdajanjem računov želelo le poudariti, zakaj je zakonodajalec za tovrstni prekršek določil tako visoko globo, pri čemer pa storitev prekrška ne pomeni zgolj popolna opustitev izdaje računa, temveč tudi nepravočasna izdaja računa. Peti odstavek 7. člena ZDavPR, katerega kršitev je sankcionirana po 7. točki prvega odstavka 19. člena ZDavPR, namreč jasno določa, da mora zavezanec za opravljeno dobavo blaga ali storitev izdati račun najpozneje, ko je dobava opravljena in prejeto plačilo z gotovino. S tem, ko je neposredna storilka račun izdala šele po tem, ko je moški, ki je naročil in plačal pivo odšel iz lokala, nedvomno kršila obveznosti iz petega odstavka 7. člena ZDavPR.

10. Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je glede na običajno poslovno prakso gostinskih lokalov istočasnost izpolnitvenih obveznosti pri gotovinskem plačilu in izdaji računa izpolnjena vselej, kadar je račun izdan pred odhodom stranke. Navedeno sicer drži, vendar glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni šlo za tako poslovanje, saj je nedvomno ugotovljeno, da je račun bil izdan po odhodu stranke, ni pa izkazano, da bi pri tem bila podana katera izmed izjem od upoštevanja tega pravila iz šestega in sedmega odstavka 7. člena ZDavPR.

11. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odgovorna oseba pravne osebe za storjeni prekršek tudi krivdno odgovorna, saj je kot zaposlena natakarica nedvomno vedela, da mora za postreženo pijačo izdati račun najkasneje ob prejemu kupnine in je tako mogla in morala vedeti, da lahko z opustitvijo izdaje računa ob prejemu plačila storila prekršek, a je lahkomiselno pričakovala, da z naknadno izdajo računa prepovedana posledica ne bo nastala.

12. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki glede odločitve o izrečeni sankciji. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je predpisovanje sankcij za posamezne prekrške v pristojnosti zakonodajalca, ki ima v skladu z ustavnosodno prakso široko polje proste presoje pri določanju sankcij glede na družbene razmere in kaznovalno politiko, ki jo zasleduje. Na podlagi dejstva, da je za neizdajo oziroma nepravočasno izdajo računa pri gotovinskem poslovanju predpisano sorazmerno visoka globa za odgovorno osebo pravne osebe v višini od 1.200,00 EUR do 10.000,00 EUR, za pravno osebo pa 4.000,00 do 75.000,00 EUR, se je strinjati z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je zakonodajalec s tako višino predpisane globe želel doseči ničelno toleranco v zvezi z neizdajanjem računov in da šteje gotovinsko poslovanje brez izdajanja računov za relativno resen družbeni problem, saj se na tak način skozi sivo ekonomijo zavezanci za plačilo davkov izogibajo plačevanju davkov oziroma prikrivajo svojo obveznost v zvezi s plačevanjem davčnih obveznosti. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera pritožbeno sodišče meni, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 21. člena ZP-1, da se storilki za ugotovljeno kršitev predpisov izreče opomin. Opomin se namreč lahko izreče tudi, če je prekršek o tem, da ni bil izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.

13. V obravnavani zadevi pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je prekrškovni organ izrekel globo v višini 1.200,00 EUR zaradi nepravočasne izstavitve računa, na katerem je vrednost blaga znašala 2,00 EUR, kar pomeni, da bi v primeru, če račun tudi naknadno ne bi bil izdan, državni proračun bil oškodovan za približno 0,36 EUR davka na dodano vrednost. Hkrati pa tudi ta škoda dejansko niti ni nastala, saj je storilka vendarle naknadno izstavila račun za postreženo pijačo in je s tem dejansko izpolnila predpisano obveznost in odpravila vse morebitne posledice, ki bi lahko nastale v posledici kršitve obveznosti iz petega odstavka 7. člena ZDavPR. Pritožnica tako utemeljeno navaja, da so v obravnavani zadevi izpolnjene predpostavke za izrek opomina, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (deveti odstavek 163. člena ZP-1), v preostalih delih pa izpodbijano sodbo potrdilo.

14. Ker je s sprejeto odločitvijo bilo odločeno v korist odgovorne osebe pravne osebe, obveznost plačila sodne takse zanjo ni nastopila, pravna oseba pa je bila s potrjenim delom izpodbijane sodbe oproščena plačila sodne takse za postopek z zahtevo za sodno varstvo.