Jedro

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da si upnik zaradi solidarne odgovornosti dedičev lahko sam izbere, ali bo zahteval izpolnitev od vseh ali le od nekaterih dedičev – če upnik s tožbo ne zajame vseh dedičev, gre to lahko samo na njegovo škodo in ne na škodo sodedičev. V skladu z določbo 132. člena ZD dediči vstopijo v vse zapustnikove podedljive pravice in obveznosti že v trenutku njegove smrti in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, zato dediči s trenutkom smrti zapustnika vstopijo v vsa zapustnikova pravna razmerja, tudi v procesna. Če dediči pozneje formalno vstopijo v pravdo, tak vstop nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni značaj. Dokazno breme, kdo je dedič pokojnega toženca, nosi prvotožeča stranka, zato sodišče ni dolžnosamo ugotavljati, kdo so dediči pokojnega toženca. Prvotožeča stranka svoje tožbe ni razširila na četrto dedinjo prvotnega toženca, zato je ni mogoče upoštevati v izreku sodbe.

Prvotni (pokojni) toženec je ravnal protipravno, ko je v času delovnega razmerja pri prvotožeči stranki sodeloval pri ustanavljanju novega časopisa, ko se je dogovarjal pri naročniku glede pogojev in možnosti uspeha novega časopisa na javnem naročilu in bil v ponudbi za javno naročilo naveden kot kontaktna oseba ter glavni in odgovorni urednik ter nagovarjal sodelavce pri prvotožeči stranki k sodelovanju z novim časopisom. S svojimi ravnanji je bistveno pripomogel k popolnosti ponudbe konkurenčnega ponudnika, in sicer v času, ko je bil zaposlen pri prvotožeči stranki. Vsa njegova ravnanja zato pomenijo kršitev konkurenčne prepovedi iz 37. člena ZDR, za katere velja 3-mesečni subjektivni rok za vložitev tožbe za odškodnino. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prvotni toženec odgovarja tudi po načelih splošne odškodninske odgovornosti v okviru splošnega zastaralnega roka. Pravica delodajalca do odškodnine za škodo, ki izvira iz konkurenčne prepovedi, ki je zastarala, ne more konvalidirati tako, da bi delodajalec odškodnino lahko zahteval tudi na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti.

Izrek

Pritožbi toženih strank se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. točka izreka sodbe) ter izpodbijani del sklepa spremenita tako, da se glasita: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožene stranke so dolžne prvotožeči stranki plačati odškodnino v višini 27.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.“ Prvotožeča stranka je dolžna toženim strankam povrniti stroške v višini 2.406,00 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.“ Pritožba mladoletne A.A. se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so tožene stranke dolžne prvi tožeči stranki plačati odškodnino v višini 27.160,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Višji zahtevek (za plačilo 20.075,00 EUR odškodnine za materialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2009 dalje do plačila, plačilo odškodnine zaradi poslovne škode v višini 5.000,00 EUR ter obresti od prisojenega zneska od 14. 5. 2009 do 3. 6. 2009) je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da Delovno sodišče v Kopru ni stvarno pristojno za reševanje tožbe drugega tožnika zoper tožene stranke in zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ajdovščini (1. odstavek izreka sklepa). Prvotožnica je dolžna toženim strankam povrniti stroške postopka v višini 800,40 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo (2. odstavek izreka sklepa).

Zoper ugodilni del navedene sodbe ter odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, skupaj pritožujejo tožene stranke ter mladoletna A.A.. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tekom postopka na prvi stopnji je prišlo do subjektivne spremembe tožene stranke, ker je prvotno tožena stranka B.B. umrla. Namesto njega so v postopek po zakonu vstopili njegovi dediči, a sodišče v zvezi s tem v obrazložitvi ni navedlo ničesar in v zvezi s tem ni izvedlo nikakršnega dokaza. Sodišče ni vpogledalo v sklep o dedovanju, opr. št. D 128/2011 in ni upoštevalo vseh dedičev po pokojnem B.B., saj ni upoštevalo njegove dedinje mladoletne hčerke A.A.. Sodišče tudi ni pravilno vabilo dedičev, saj jim za naroke dne 7. 9. 2012, 17. 10. 2012 in 30. 11. 2012 ni poslalo vabil. Vabila je poslalo le pooblaščenki pokojnega B.B.. Sodišče tudi ni zaslišalo toženih strank niti prvotnega toženca, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

Zahtevek iz naslova konkurenčne prepovedi je prepozen, kar je sodišče pravilno ugotovilo. Odločilo je, da je bila pravna podlaga tožnikovega zahtevka konkurenčna prepoved in splošna odškodninska odgovornost, kar je napačno. Prvotožeča stranka je toženi stranki očitala le konkurenčno dejavnost in škodo kot njeno posledico. Vendar je sodišče ocenilo, da je prvotožeča stranka upravičena do povrnitve navadne škode, ki se kaže v izgubljeni dotaciji po pogodbi z občino in do izgubljenega dobička zaradi izgube pri oglaševanju. Pravica delodajalca zahtevati izplačilo odškodnine od delavca za škodo, ki izvira iz konkurenčne prepovedi, in ki je zastarala, ne more konvalidirati tako, da bi prvotožeča stranka odškodnino lahko zahtevala na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti.

Prvotožeča stranka ni izkazala elementov odškodninskega delikta. Ponudbo v postopku javnega naročila za sredstva občine A. je dala družba A. d.o.o. in ne prvotni toženec. Družbo A. d.o.o. je ves čas zastopala zakonita zastopnica C.C., katere sodišče neupravičeno ni zaslišalo, čeprav je bilo njeno zaslišanje predlagano že v odgovoru na tožbo. Sodišče je napačno odločilo, da so tožene stranke dolžne plačati prvotožeči stranki škodo za izgubljeno dotacijo ter izgubljen dobiček iz oglaševanja, ker naj bi bil za to odgovoren prvotni toženec. Sodišče bi moralo upoštevati smisel javnih razpisov in način njihove izvedbe, saj nihče od sodelujočih ne more vedeti, kakšne so ponudbe preostalih konkurentov na javnem razpisu. Prvotni toženec ne more odgovarjati za škodo, ker je bila zaradi boljše ponudbe na javnem razpisu izbrana druga družba in zaradi česar je prvotožeča stranka izgubila dotacije. Škoda ni izkazana niti po temelju, niti po višini. Sodišče je glede višine škode sledilo le izpovedbi D.D., ki pa ni upoštevna.

Pritožba toženih strank je utemeljena, pritožba mladoletne A.A. pa je nedovoljena.

K pritožbi mladoletne A.A.: Skladno s 1. odstavkom 333. člena ZPP se smejo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti stranke. V 4. odstavku 343. člena ZPP je med drugim določeno, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Pritožnica mladoletna A.A. ni bila stranka v postopku na prvi stopnji, zato je njena pritožba nedovoljena in jo je potrebno skladno s 1. odstavkom 351. člena in 352. členom ZPP zavreči. K pritožbi toženih strank: Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe popolnoma razumljiv, sodba je jasno obrazložena, razlogi v njej niso v nasprotju sami s seboj, prav tako pa so v sodbi navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih. Dejstvo, da je prvotni toženec umrl, je jasno razvidno iz 2. točke obrazložitve, sodišče pa je to ustrezno upoštevalo v uvodu sodbe in navedlo dediče, ki so na pasivni strani vstopili v pravdo, kakor jih je pooblaščenka tožene stranke sporočila z dopisom, vloženim dne 18. 9. 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, a deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna.

Prvotožeča stranka je od prvotnega toženca zahtevala odškodnino za škodo, ki ji jo je povzročil kot nekdanji zaposleni s kršitvijo konkurenčne prepovedi. Prvotni toženec je bil pri njej zaposlen kot novinar in urednik časopisa A., hkrati pa je za družbo A. d.o.o. in njen časopis B. opravljal dela pisca in odgovornega urednika ter s svojim delom in vplivom pri županu, občinski upravi in svetnikih dosegel, da je občina odpovedala pogodbo o sodelovanju s prvotožečo stranko in proračunska sredstva za informiranje dodelila konkurenčni družbi A. d.o.o. Nagovarjal je sodelavce prvotožeče stranke, da bi z njo prekinili sodelovanje in pričeli objavljati v mesečniku A., ki ga je ustanovila družba A. d.o.o. Prvotni toženec je tekom postopka na prvi stopnji umrl, o čemer je prvotožeča stranka obvestila sodišče dne 10. 5. 2011. Pooblaščenka prvotnega toženca je dne 18. 9. 2012 sodišče prve stopnje obvestila, da v pravdo namesto prvotnega toženca vstopajo njegovi dediči, in sicer C.C., E.E. in F.F.. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče na naroke 7. 9. 2012, 17. 10. 2012 in 30. 11. 2012 vabiti dediče prvotnega toženca. Slednji namreč niso preklicali pooblastila odvetnici G.G., zato je sodišče prve stopnje pravilno vročalo vabila za toženo stranko tej pooblaščenki. ZPP za primer smrti stranke v 100. členu določa, da ima pooblaščenec, ki mu je dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Prvi odstavek 137. člen ZPP še določa, da se vročajo pisanja pooblaščencu, kadar ga stranka ima, če ni v tem zakonu drugače določeno. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno in zakonito, ko je vsa pisanja vročalo pooblaščenki toženih strank, odvetnici G.G..

Zmotna je pritožbena navedba, da bi sodišče v sodbi na pasivni strani moralo upoštevati vse dediče prvotnega toženca, ker so nujni in enotni sosporniki. Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninski zahtevek delodajalca zoper (pokojnega) delavca. Skladno s 3. odstavkom 142. člena Zakonu o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in spremembe; v nadaljevanju: ZD) je odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove solidarna in omejena do višine vrednosti njihovega dednega deleža. V 395. členu Obligacijskega zakonika (UR. l. RS, št. 38/2001 in spremembe) je določeno, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti, izmed več solidarnih dolžnikov pa lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. Glede na navedeno ne gre za situacijo, ko bi bilo mogoče spor rešiti samo na enak način za vse solidarne dolžnike, kot to določa 196. člena ZPP, zato solidarni dolžniki niso ne nujni ne enotni sosporniki. Sodba, ki ni izdana proti vsem solidarnim dolžnikom, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Takšno stališče je v podobni zadevi, opr. št. II Ips 1149/2008, zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V zadevi opr. št. II Ips 59/2009 pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije med drugim izpostavilo, da si upnik zaradi solidarne odgovornosti dedičev lahko sam izbere, ali bo zahteval izpolnitev od vseh ali le od nekaterih dedičev – če upnik s tožbo ne zajame vseh dedičev, gre to lahko samo na njegovo škodo in ne na škodo sodedičev. V skladu z določbo 132. člena ZD dediči vstopijo v vse zapustnikove podedljive pravice in obveznosti že v trenutku njegove smrti in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, zato dediči s trenutkom smrti zapustnika vstopijo v vsa zapustnikova pravna razmerja, tudi v procesna. Če dediči pozneje formalno vstopijo v pravdo, tak vstop nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni značaj. Sodišče prve stopnje je v sodbi kot tožene stranke upoštevalo tri dediče prvotnega toženca – C.C., E.E. in F.F., kakor jih je navedla pooblaščenka tožene stranke v dopisu, vloženem 18. 9. 2012. Dokazno breme, kdo je dedič pokojnega toženca, nosi prvotožeča stranka, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče moralo izvesti dokazni postopek v zvezi s tem, kdo so dediči pokojnega toženca. Prvotožeča stranka pa svoje tožbe ni razširila na četrto dedinjo prvotnega toženca, mladoletno A.A., zato je sodišče utemeljeno ni upoštevalo v izreku sodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotni toženec v času zaposlitve pri prvotožeči stranki opravljal konkurenčno dejavnost in kršil konkurenčno prepoved, saj je bil v ponudbi družbe A. d.o.o., ki je prispela na javni razpis za zbiranje in oblikovanje informacij in zadev z območja občine za oblikovanje in distribucijo časopisa v letu 2009, naveden kot kontaktna oseba ter odgovorni in glavni urednik. Prvotožeča stranka je prvotnemu tožencu dne 9. 1. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti in povzročitve škode z opravljanjem konkurenčne dejavnosti, kar pomeni, da je najkasneje tega dne izvedela za ravnanje prvotnega toženca. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR) v 2. odstavku 37. člena določa, da lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožba prvotožeče stranke, vložena dne 14. 5. 2009, prepozna, in odškodninski zahtevek na tej podlagi zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da prvotni toženec za svoja ravnanja odgovarja tudi po načelih splošne odškodninske odgovornosti, v okviru katerih velja splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve. Ugotovilo je, da je prvotni toženec ravnal protipravno, ko je v času delovnega razmerja pri prvotožeči stranki sodeloval pri ustanavljanju novega časopisa, ko se je dogovarjal pri naročniku glede pogojev in možnosti uspeha novega časopisa na javnem naročilu in bil v ponudbi za javno naročilo naveden kot kontaktna oseba ter glavni in odgovorni urednik, ko je nagovarjal sodelavce pri prvotožeči stranki k sodelovanju z novim časopisom. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prvotni toženec s svojimi ravnanji bistveno pripomogel k popolnosti ponudbe konkurenčnega ponudnika, in sicer v času, ko je bil zaposlen pri prvotožeči stranki, pritožbeno sodišče zaključuje, da vsa ta ravnanja pomenijo kršitev konkurenčne prepovedi iz 37. člena ZDR, za katere velja 3-mesečni subjektivni rok za vložitev tožbe za odškodnino. Za ta ravnanja je prvotožeča stranka izvedela najkasneje 9. 1. 2009, tožbo pa je vložila 14. 5. 2009, zato je zahtevek zastaral in ga je potrebno zavrniti. Utemeljena je pritožbena navedba, da pravica delodajalca do odškodnine za škodo, ki izvira iz konkurenčne prepovedi in je zastarala, ne more konvalidirati tako, da bi prvotožeča stranka odškodnino lahko zahtevala na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Glede na takšno odločitev je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP. Prvotožeča stranka, ki v sporu ni uspela, je dolžna toženim strankam povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je toženim strankam skladno z določbo 154. in 155. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe) priznalo nagrado za postopek v višini (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 883,20 EUR (tar. št. 3102), kilometrino v višini 145,00 EUR (5x 58km x 0,5 EUR), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV v višini 401,00 EUR. Ker je bil tožbeni zahtevek prvotožeče stranke v celoti zavrnjen, mora prvotožeča stranka toženim strankam povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 2.406,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.