Jedro

Sodišči sta pravilno zaključili, da je pravno upošteven vzrok nepremoženjske škode tožnice tudi njeno obolevno stanje ledvenega dela hrbtenice. Tudi če je bila poškodba dobljena v prometni nezgodi, sprožilni moment za ponovni nastop in poslabšanje tega bolezenskega stanja, je lahko le splet obeh okoliščin - poškodbe v prometni nezgodi in predhodno obolevno stanje ledvenega dela hrbtenice - pri tožnici povzročili škodo, kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč. Ker je takšna škoda adekvatna le obstoju in delovanju obeh navedenih okoliščin skupaj, sta se sodišči pravilno opredelili za deljeno vzročnost in toženko obsodili na plačilo odškodnine le za tisti del škode, ki ga je mogoče pripisati ravnanju njenega zavarovanca.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških se zavrže, sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 813.874 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 128.739 SIT od 27.1.2002 in od 685.108 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13,5% obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do 27.11.2003 z zamudnimi obrestmi po 13% obrestni meri, od 28.11.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in ji plačati 319.714 ST pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Tožnica je iz razloga napačne uporabe materialnega prava vložila revizijo proti tistemu delu sodb prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, s katerima je bil zavrnjen zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.800.000 SIT, in proti odločitvi o pravdnih stroških. Meni, da sta sodišči pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti premalo ovrednotili ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki jih v reviziji podrobneje povzema, zlasti pa njegovo ugotovitev, da je bila poškodba, ki jo je utrpela v prometni nezgodi, sprožilni element za ponovni nastop in poslabšanje bolezenskega stanja ledvenega dela hrbtenice. Sodišči pa ji kljub temu nista prisodili odškodnine za bodoče telesne bolečine. Opozarja, da če obravnavane nezgode ne bi bilo, se njene telesne bolečine ne bi intenzivirale, v bolniškem staležu pa ne bi bila niti en dan. Sodišči bi ji zato morali iz tega naslova priznati vso zahtevano odškodnino v znesku 1.500.000 SIT. Meni tudi, da odškodnina za strah, odmerjena v znesku 300.000 SIT, ne more biti pravična denarna odškodnina po 200. členu ZOR, saj je bil pri njej zaradi več kot eno leto trajajočega zdravljenja strah tako dolgotrajen, da je porušil njeno duševno ravnovesje in je morala pomoč iskati pri psihologu. Tudi v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da sta sodišči premalo ovrednotili dejstvo, da se je kljub obolenju ledvenega dela hrbtenice do škodnega dogodka lahko normalno ukvarjala s športom, da pa je morala te aktivnosti po nezgodi opustiti, in da je pomembno manj zmožna za vsa težja fizična dela, za pretežno sedeča dela ter daljšo vožnjo z avtomobilom. Iz tega naslova bi ji zato morali sodišči odmeriti odškodnino vsaj v znesku 1.800.000 SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da ji prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 1.800.000 SIT.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Odločitev o pravdnih stroških se šteje za sklep, kar velja tudi v primeru, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi (peti odstavek 128. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Ker sklep o pravdnih stroških ni sklep drugostopenjskega sodišča, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP), revizija zoper ta sklep ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Na podlagi 377. člena jo je revizijsko sodišče zavrglo.

Tožnica v reviziji navaja nekatera dejstva, ki odstopajo od dejanskih ugotovitev obeh sodišč (npr. da je trpela hude popoškodbene glavobole ali da bo zaradi prometne nezgode telesne bolečine trpela tudi v bodoče ). Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče teh navedb ni upoštevalo. V okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnica napada tudi pravilnost zaključka nižjih sodišč, da vzrok njene nepremoženjske škode ne predstavljajo le poškodbe, ki jih utrpela v prometni nezgodi, ampak tudi predhodno obolevno stanje ledvenega dela hrbtenice. Sklepanje tožnice, da do posameznih posledic sploh ne bi prišlo, če prometne nezgode ne bi bilo, ustreza teoriji o naravni vzročnosti, po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok. Ta teorija pa je sodni praksi opuščena. Kot tožnica sama navaja, je za določitev vzroka njene škode potrebno uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, ki izmed več okoliščin kot pravno upošteven vzrok šteje tiste, ki po rednem teku stvari in s stališča povprečno izkušenega človeka pripeljejo do take posledice. Takšne okoliščine pa so lahko tudi osebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca (Pravno mnenje občne seje VSS z dne 15.12.1998). Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke sta sodišči ugotovili, da so bolečine tožnice pogojene tudi z obolevnim stanjem ledvenega dela hrbtenice, da je do dolgotrajnega zdravljenja prišlo zaradi spleta bolečinskih dogajanj, ki so posledica tako bolezni ledvenega dela hrbtenice, kot tudi stanja po poškodbi ledvenega dela hrbtenice, ter da je zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnice v 50% posledica poškodbe, v 50% pa posledica obolevnega stanja ledvenega dela hrbtenice. Na podlagi teh ugotovitev sta pravilno zaključili, da je pravno upošteven vzrok nepremoženjske škode tožnice tudi njeno obolevno stanje ledvenega dela hrbtenice. Tudi če je bila poškodba, dobljena v prometni nezgodi sprožilni moment za ponovni nastop in poslabšanje tega bolezenskega stanja, je lahko le splet obeh okoliščin - poškodbe in obolenja - pri tožnici povzročil škodo, kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč. Ker je takšna škoda adekvatna le delovanju obeh navedenih okoliščin skupaj, sta se sodišči pravilno opredelili za deljeno vzročnost in toženko obsodili na plačilo odškodnine le za tisti del škode, ki ga je mogoče po adekvatni vzročnosti pripisati ravnanju njenega zavarovanca. Pri odmeri odškodnine sta sodišči ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tožnica je v prometni nezgodi utrpela zlom trnastega nastavka prvega križnega segmenta in udarnino čelnega predela glave. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, katerih obseg je razviden iz četrte do šeste strani prvostopenjske sodbe ter tretje strani pritožbene sodbe, sta ji sodišči odmerili 800.000 SIT (3338,34 EUR) odškodnine, z a prestani strah pa 300.000 SIT (1251,88 EUR) odškodnine. Pri tem sta upoštevali, da je sekundarni strah trpela ves čas zdravljenja in da je pomoč iskala tudi pri psihologu. Tožnica trpi tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne more več opravljati dela v globokem predklonu, dvigovati in nositi težjih predmetov, prikrajšana je pri udejstvo vanju v rekreativnem športu, težave ima pri daljši vožnji z avtomobilom, pri opravljanju hišnih opravil ter v službi, kjer opravlja 8-urno sedeče delo ob računalniku. Ob upoštevanju, da je zmanjšanje njene življenjske aktivnost le v 50% posledica poškodbe križnega dela hrbtenice, sta ji sodišči iz tega naslova odmerili 700.000 SIT (2921,05 EUR) odškodnine. Odškodnina, odmerjena v skupni višini 1.800.000 SIT (7511,27 EUR), pomeni v času izdaje prvostopenjske sodbe 11 povprečnih neto plač. S primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami sta sodišči škodo tožnice ustrezno uvrstili v širši okvir, odškodnino zanjo pa ji odmerili v taki višini, ki tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni pravično zadoščenje po 200. členu ZOR. Tožnica se zato v reviziji neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje. Ker revizija v tem delu ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.